Boo Ruth
Ex Member
|
Zdravo.
Doma zvečer, ko se končam izobraževati in ko izklopim računalnik, tam okoli polnoči, se odpravim v sobo v prvem nadstropju. Ko hodim po stopnicah navzgor namenoma ne prižgem luči. Tako se nekako učim uporabljati ostala čutila - izklopim vid in mi tako ne ostane nič drugega, kot da izostrim ostalo.
Ko ugasnem luč in se znajdem v popolni temi se pred mano pojavi popolnoma druga slika, drugi svet. Vse, kar je bilo do sedaj samoumevno, je sedaj zelo pomembno. V temi ima vsaka najmanjša stvar, ovira,... svoj pomen in im ob dotiku nekaj tudi pove. Začutim vsak vetrič, zavoham lesena vrata in kljuka je moj najboljši prijatelj.
In potem odprem vrata v spalnico in prižgem luč. V trenutku se znajdem v mojem starem, lepem svetu, ki me varuje in me dela lenega. Moji čuti počasi zakrnjeni postajajo.
IN TAKRAT POMISLIM NA SLEPE LJUDI. Kako živijo, kaj občutijo, njihovi senzorji in vsa možna čutila so nabrušena na maksimum in po svoje živijo zelo cenjeno življenje. Razvijajo se v sebi, materialnost jim je na nek način tuja in po svoje jim je, sicer se grdo sliši, zaščita pred globalizacijo, komercializacijo in materialnostjo nekaj naravnega.
Ne vem, morda pa se motim.
Sicer pa vsakemu svetujem tako vajo vsaj enkrat na teden ali pa vsaj en poizkus.
Borut
|