Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Splošno,  aktualno ... >> Še o Duši, Dušah...
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1013518528

Message started by LittleStar on 12.02.2002 at 13:55:28

Title: Še o Duši, Dušah...
Post by LittleStar on 12.02.2002 at 13:55:28

Zanima me, ali ste tudi vi kdaj srečali človeka, ali še bolje - otroka, za katerega bi lahko zlahka rekli, da je "stara duša"? Nekaj v njegovem zrelem načinu delovanja, očeh - pogledu...

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by MIKE on 12.02.2002 at 14:22:57

Vsak otrok je "stara duša" in ga starši zjebemo, da se izgubi, da pozabi. Vsak otrok, ti do določene starosti (dokler mu ne začne delat racio) intuitivno (ali kakorkoli to imenujemo, da se ne bomo na pojmih stepli) ve kdo je "dober" ali "slab" človek. Tega moja žena ni verjela, dokler ji najin sinček tega ni velikokrat dokazal.

Potem odraščamo, si v glavo trpamo vse mogoče zadeve, balast, in na koncu se spet želimo vrniti v tisto stanje, ki smo ga že nekoč imeli.

Seveda s pogledom zrelih oči.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by LittleStar on 12.02.2002 at 14:40:35

Pa zanima me tud, če kdo pozna kakšen primer t.i. preporoda, kar si razlagam kot vstop ene nove duše v telo posameznika. Poznam primer dveh oseb, ki se jima je nekje v začetku osnovne šole kar naenkrat 'odprlo', kakor da bi do enega trenutka bili drugi osebi.  ???

A je možno, da se še nekogar duša naseli v eni osebi? Morda se celo zamenja, transformira?

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by MIKE on 12.02.2002 at 15:46:03

Uf, uf, to so samo razlage, fantazije našega uma. Duša v človeku je unikatna in pripada njemu samemu. Če pa se človek oz. njegova duša spremeni pa je to povsem nekaj drugega.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by gape on 12.02.2002 at 17:15:27

v bistvu še nism sreču takega človeka bolje otroka (?indigo?)

sicer pa stara duša je bl tko ... lahko je nekdo full stara duša i.e. se že full cajta jebe z enimi in istimi vzorci, nekdo je pa lahko mal bolj mlada in sploh v bistvu nima tolk zlo velik vzorcev, jih mogoče že od začetka nima tolk al pa kej.

je pa res tko kt je majk reku : čist k suza dokler se na zasvinjaš.

tale preporod pa je tud men sumljiv, jest sm se tud spremenu kt brata u enmu tednu, pa dvomim da se je kakšna druga duša v mene naselila ... čeprov glih k sm to napisu ... kaj pa če se je ... pa ne duša entiteta ... a je to tud duša ... pa da si ni naselila ampak de sm jo takrat začutu ???

hmmm .... kaj pa vem ... bomo vidli so rekli slepi ... al kako že

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by comp on 12.02.2002 at 20:02:08


Quote:
A je možno, da se še nekogar duša naseli v eni osebi? Morda se celo zamenja, transformira?

Nekje sem prebral,da se to ponavadi zgodi ob kriznih situacijah.Ko ena duša obupa in namesto,da bi človek umrl,se vanj vseli druga duša.Zato se potem človek počuti,kot prerojen.

Obstajajo pa tudi duše ( zrele ),ki so sposobne hkrati živeti v več telesih.


Quote:
hmmm .... kaj pa vem ... bomo vidli so rekli slepi ... al kako že


Quote:
Seveda s pogledom zrelih oči.

Uf,kako to lepo paše skup ;)

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by titud on 13.02.2002 at 09:02:39

Jest mam z dušo nasplošno še zmerej ene nerazčiščne zadeve. Mi je nabolj blizu tista njena definicija, po kateri je umeščena med duha in telo in po kateri nima nič skupnega z egom in  ima eno svojo usodo, ki je skoraj vselej v nasprotju  s pričakovanji in željami ega. Kot taka naj bi daleč presegala naše sposobnosti, da bi jo načrtovali in nadzirali, lahko pa skrbimo zanjo in z njo sodeljujemo.

Če na dušo gledaš tako kot  je zgoraj opisano, kot na en nedoumljiv a samostojen subjekt v sebi, potem lahko pristaneš na tud na to, da te ma enkrat lahko poln kufer pa spoka k drugemu, tvoje telo in um pa razveže, da blodita vsak po svoje al pa jo katera tud nadomesti pa se priklop na tvoj hardver, pol si pa en čas v obdobju plug-and-play preporoda.

Jest bi tko teoretično na take in podobne selitve duš celo pristal, vendar nisem v taki fazi, da bi se tega bal al pa se s tem tolažu.  V praksi stavim predvsem na svojo zavest, se pravi trenutno na obdobje, ko je  duša točno in samo znotraj mene in špega nazaj nase skozi moje čute in se vidi tako, kot se je doslej uspela izoblikovat. Nisem še doživel kakšne regresijske hipnoze al pa posmrtnih stanj, iz katerih bi duša imela drugačno, rečmo temu izventelesno obliko samozavedanja. O tem pa berem, širim tovrstno zavest, ampak dvomim, da bom na to zaradi tega kaj bolj pripravljen, ko se bodo (če se bodo) tovrstne dušne selitve res zgodile.  Je treba doživet pa verjet.  

 

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by herby on 13.02.2002 at 10:22:04

Men je lajf zdle, ko pač malo širim krog poznanstev v roku enega tedna prnesu, dve punci za katere sem mislu da so ful starejše od mene, pa je ena kr 3 let mlajša od mene(se prav 18), seva pa tako ljubezen in modrost.  
Res tak občutek imaš kot, da vse ve. Zdi se mi da so te mlade punce, ne vse, ful bolj naprej ko te stare generacije.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by ana on 13.02.2002 at 10:29:42


wrote on 12.02.2002 at 14:40:35:
Pa zanima me tud, če kdo pozna kakšen primer t.i. preporoda, kar si razlagam kot vstop ene nove duše v telo posameznika. Poznam primer dveh oseb, ki se jima je nekje v začetku osnovne šole kar naenkrat 'odprlo', kakor da bi do enega trenutka bili drugi osebi.  ???

A je možno, da se še nekogar duša naseli v eni osebi? Morda se celo zamenja, transformira?


če bereš kolikor toliko resno literaturo s področja duš, potem vidiš, da ljudje, ki veljajo kot avtoritete na področju poznavanja duš in duhovnega sveta,  zanikajo take pojave kot jih navajaš ti.

Zanimivo, ravno sem brala knjigo Usoda duš na mestu, ki govori o tem, ali je res možno, da se naseli v telo druga duša.
Pisec knjige to odločno zavrača. Pravi, da duše zelo spoštujejo telo, v katerega so naseljene, in da ostanejo z njim do svoje smrti. Tudi v primeru, da se gredo astralno projekcijo ali pa njihova telesa spijo in one pohajkujejo po svetu ali pa so naseljene v fizična telesa, ki so prizadeta do te mere, da ima duša malo dela (zato lahko več bluzi naokoli in se dobiva na klepetih z drugimi dušami, ki tudi surfajo po svetu), v vsakem primeru del energije duše ostane v njenem telesu. To je tudi razlog, kaj se zgodi, če človek umre, pa sreča najprej npr. mamo, ki je umrla pred njim, kljub temu, da se je mama že reinkarnirala: del njene energije je ostal v duhovnem svetu in ta ga je pričakala. Vse duše pustijo del energije v duhovnem svetu, ko se reinkarnirajo.

Pisec pravi, da zagovorniki idej o tem, da isto telo nadomesti druga duša, zagovarjajo naslednje: če nekdo želi narediti samomor zaradi težav v življenju, mu telo zasede namesto njegove duše zrelejša duša, da se ji ni treba mučiti z rojstvom in otroštvom. Pisec pravi, da je to tako kot če bi dijak četrtega letnika šel do dijaka prvega letnika in rekel, da bo namesto njega naredil matematično kontrolko. Zakaj neki? Razloga ni (razen v očeh mlajšega dijaka). In tudi učitelji tega ne bi odobravali.

Pisec pravi, da je duhovni svet zelo urejen in da do takih anomalij ne prihaja.

Zanimivo, da teorijo zamenjave duše v enem telesu v knjigi Tako je bilo (pred leti je bila samo v hrvaščini) in tudi praktično izvedbo opisuje pisec Lobsang T. Rampa. V slovenščini sta dve njegovi knjigi, Tretje oko in Votlina prednikov.
Ta pisec v svetu velja za velikega lažnivca, češ da piše kot Tibetanec, čeprav se je rodil v Angliji. A ravno v knjigi Tako je bilo opisuje, kako je z angleškim mladeničem, ki je želel narediti samomor, zamenjal telo z njegovim dovoljenjem. Po več letih se je zaradi njegovih vibracij (duše) celo fizično telo začelo spreminjati in postajati podobno njegovemu prejšnjemu telesu (Tibetanca).
Sicer pa tudi doktor, avtor Usode duš, navaja, da bi se v primeru naselitve duše v telo druge duše zaradi neusklajenih vibracij več let dogajala usklajevanja med možgani telesa in novo dušo, kar se sicer že zgodi v zarodku. In nadaljuje po rojstvu.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by LittleStar on 13.02.2002 at 10:33:36

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=knjige_filmi;action=display;num=1011957682;start=15

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by LittleStar on 13.02.2002 at 12:59:17


Hvala za te informacije. Bolj kot to, da bi telo nadomestila druga duša, sem imela v mislih... hm, ne vem kako naj povem.. Obstaja osnovna vez med fizičnim telesom in astralnim, to je tista povezava, ki nas obdrži, in če se le ta pretrga, kar je zmeraj odločitev duha, telo umre (baje). To je ravno tisti osnovni univerzalni delček energije, ki ostane v duhovnem svetu, kar bi lahko pomenilo, da sta duh in duša dva različna pojma. Duša se po moje ekspanzira (do tam, ko ego človeka želi?) in se v končnem procesu spozna v čisto majhni biti.

Kaj pa na primer ljudje z izjemno zmožnostjo vživljanja v druge ljudi (vem, da je kar nekaj takih tu med nami), ali recimo, filmski al pa gledališki igralci - nekdo se tako vživi v vlogo nekoga, prevzame indetiteto osebe, ki jo igra, in je drug človek - značilnosti delovanja njegove duše se popolnoma spremenijo (izgubijo sebe) - postane drug človek??


Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by titud on 13.02.2002 at 14:00:00


Quote:
Kaj pa na primer ljudje z izjemno zmožnostjo vživljanja v druge ljudi (vem, da je kar nekaj takih tu med nami), ali recimo, filmski al pa gledališki igralci - nekdo se tako vživi v vlogo nekoga, prevzame indetiteto osebe, ki jo igra, in je drug človek - značilnosti delovanja njegove duše se popolnoma spremenijo (izgubijo sebe) - postane drug človek??  

Zvezdica, ti maš stoposto v mislih situacije iz psiho-magijskega romana Trader (Charles de Lint). Tam se enmu pednatnemu izdelovalcu gosli zgodi, da se zjutraj prebudi v telesu enga drugega. Prvi del knjige ne počne nič drugega, kot da išče tistega drugega, ki se je naselil v njegovem telesu. Ugotovi, da je to ena zguba od človeka, ki je z zamenjavo veliko pridobu, saj  se je s tem znebu dolgov pa maščevalne punce. Goslar je v telesu zgube en  revež, ki mu gre seveda vse narobe in postane klošar.

Prava zguba se pravemu goslarju seveda izogiba, zadeva pa vsaj v prvem delu men tko izpade, da gre za eno psihološko finto na ravni zamenjave osebnosti, ki se je udejanila fizično zaradi čustvenega stresa in potrebe po pobegu oz. iskanju varnosti v biti nekdo drug, ki jo začutila zguba, ko je pripeljala svoje življenje do roba znosnosti.

V drugem delu goslar, ki je primoran v klošarjenje, sreča v parku šamana, ki ve, zakaj se gre. On ima namreč dostop v svet duš, on mu zato tud edini lahko pomaga. Vzame ga skupaj s prijateljico v svet duš, kjer duše pred njihovimi očmi menjavajo 'fizične' podobe po enem psihloškem ključu, ki ga imajo v svojih glavah oni kot obiskovalci. Tle sem se jest mal zgubu, tud konca se zdaj točno ne spomnim, ampak mene je bolj fascinirala psihološka verjetnost, ki temelji na eni stresni situaciji pa empatiji,  kot pa magijske fore oz. samosvoje zakonitosti, ki naj bi vladale deželi duš.

Je pa knjiga lep primerek prepletanja psihologije in magije. Se ti  duša napase, kjer ji bolj paše. Vzem jo v roke, če je še nisi. :)

p.s.: Slabo je prevedena, vsaj traderja bi lahko poslovenili v menjalca, meštarja al pa kaj podobnega.. >:(.        

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by LittleStar on 13.02.2002 at 14:08:55

Zveni zelo zanimivo. Trader je meni čist kul, tako najbolj široko zaobjema po moje. Bom definitivno prebrala. Še sreča, da se konca ne spomniš ;D.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by Susi13 on 14.02.2002 at 13:50:05

Text, ki sledi, je moje razmišljanje. Tisto nekaj, v kar verjamem. Ne morem podkrepiti z nikogaršnjo izjavo. Ker so misli moje. Prosim, sprejmi jih, kot take.


Duša kot taka je nenadomestljiva... Telo in duša sta neločljivo povezana celota, dokler je telo zmožno obstajati v materialni obliki.
Duša se brez telesa ne more manifestirati. Je resda prosta, vendar se ne more razvijati v vseh dimenzijah. Kot taka ve vse. Je popolna. Edini namen, ki ga vidi v danem trenutku, je obstajati.
Zakaj se duša navkljub popolnosti, v kateri biva, odloči zapustiti Enost? Kaj je tisti razlog? Razvijati Enost oz. bolje rečeno, pomagati Enosti, da se manifestira kot celota. Nekako prenos popolnosti še na druge svetove. OK, dovolj v tej smeri...

Ko se duša (do)končno naseli v človeškem telesu, prevzame določeno mesto v načrtu, kako doseči popolnost; kako priti do raja, po katerem hrepeni. Dokler se tega telesa še ne jemlje kot osebo, je duši najlažje oz. še največ "stvari" ji je jasnih. Telo še ni zmožno izražati modrosti, ki jih nosi duša, ki pa je v tem obdobju nenavsezadnje tudi prosta za popotovanja. Dano ji je vedeti več, kot vse.
A žal to obdobje ne traja prav dolgo. Prav kmalu se začne omejevanje. Dar, ki ga dobi od tega sveta, jo samo še oddalji od doma - ego. Vendar, taka je njena pot. Tega se zaveda. To si je "izbrala".

Pot, ki je pred njo, je težka. Bori se tako za svoj "obstoj" - v smislu, da se ji ga prizna; bori se za boljši jaz oz. uveljavitev višjega jaza; bori se za lepši Jutri; uresničitev načrta,...
Poleg vsega tega je domotožje včasih prehudo ali pa je preveč izčrpana in potrebuje oddih - spet se mora boriti, da pride to tega. Borba za nekaj več, kot je obstanek...

Ves ta čas obstaja zvesta. Tako načrtu, telesu, v katerem se nahaja,... Zvestoba do groba...

Glede na to, da smo itak povezani med seboj, se lahko moja duša poveže s tvojo. Jo okrepi. Jo pelje na oddih. Itak... smo kaj drugega kot energija?

Mislim, da bo dovolj... Mogoče še kdaj drugič...

Lep dan želim!


***Dokler živim in hodim naokoli z zaprtimi očmi, me bistvo mojega obstoja ne bo moglo doseči... Kajti previsoko bom, ko me bo pocukalo za rokav...***

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by comp on 14.02.2002 at 20:55:28


Quote:
Kaj pa na primer ljudje z izjemno zmožnostjo vživljanja v druge ljudi (vem, da je kar nekaj takih tu med nami),



Quote:
Glede na to, da smo itak povezani med seboj, se lahko moja duša poveže s tvojo. Jo okrepi. Jo pelje na oddih. Itak... smo kaj drugega kot energija?

To je to.Na višjih nivojih smo vsi povezani.
Samo ego in sebične želje so tisto,kar nas tako ločuje.
Ko pa presežeš svoj ego,potem nisi več tako omejen in si sposoben se vživeti v kateregakoli človeka. :)

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by Susi13 on 16.02.2002 at 14:43:21

Joj, ne morem se upreti skušnjavi! Suzanina težka filozofija na vidiku... Attack!!!

;)      ;)      ;)

Ampak...! Ko si enkrat povezan z vsem, kar je bilo, kar je in kar bo, se ti zna zgoditi, da se izgubiš. Kajti kje je potem meja med menoj in teboj? Sem jaz ti in ti jaz?

Glede na par dogodkov, se mi zdi, da določen del ega moraš obdržati. Predvsem zato, da ne preneseš nase nečesa, kar nekdo drug ne želi imeti. Ker! Sva lahko v danem trenutku res oba popolnoma brez ega? Če ga ti imaš, oba sva na enaki "stopnji" (vkolikor je to merljivo...  ???), toda v trenutku združitve se jaz popolnoma prepustim občutku biti, ti pa zraven tega pripelješ še košček ega.
Kaj bo tvoj ego naredil? Skušal mi bo ukrasti energijo... Skušal bo dobiti premoč nad menoj... Itd. In potem bom lahko pod tvojim "vodstvom", kakršnokoli že bo...

Določen del ega moraš imeti s seboj. Če je namenjeno, ga itak lahko spustiš še med dogajanjem samim. Drugače pa... Si želiš biti moj fifi? No, jaz si recimo fifija ne želim. Imam raje kače... ;)

Comp, tole zgoraj napisano ni letelo nate, da ne bo pomote. Ampak, dal si mi dobro iztočnico in sem naredilo pač primerjavo: ti - jaz. Cmoka... ;)  :-*

***Iluzija je vse, kar imamo. Iluzija, da smo lahko varni, če stojimo na mestu. Iluzija, da smo varni, če premaknemo krošnje, namesto, da bi premaknili korenine. In jih ne zasadili drugje...;)***

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by gape on 16.02.2002 at 15:19:02

se kr ne morm strinjat s tabo susi, ego je treba odbacit, popolnoma. da ga lahko odbaciš ga morš sicer najprej napihnt. to pa je tudi vse. ker ego je edini ki preprečuej razvoj tebe. ego nisi ti. ego je ne-ti. ego niti ni del tebe. ego je zunaj tebe. ego je predator. on ti preprečuje da bi ti bil ti. noben drug.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by Susi13 on 16.02.2002 at 15:37:55

Gape, sorry... vztrajam pri svojem... moja resnica je sledeča:
v danem trenutku brez ega ne morem preživeti. Enostavno. Zakaj? Ker vlada borba za obstanek! Podtalna in skrita in... Pa ne gre za neke hudo, težke vojne kot take, temveč gre za to, da je ljudi, ki sami skrbijo za to, da imajo energije dovolj, premalo. Premalo ljudi je dovolj odprtih, da bi se lahko filali direktno iz vira. In meni ego pomaga, da se tega ubranim.
Ego mi pomaga, da vztrajam pri tem, kar sem. Da ne klonem pred drugimi. Ego je tisto nekaj v meni, ki mi pomaga, da sem jaz jaz. Da sem povezana s teboj, pa vendar obenem vem, da si ti samostojna celota, tako kot sem jaz.

Ego je meni tisto nekaj, kar mi pomaga, da se ne vdam, temveč težim k temu, da se ga bom enkrat nekoč nekje (mogoče še v tem Življenju...  ???) otresla. Toda! Dokler obstaja Življenje v fizičnem svetu tako, kakršno je v danem trenutku, se egu v celoti ne morem odreči. Ne morem.

Lahko rečem, da se mu bom odrekla. REČEM. Toda... Preden se sploh lotim totalnega razpucavanja ega, metanja ga iz še tistih nekaj luknjic, moram imeti razčiščenege veliko drugega. Vedeti moram, kje se ego skriva. Vedeti moram, kakšen obraz ima. Narediti klike v zavesti.

Mogoče bom nekoč lahko živela popolnoma brez ega. Upam in si želim, da bi tako bilo. Verjamem, da bo nastopil ta trenutek. A zame, meni, ta trenutek še ni prišel...

Skušam ga imeti zdravo mero. Toliko, kot ga potrebujem, da je manipulacija z menoj zminimalizirana. Obstaja pa... Itak...!

Povzetek: načelno se strinjam s teboj, vendar v danem trenutku zgolj in samo teoretično... V praksi mi to še ni izvedljivo.

Hvala za odgovor, Gape! - to bi moralo pisati že na začetku... Baje...;)

Cmoka...

Suzana

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by Andres on 16.02.2002 at 16:19:04

Zanimivo. Pred letom dni tukaj nihče ni pisal o egu, egoizmu ipd. Res je, da smo takrat omenjali skromonost, kar je sicer ravno tako egoizem v promilski vrednosti.  
Imeti svoj ego je v casu ki ga živimo je v bistvu nujno. Če nimaš vsaj malo ega s teboj pač pometa kdorkoli hoče in si v trenutku ne le črna ovca. Lahko si tudi osmešen kar pomeni, da če v danem trenutku stojiš na napačnem mestu je lahko po tebi.
Normalno,pometati je potrebno začeti pri sebi. Vse lepo in prav, toda zakaj je potem Afrika tako hudo zaostala? Vzrok ni le v politični kreativnosti do nas belcev. Obstaja tudi beli egoizem. A ga ne bom razčlenjeval, ker bi hitro prišel do 11.9.2001
Ko bi prišel do tega datuma lahko vzroke iščem v denarju. No ja, nehajmo torej govoriti o egu in egoizmu. Denar proc pa je. Jaz sem pripravljen živeti brez denarja, želim imeti v zameno vse to kar imam sedaj. Nobenega luksusa torej.  Smo si enotnega mnenja?

Andres

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by Susi13 on 16.02.2002 at 16:45:05

Andres, saj te imam rada in vse, ampak tudi s teboj se ne morem čisto strinjati...

Za to, da bi se lahko odrekli egu, je potrebno še kaj več, kot odreči se luksuzu, ki ga prinaša denar.

Imam samo jaz občutek, da je tole tema, ki ne paše več tule noter?

Suzana  ::)

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by Susi13 on 16.02.2002 at 16:51:37

Danes mi pa gre tipkanje... ;)

Andres... odgovor - tisti pravi moj... obširnejši in to je v teku... Nahajal se bo na:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=1013874580

Kakega odgovora, nadaljnega komentarja bi bila vesela! Vsekakor pa to ni neka obveza ali pričakovanje... ;)

Vabljeni k sodelovanju tudi vsi ostali...! :)

Cmoka,

Suzana

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by ana on 28.02.2002 at 07:35:47

se je na tem topicu govorilo o indigo otrocih?

v novi Auri spet piše na to temo. Zelo pomemben podatek se mi zdi naslednji: ti otroci so po svoji modrosti daleč nad povprečjem ljudi (zato so modre, indigo barve), vendar še niso Mojstri. Zelo veliko teh otrok postane samomorilcev, zelo veliko teh otrok povzroči pokole s streljanjem po šolah....



...iz največje tragedije se lahko razvije veliko dobrega...

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by MIKE on 28.02.2002 at 09:03:43

ANA, lepo te prosim.

Res lepo.

Zlo lepo.


Te mam prevec rad, da bi pustu, da te taki "norci" vodijo za nos. To je pa preveč, tu pa ne bom šparal besed, to so IDIOTI. In taki pišejo članke. Uf, ne morem verjet. Sicer pa, če so ljudje pripravljeni sprejet tako gnusobo, pa naj jo. Naj se poneumljajo še naprej. Res več ne razumem, zakaj je tako težko poiskati resnico v svoji bližnji okolici. Res ne.

To kar si citirala, je eno navadno sranje, eno navadno nakladanje, v bistvu izmišljevanje. Dragi moji, zdej ga pa počas serjemo. Če bomo vsakmu, ki se izmisli neko novo neumnost verjeli bomo res norci postali.

Glej, maš glavo, maš pamet, maš otroke. Poznaš jih, poznaš njihovo obnašanje, poznaš njihovo življenje.

Ravno danes sem se za nekaj trenutkov v vrtcu ustavil, in se zazrl v te male otroke, ta čudovita jaslična bitja.

Hecno, prav zaigralo mi je srce, ko sem jih opazoval, kako so s tem kar so. --Ravno so jedli svoj jutranji zajtrk.

In ni blo nobenih modrih barv, nobenih bodočih samomorilcev, nobenih takih ki bi prijeli pištolo v roke in streljali naokoli, bla, bla. Pač pa čudoviti mali malčki od enega leta in pol pa do približno treh let.

In če pomislim na to, da avtor dobesedno prenaša krivdo na otroke, ..... ah škoda besed.

Še enkrat bom napisal:" STARŠI so tisti ki narede take otroke!"

Starši, ki otroke prepuščajo samim sebi, babicam, varuškam, da lahko sebi omogočajo futranje izpraznjenega, lakomnega ega.

Pari, ki tulijo kako zelo si želijo otroka, kako bi radi imeli otroka. In potem, ko se ta tako želeni otrok rodi, si želijo nekaj zase, nekaj zase, njihov Ego hoče več, ni več otrok dovolj. Hočejo spet furati življenje para brez otroka, radi bi hodili v kino, gledališče, žurat, v miru med prijatelje. Niso iskreno, v celoti sprejeli vlogo starša, še vedno so neodrasli otroci, neodgovorne osebe.

In seveda otroci. Z njim so problemi, ponoči ne spiji, ne ubogajo njihovih vnaprej pripravljenih želja (da bodo pridni, idealni, ubogljivi, pametni...). In tu pride do konflikta. Očka, mama pa ima zjutraj pomembno službo sestanek, ki je pomembnejši od njenega bitja. Vsaka druga stvar kmalu izrine pomembnost otroka, ki sta si ga nekoč tako strašno želela, imela za smisel svojega bivanja. Starš še ni zrel da bi bil starš, ampak je v bistvu neodrasel otrok, ki si lahko privošči biološko, živo Barbi (Kena) igračo.

Ja življenje pa je nekaj čisto drugega. Življenje je nekaj nepredvidljivega, ni igra z Barbi, ni vnaprej napisana zgodba, ni in ni.

Namesto, da bi iskali probleme vsak pri sebi, jih reševali jih na vse mogoče, grde ali slabe načine prenašamo že kar na otroke.

Le kam plovemo?


Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by ana on 28.02.2002 at 09:59:19

me veseli, Mike, da si se oglasil
s tvojim mišljenjem se seveda strinjam, pa bi mogoče razmišljala še malo dalje. Saj vem, morala bi oba prebrati članek, da bi laže kako rekla, a vseeno. V članku se trdi, da so se ti indigo otroci rojevali že prej in zaradi svoje drugačnosti bili v nadlego okolici, domačim. Ti so jih seveda poskušali stlačiti v svoje kalupe, otroci pa so se na to odzvali ravno z nasiljem nad sabo in drugimi.
Članek poudarja, da je treba s takimi otroci ravnati drugače kot je bila družba navajena do sedaj. Da jim je treba prisluhniti in jih ne zatirati kot so jih včasih.
Šele s tragedijami taki otroci opozorijo nase, in takrat se potem sprožijo čustva. In na podlagi takih negativnih odstopanj potem pot postane lažja novodošlim dušam, ker se jim je teren že pripravil. Na žalost. Ne smatram, da je tako prav, a šele v tragedijah pride v ljudeh do preloma, stresa, šoka in samoizpraševanja in so pripravljeni misliti drugače, biti bolj popustljivi in manj ukalupljeni.
Ja, Mike, starši naredijo take otroke. In ostala okolica.
Pravijo, najbolj odgovorna naloga v življenju, ki jo imamo, je starševstvo. In najmanj smo pripravljeni nanjo. Najmanj poučeni.
Otroci niso naša lastnina, samo zaupani so nam v varstvo. Mi ne moremo misliti njihovih misli, čeprav skrbimo za njihova telesa. Otroci se rodijo čisti, in nihče se ne rodi zato, da bi postal morilec. Vedno obstajajo tudi druge poti.
Sama imam tri otroke in čeprav so si po zunanjosti podobni, so notranje zelo različni. Kot ne bi bili iz istega gnezda. Sin je tisti, ki se na vse kriplje upira sistemom, v prvi vrsti seveda šoli. Pa zna biti brez truda odličnjak, saj je brihten, a v pridobivanju znanja, ki ga trenutno ne rabi, enostavno ne vidi smisla.
Je dovolj, da iz naših osemletk nastanejo devetletke? Starejša hči drugo leto obiskuje devetletko (je v osmem razredu). K sreči naša šola teži k temu, da bi bilo otrokom v šoli čim bolj ugodno oz. kot je ravnateljica rekla na začetku šolskega leta: Minili so časi, ko so bile šole prilagojene potrebam učiteljev. Šole se morajo prilagoditi potrebam učencev.
Sama vedno pravim: dokler bodo učitelji ljudje, ki se za ta poklic odločijo na podlagi svojih intelektualnih sposobnosti in ne iz veselja za delo z otroci, našim otrokom ne bo všeč v šoli. To se pozna pri mojem sinu: če ima učiteljice, ki so tople do otrok, z njim ni problemov, čustveno hladne ga pa odbijajo. S pogovorom potem doma sklepava kompromise, da razumsko poskuša sprejeti, da brez šole in splošne izobrazbe pač ne gre, saj še križank ne moreš reševati, če nimaš vsaj nekaj znanja.
V enem od člankov v zadnji Auri se govori tudi o detecih: otroci imajo od rojstva potrebe in ne zahteve. Noben otrok se ne rodi zato, da bi postal tiran svojim staršem.
Čez nekaj dni naj bi rodil moj brat. Ima trideset let, žena precej manj. Bi človek rekel, da je že toliko starejši, da bo malo potrpel. Pa je že izjavil, da ne bo poslušal otroka, da se bo drl celo noč. Hoče seveda reči, naj se otrok že rodi tak, da bo imel on, utrujen odrasel človek, ponoči gmah. Pa sama vem, da jokajo otroci samo takrat, ko je zelo kriza. Za svoje otroke sem od malega skrbela čisto sama, saj mož niti takrat, ko sem imela 39 vročine, ni hotel poskrbeti zanje. A preden otrok ugotovi, da mu nekaj fali (lačen, žeje, lulat itd), postane nemiren in šele kasneje zajoka. Vstajala sem takrat, ko so otroci postali nemirni, poskrbela zanje in vsi smo v miru naprej spali. Ponavadi zjutraj nisem niti vedela, kolikokrat sem na noč vstala, ker sem vse opravila napol v spanju: do kraja se nisem zbudila ne jaz in ne otroci, čeprav sem jih nosila previjat v pritličje.
Bratu pa seveda ne morem soliti pamet: besedica tu ali tam že, drugače pa ima svojo pot...



Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by MIKE on 28.02.2002 at 10:37:24

Seveda ima tvoj brat svojo pot, toda tudi njegov otrok, ki prihaja bo imel svojo pot, ne pot po njegovih predstavah. In te razumem in to zelo dobro.

Pozaš vprasanje ki je krozilo:  "Ce bi poznali zensko, ki je noseca in bi imela prej ze 8 otrok (tri gluhe, dva slepa in enega mentalno zaostalega) in bi imela sifilis,ali bi ji svetovali splav?"
--Ce ste odgovorili na vprasanje o splavu z "Da", potem ste pravkar umorili Beethovna.

In še enkrat. Otroci se rojevajo odkar obstaja človeštvo in vedno so bili taki in drugačni. Vedno jih je sistem tako ali drugace zatiral ali jim puščal prosto pot. In seveda, vsak se sam odloči, ko odraste kak bo. Seveda če ni zatrtost bila prehuda. Zato imamo zgodovinske primere ekstremnih osebnosti v obe smeri. Razlika je le v tem, da se je včasih vse dogajalo bolj na lokalnih nivojih, danes v informacijski dobi, v časih globalizacije pa je svet precej bolj povezan kot v starih časih. Edinole tukaj je razlika.

lp

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by ana on 28.02.2002 at 11:10:49

Mike, prijetno sva poklepetala. Hvala ti.

lep dan ti želim še naprej, pa seveda tudi ostalim

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by vida on 28.02.2002 at 12:54:36

... še malo o indigo otrocih. ne vem Mike, ne bi bila tako prepričana o tistem članku a Avri, ker sem mnenja, da evolucija pač dela svoje. in otroci se iz generacije, na primer moje ker imam nekaj več pogleda nazaj pa do sedanje spreminjajo. so bolj odprti, dojemljivi, občutljivi, preprosto drugačni. nekoč mi je prijateljica potarnala, da kakšni so, da se ne zanimajo nič za politiko in te stvari in da se ji zdijo kot da so "iz drugega planeta"...

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by LittleStar on 28.02.2002 at 13:07:56


Jaz enostavno moram izrazit neodobravanje nad tako trdo Mikeovo obsodbo staršem:
q
Še enkrat bom napisal:" STARŠI so tisti ki narede take otroke!"

Starši, ki otroke prepuščajo samim sebi, babicam, varuškam, da lahko sebi omogočajo futranje izpraznjenega, lakomnega ega.
q


Namreč, ti starši so bili tudi enkrat otroci. V večini prav takšnih strašev........., zato je nesmisel takole iskati krivca in izliviati nanj svoj gnev nerazumevanja. Verjemi, če bi vedeli bolje, bi. Tako je in bo, in ne glede na to, Mike, da zagovarjaš stališče, da se otrok rodi kot nepopisan list papirja, je dejstvo, da so mu starši ogledalo z vso njihovo zgodovino in preteklostjo prednikov vred (karmičnim zapisom) in dokler otrok kot človek ne gre skozi svojo oz. družinsko karmo, dokler ne ozavesti vsakega trenutka svojega življenja, ne more čisto zavestno upravljati s svojim življenjem, kaj šele s potomčevim. Način vzgoje je zanemarljiv v primerjavi s tem, kako starši sprejemajo življenje in kakšen model, vzgled, vzor so otroku. Kakšni so. Na kakšen način ljubijo. Pa če to niso starši, pa je kdo drug v okolju - kdorkoli, več ljudi, ki se s sorodnimi značilnostmi odzovejo na človekov (otrokov) dušin zapis z namenom samouresničitve. Ampak, kot si se že večkrat izrazil so to zate le nekakšne fantazije, iluzije. Za nekatere pa je to resničnost, da ne rečem Resnica.  

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by ana on 28.02.2002 at 13:50:27

vidiš, draga Zvezdica, napisala si
Q
dokler ne ozavesti vsakega trenutka svojega življenja, ne more čisto zavestno upravljati s svojim življenjem, kaj šele s potomčevim.
Q
kaj iz tega sledi?
Da imamo prezgodaj otroke?
Sama sem imela prvega pri šestindvajsetih, in imela sem grozno srečo: naučila sem se poslušati od rojstva naprej otroka. Nato sem imela drugo srečo: bila sem sama z otrokom, nato z otroci. Ni bilo nikogar, ki bi namesto mene obesil plenice, zato mi ni bilo treba poslušati v obilni meri nasvetov, še manj je bilo potem vtikanja v vzgojo mojih otrok.
Če bereš novodobno duhovno literaturo, boš marsikje zasledila, da naj bi otroke vzgajali starejši, to se pravi, ne njihovi roditelji. Stari starši, npr. A naša družba ne dopušča tega oz. tempo življenja je tak, da mladi in stari v glavnem ne živijo skupaj v sožitju. Kakor hitro pa otroka vlačiš med enim in drugim stanovanjem, med ljudmi, ki imajo različne načine življenja, pa otroka zbegaš in postane nesamozavesten, nima občutka varnosti (ker se mu okolica spreminja, pa tudi ljudje) in tak otrok hitro postane težaven ali pa zapade v zbolevanje, da pritegne pozornost. Seveda govorim na splošno.

Malo sem zabluzila. Hotela sem reči, da je pravi čas za materinstvo (očetovstvo) samo takrat, ko čutiš močno notranjo potrebo po otrocih. Ko si pripravljen otroka izbrskat tudi iz zemlje, če je potrebno. Kaj pa se danes dogaja (prosim, spet govorim samo na splošno in samo moje mnenje)? Otroci pridejo sami po sebi. Enači se partnerstvo s starševstvom: toliko časa sta že skupaj, bosta pa ja še otroka imela.... Partnerstvo je partnerstvo, starševstvo je starševstvo. Ženske začutijo tudi simbole staranja in strah, da bodo ostale same. Mislim, da ima vsaka mama rada svoje otroke, a ene jih imajo rade (svoje otroke!) že pred spočetjem, marsikatera pa se sprijazni z njegovim obstojem šele na sredi nosečnosti. Vidiš razliko? Otrok z materinimi občutki pride na svet in mu živijo v podzavesti. Spomnim se uspešnega poslovneža, ki se je vse otroštvo grozno trudil, da bi mami ustregel: bila sem zraven, ko se mu je v meditaciji pokazalo, da sta z mamo v nosečnosti naredila kompromis. Obljubil je, da bo zelo zelo priden otrok, če ga ne splavi. Hec je v tem, da se mu je kasneje v življenju potrdilo: mama ga je na vsak način želela splaviti.

V knjigi Sporočilo iz večnosti Aborigini pravijo: četrto božjo zapoved vi kristjani narobe razumete. Mišljena je takole: Ne stori ničesar, zaradi česar te tvoj otrok ne bo mogel več spoštovati. Mi pa seveda pravimo: Spoštuj očeta in mater....
Bi rekla še to: ni krivcev. Ni tistih, ki so boljši, ni tistih, ki smo slabši. Samo smo. Delamo tako kot ta trenutek najbolje zmoremo. Če se zavedamo naše (telesne) minljivosti in naše večne biti, potem bomo (mogoče) povzročali manj trpljenja sebi in drugim, oz. da se izrazim drugače: hitreje, z manj trpljenja za vse, bomo osvajali lekcije in se dvigali k božjemu bistvu, ki je v vseh nas...

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by MIKE on 28.02.2002 at 14:36:49

Torej je cela paleta zgodovinskih genijev čudežnih otrok zgolj naključje, upam si celo trditi, da je danes malo takih. Če pogledamo razvoj človeštva je v svojem razvoju dal toliko od sebe kolikor je imel možnosti in priložnosti in želje.

Hec je ravno v tem, da mi zviška gledamo na čase nazaj, kar za sebe ne bom trdil.

Mislim, da ti otroci ki so rojeni danes, in če bi se rodili 500 let prej nebi bili nič drugačni. V okolju v katerem se rodiš je tvoja naloga postati TI. Edinole to šteje. In nekateri so postali, imenujemo jih VELIKI in niso bili poslani od Boga, kot nekdo lahko pravi, kot špiše v bibliji. To je napisano v bibliji, dragi moji.

Od Boga smo poslani vsi al pa nobedenen!!!!

Potem je takoj najbolje da pozabimo enost, neskončnost, al ne!

In LITTLESTAR, ne gre za ogorčenje, napad, ali karkoli ampak opozarjanje, na še en delček ki ga je treba ozaveščat, tako kot ti je že ANA  odgovorila.

"Ja, starši so tisti, ki narede take otroke",  in kot sem nadaljeval "In še enkrat. Otroci se rojevajo odkar obstaja človeštvo in vedno so bili taki in drugačni. Vedno jih je sistem tako ali drugace zatiral ali jim puščal prosto pot.
----------------------------------------------------------
In seveda, vsak se sam odloči, ko odraste kak bo.
----------------------------------------------------------
Seveda če ni zatrtost bila prehuda. "


Eto, VSAK SAM SE ODLOČA KAK BO again SEVEDA, če ni zatrtost že tako huda, da oseba v stanju ki ga je težko popravit in zato mamo šizofrenike, množične morilce, verske fanatike............ ali obratno.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by vida on 01.03.2002 at 09:36:40

..se strinjam Mike, pravzaprav bi raje rekla da je vseeno oz. da ne vemo kaj je res... sploh pa ni pomembno. kar šteje je edino naš namen in vem da je dober...(glej zadnje na "kaj je smisel življenja")
... hvala vsem in lep dan želim
:)

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by titud on 04.03.2002 at 13:41:47


Quote:
Način vzgoje je zanemarljiv v primerjavi s tem, kako starši sprejemajo življenje in kakšen model, vzgled, vzor so otroku. Kakšni so. Na kakšen način ljubijo. Pa če to niso starši, pa je kdo drug v okolju - kdorkoli, več ljudi, ki se s sorodnimi značilnostmi odzovejo na človekov (otrokov) dušin zapis z namenom samouresničitve.




Quote:
V knjigi Sporočilo iz večnosti Aborigini pravijo: četrto božjo zapoved vi kristjani narobe razumete. Mišljena je takole: Ne stori ničesar, zaradi česar te tvoj otrok ne bo mogel več spoštovati. Mi pa seveda pravimo: Spoštuj očeta in mater....  Bi rekla še to: ni krivcev. Ni tistih, ki so boljši, ni tistih, ki smo slabši. Samo smo. Delamo tako kot ta trenutek najbolje zmoremo.


Tele dve zadevi sta se mi kot staršu v dušo segli, sami zase,  se pa  tud majkom  strinjam, ko pravi, da so starši tisti, ki narede take otroke. Mislim, da sta dekleti hotli povedat, da jih naredimo take ne samo z načrtno skrbjo in vzgojo amapak če smo prevsem  za nič drugega kot za vzgled.

Zadnje čase prihajam do spoznanja, da je to ta zadnje najbolj pomembno. Za eno skrbnostjo pa  kontrolo pa  odgovornostjo za otroke samo skrivamo eno svojo nezrelost,  ki jo mulci potem ko shodijo pa par besed spregovorijo takoj spregledajo. Pol je celo odraščanje eno preigravnje in tekmovanje kdo bo koga nadmudril, da bo zase vzel več svobode na račun drugega znotraj enih okvirov, ki zagotavljajo en minimum varnosti nasproti zunanjemu okolju. Stalno smo okupirani z urejanjem enih odnosov od avtoritete do podrejanja, tako da ljubezni izven te sheme tud zaznati ne zmoremo več.

Če sem sam pri sebi na čistem, da se lahko realiziram le kot  enkraten in neponovljiv iduvidum in da mi je le kot takemu preko ljubezni dano občutiti enost z drugim, drugimi in vesoljem, potem ja  ne bom posiljeval s sabo ene nedolžne duše,  ki je že tako obremenjena s tem, da je na pol moja gentetska kopija. Kot staršu naj bi se mi prebudile  le predispozicije za en ljubezenski odnos do te dušice, ki ji dam občutit povezanost s svetom, pa prav nič drugega. Samo to je moja starševskega naloga in le če je nisem sposoben zaštekat, se začnem zatekat v ene  straševske vloge, ki  so jih za take primere zrežirali drugi.  Ampak pol itak ne živim iz sebe ampak za svoj ego po scenariju teh drugih in lahko sem samo srečen, da mi to otrok čimprej na tak al drugačen način vrže v glavo. To pomen, da ga še nisem  uspel tolk speglat, da me ne bi bil več sposoben  spregledat. To pomen, da mi je mulc dal še šanso.  

Če je takih otrok vse več, to pomeni, da smo  tastari pač množično sfalil, pa še sfalili smo hvala bogu slabo. Včasih so zanal še sfalit boljš, tko da se to praktično ni opazilo.  Zato nismo samo mi krivi, imamo en karmični zapis sojih prednikov odzad, kot  zvezdica pa ana prav ugotavljata.

Ampak po tej  po tej logiki tud otroc niso avtomatsko nedolžni, jim ni možno našega karmičnega dolga odpisat pa za odrešenike proglašat, kakor  je  tud mike v eni podobni debati po mojem prav zapisal.

Skratka:
Delamo tako kot ta trenutek najbolje zmoremo..




Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by LittleStar on 07.03.2002 at 09:46:14

q
Delamo tako kot ta trenutek najbolje zmoremo..  
q

Pa je to res? Ni to le preblisk spoznanja nekega globjega razumevanja človekove psihe, ki ni nujno resničen? Ni to le opravičilo? Ali nimamo vsak trenutek znova priložnost biti še boljši?

Je nesmisel, neizprosno, morda celo bolno pričakovati od ljudi, da smo najboljši, kar smo lahko? Da se konstanto zavedamo - samospominjamo?

Ne bi raje težili k samozavezi: Delajmo tako, kot ta trenutek najbolje zmoremo?

Kako ne bi uporabljali svojih vrednot enako za soljudi, če smo vendar Eno? Je to možno?


Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by gape on 07.03.2002 at 09:53:01

valjda da delamo najbolje kot trenutno zmoremo

to še ne pomeni da delamo tistih 100% katerih bomo enkrat v prihodnosti zmožni (takrat ko se bomo združili v eno), ampak tistih 100% ki smo jih zmožni v točno določenem trnutku ... tuki, zdej ... po možnosti med vsakdanjim delom, u službi, pod miljardo pritiski, če si sposoben večino tega odbacit in delaš svoje delo v meditaciji pomoje že delaš delo 100%.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by titud on 07.03.2002 at 13:53:43

Zvezdica pa gape pa vsi

smo po mojem spet nazaj tam, do koder zmerom pridemo, ko hočemo ven pa naprej prit:

- lahko tud doktoriraš na temo npr. vzgoje in pol magari tud doma znanstveno eksperimetiraš po enih doteranih metodah, ampak na koncu nimaš nobenega jamstva, da kljub upoštevanju vseh možnih spremenjljivk nisi kakšne spregledov in prav zarad nje sfaliv

- lahko se takoj prepustiš enmu filingu, za katerga v seb čutiš, da je 100% taprav, ampak spet nobenga jamstva nimaš, da se nis lastnemu očutku pustu po domače povedan nategnit in da se ti bo to ekrat na mulcih pokazal pa prek njih vate nazaj zaletel

Zase bi upal rečt, da delam po eni luteranski logiki: če se fino matraš, se ti to mora nekje obrestovat. Po  tej logiki sem se enako pripravljen doktorata lotit kot tud filingu prepustit, če bi se za oboje moral enako fino matrat al pa vsaj enako odrekat.  

Se pa pol tud zalotim, da tle ne gre tolk za končen rezultat, saj se zarad take protestanstke logike po njem več ne sprašujem. To logiko potem tud od odtrok pa tud od drugih nazaj zahtevam, tle smo v kriterijih eno, samo ne vem, kdo se pol  s kapitalom, ki ga tako ustvramo, okorišča.  Jest ne, mi ne - kdo pa pol? Komu na čast se odrekamo, za koga sploh delajmo?

A se nismo indigo otrok zato omislili, da bi ta začaran krog v najšibkejšem členu prekinli?




Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by gape on 07.03.2002 at 14:16:34

natanko zato

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by ana on 07.03.2002 at 14:22:59

titud wrote
Q
Jest ne, mi ne - kdo pa pol?
Q

kako pa veš, da ne? In, v kakšni obliki bi pričakoval (ker če veš, da ne, potem veš, v kateri obliki da ja)?

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by LittleStar on 07.03.2002 at 14:38:26


Tole se lepo navezuje tud na tole titudovo izjavo, ki mi večkrat prileti v misli, pa bi jo mogoče poskusili razčistit:

q
Zvezdica pa Ana pri sebi ugotavljata, da je takšno dvojno pojmovanje morale posledica potrebe po odrešitvi, ki izhaja iz težkih življenjskih preizkušenj. Lahko da je psihološko gledano tudi tako, ampak je za tiste, ki se na take ljudi čustveno vežemo, to ena zaj....  scena. Jest bi osebno stokrat rajše vidu, da bi se odrešeništvu odrekla, pa da bi z vsemi, vključno z mano, en konstanten čustven odnos imela.  Z vsem spoštovanjem do teškega življenja in preizkušenj, ampak to se po mojem ne bi smelo tako v enemu duhovnemu/ezo-elitizmu kazat. A se to sploh da zahtevat al pa izprosit al pa se vas na finto vršt? A ne pomislite, da moramo tudi zaradi takega odnosa do nas kar naprej nekaj  jamrat?  
q

???

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by vida on 07.03.2002 at 15:26:40

Q
Se pa pol tud zalotim, da tle ne gre tolk za končen rezultat, saj se zarad take protestanstke logike po njem več ne sprašujem. To logiko potem tud od odtrok pa tud od drugih nazaj zahtevam, tle smo v kriterijih eno, samo ne vem, kdo se pol  s kapitalom, ki ga tako ustvramo, okorišča.  Jest ne, mi ne - kdo pa pol? Komu na čast se odrekamo, za koga sploh delamo?
Q
...meni se tole zdi ključno vprašanje, okrog katerga že en čas odgovore iščemo ...!

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by gape on 07.03.2002 at 15:41:50

jah no ... sej bi človk lahko reku ... a je ta stran na kateri sem, sploh prava stran ???
a ni slučajno una druga prava ???
ampak to nebi smelo bit vprašanje.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by titud on 07.03.2002 at 15:45:32

Jest sem tle hotu eno tretjo plat vpelat, ampak bom to probov jutri  odmotat...

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by comp on 07.03.2002 at 19:40:40

Jaz pa mislim,da smo si odgovore že sami dali.
Včasih je dobro iti malo nazaj in pogledat svoje in druge poste.

Res ne vem,zakaj se toliko sprašujemo ali smo na pravi strani.
Ali to pomeni,da ne zaupamo sebi ?

Raje postanimo bolj pozorni na ta trenutek. :)

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by comp on 07.03.2002 at 20:52:54


Quote:
Delamo tako kot ta trenutek najbolje zmoremo..  


Saj pa drugo tak ne obstaja,kot samo ta trenutek.
Vprašanje je samo -navezanost.
Kako bomo rasli ,je odvisno samo od tega,kako zelo smo navezani na preteklost in kje je naša zavest.

Trditev,da delam največ,kar ta trenutek zmorem,lahko razumemo na več načinov.
Če je ta trditev,samo znak tolažbe in samopomilovanja,potem obstaja možnost,da človek "zakrni".
Lahko pa je ta trditev tudi način sprejemanja samega sebe.
Če si rečem,da naredim najbolje,kar v tem trenutku zmorem,potem je vsakršno obsojanje nesmiselno.
Potem spejmem vse,kar sem naredil in lahko rasem naprej.

Pomemben je namen,vsako resnico pa si bo itak vsak po svoje razlagal.
Kakor komu paše.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by titud on 08.03.2002 at 11:10:58


Quote:
kako pa veš, da ne? In, v kakšni obliki bi pričakoval (ker če veš, da ne, potem veš, v kateri obliki da ja)?



Vem da ne, ker vidim, da se otroc z istimi al pa vsaj podobnimi dilemami ukvarjao kot smo se in se še zmeraj mi, da jih skratka skoraj ničesar ne moremo obvarovat, pa če se še tako trudmo. Da se z enim  karmični zapisom svojih prednikov v seb srečujejo, da ne morejo napredovat, na da bi prej napredoval mi. Mi pa smo, vsaj zase lahko trdim, zasidran v enem luternaskem pogledu na svet, ki pristaja na predistinacijo, garanje in  hkrati askezo, ki vodi k kopičenju ene materije  in duhovne energije, ki je od nas odtujena in s katero pa pol upravljajo drugi. Večina nas le čaka na poplačilo, ki  se nekaterim  deloma kot palčilo za lojalnost resda po malem dogaja na tem   na tem, večinoma pa na onem svetu.

Jest mislim, da dušo to izčrpava, ji brez veze nanaša eno trpljenje. Tako stanje duha pa  po mojem ni nujno, saj  je človek v svoji duhovni zgodovini že preživljal realizaciji duše bolj naklonjena obdobja. Eno takih je renesansa, tisto srednjeveško uživaštvo, ki je  s pojavom svetovne trgovine zgradilo Benetke pa druga renesančna mesta, ki  svojo  arhitekturo in umetnostjo  izžarevajo do skrajnih meja realizirano dušo. V tem obdobju se ni trgovalo zato, da bi se kopičilo, temveč da bi se ustavrjalo,  zapravljalo in razdajalo. Še cekev je izstopila iz duhovne askeze in spustila dušo napajat v posvetna uživaštva.  O  stopnji demokracije v tedanji beneški pa dubrovniški republiki po antičnem vzoru še danes večina narodov  lahko samo sanja. Umetniška dela Michelangela, filozfska dela Kuzanskega in Ficina so danes lahko le nedsegljiv zgled celovitega pogleda  na dušo in telo, ki sta danes ločena, olastninjena  in razstavljena na prafaktorje.


       

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by titud on 08.03.2002 at 11:11:50

Luter  je v strahu pred posvetno in materialnim zapravljanjem duše zapovedal duhovni  in materialni akstizem, ki pa se zaradi sproščenih energij ni več mogel vrniti v zgodnješi srednji vek npr.  cerkvenega mistika in asketa franca asiškega. Pokazal pa se je v obrambni in  preverzni  inkviziji pravoverne cerkve in v nedstojnosti razkazovanja  materialnega bogastva in čutnih užitkov na protestantski strani.              
Z izvajanjem  cerkvenih obredov v narodnih jezikih je sicer pridobil naklonjenost širših množic, izničil pa se je ena univerzalni duh , ki ga ga je po evropi dotedaj širila latinščina omikanih slojev in tedanje inteligence. Drugače povedano: zaton renesenase je eno zdravo razuzdanost potisnil v perverzijo in sadizem; eno odkrito  kopičenje zaradi razdajanja v skopuško kopičenje zaradi kopičenja; eno domišlijsko  delo, ki je  poplačano z občutkom  božanske kreativnosti  za tukaj in zdaj  v eno racionalno  matranje za poplačilo v prihodnosti ali onostranstvu; eno živahno družbeno prehodnost za posameznika v eno v naprejšnje pristajanje na ponižnost in sprijaznost z družbenim položajem, saj je posameznikova usoda predistinirana in jo s svojo akcijo ni možno spremenit.

Znano je, da se protestantska etika pokriva z začetkom kapitalizma, to je prvotno akumulacijo  kapitala. Tle se tud začne naše  zakamuflirano odtujevanje od samega sebe. Mislimo, da smo motivirani, ker da  delamo zase, v resnici pa sistem pod peklenskim tempom goni naprej profit, ki ga naše delo in kapital ustrjata za druge. Skratka, večji del naše energije se materializira v rokah drugih in gre brez našega neposrednega vpliva svojo pot. Po logoki  profita v tisto, ki nas tera k še tršemu  delu hkrati še večjemu odtujevanju. Transkormacijio te logike k manjšemu odtujevanju, ki naj bi ga zagotovil družben nadzor proizvjalnih sredstev, je sicer zagovarjal židovski matrialistični  mislec Marx, vendar se zaradi prevelikega revolucionrnega naboja v protestantskih deželah ni obnesla, drugje pa je v sprijeni obliki prinesla več škode kot koristi.  Luteranska etika,  ki se je kontinuirano  razvijala v severni ameriki in na evropskem severu, nam v tako v postindustrijski dobi  ne odtujuje več samo energij in psihofizičnih energij, ampak se je zažrla v eknomizacijo in izrabljanje čustvenega telesa, vseh zanih in neznanih teles in svetov.  Zato  tako široko tolerira in  absorbira in nazadnje komercilaiziramo vzhodnjaška metafizična znanja in duhovne prakse in nam dopušča navidezno svobodo pri urejanju družinskih in družbenih razmerij.

V zgoraj povedanem jest slutim eno bojazen, da nekdo vleče koristi od naše neosveščenosti. Da imamo vase vsajeno eno etiko, ki nam ne dopušča, da bi  se odrekli lastniškemu odonosu do svoje duše in  do duš drugih. Ker se ne odrečemu  svojemu, s tem priznavamo lastništvo tudi tistih neimenovanih in od nas odtujenih drugih, ki delujejo nanjo izven našega nadzora in proti njej, jo izčrpavajo. Bi celo trdil, da se tako trdno oklepamo lastnega lastništva (čeprav v srcu vemo, da je jalovo) prav zato, ker nas v to silijo neimenovani  drugi delničarji. In tudi zato, da dobimo legitimnost, da smo lahko  sami udeleženi v lastništvu  in zčrpavnju duš drugih, tudi najbližjih. Da se vrtimo v enem začaranem krogu kapitalizacije enih lastniških deležev nad nečim,  za kar so vsaj  naši renesančni predniki vedli,  ad prazaprav ni možno lastninit.

Kako se take kapitalizacije zapletejo in rapletjo je tud Goethe je lepo razkril v Faustu, ki je dušo prodal hudiču.


Ne vem, kolk sem vam uspel v tem teoretičnem razpravljanju konkretno odgovort. Po mojem nič, saj to itak vsi vemo. Al pa nekaj, če se tem ne sprijaznimo pa mal okrog jamramo.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by ana on 08.03.2002 at 12:04:04

titud wrote
Q
V zgoraj povedanem jest slutim eno bojazen, da nekdo vleče koristi od naše neosveščenosti.
Q

jest tud, jest tud...

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by gape on 08.03.2002 at 12:19:45

Q
V zgoraj povedanem jest slutim eno bojazen, da nekdo vleče koristi od naše neosveščenosti.
Q
ja itak, kwa s pa mislu

sicer pa ...
dobr si tole zastavu, sicer tud men ni niti slučajno jasno kaj ima to z dušami ... nas je odpelal kt otroke od topica ... dobr da nas A. ne bere, k bi že čist vn padu

ti že pripravljaš super udarni članek za prvo številko seveda ... upam da bo v tej smeri kt je bil tale ... mal dodelat pa bo ... al kwa?

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by comp on 08.03.2002 at 19:57:09

Najlepše pa je,ko dve duši postaneta eno
">

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by titud on 11.03.2002 at 14:22:25

Tole sem pravkar   v kjižici Alfonza Rosenberga o prasimbolih in njihovem spreminjanju prebral (mi je padlo v roke kot naročeno):

Duša ima neposreden dostop do temeljev naravnega sveta, istočasno pa sili nad to izkušnjo, v kraljestvo idej, arhetipov, vsega,  kar deluje v delujočem. Duša je uposobljena za neposredno in nadlogično izkušnjo resnice, kot posredovalka simbolov. Svet simbolov in mitov ustreza področju naravno religioznega, iz katerega se gotovo oblikuje vsako razodetje. K vzrokom za našo duhovno katastrofo in k zatonu religioznih sil , ki so oblikovale človeško skupnost, sodi tudi to, da se nam je podrla povezava med razodetjem božje besede in med naravno religioznostjo. Vsaka religija ima duhovne korenine, korenine v duhovno religioznem. Če se te posekajo v  kake t.i. "čiste božje besede" , ali sama notranjost z druge, ali v korist takoimenovane  "čiste religije",  tedaj se zruži sama božja beseda v prepad razuma in nezavednosti in se zgubi. Toda človek živi od besede in od kruha, od smiselnega doživetja podobe in duha. V protestantzmu, in v novejšem času  pod njegovim vplivom tudi v katoliški religiji, se je ta proces duhovnega izkoreninjenja  religioznega  intenzivno in usodepolno uresničil: posledica je bila izkoreninjenje človeka.  Jung o tem pravi naslednje : "Ko so protestanti podrli obrabni zid Cerkve (proti svobodnemu ravnanju arhetipičnih moči), so izgubili svete podobe kot izraz pomembnih nezavednih dejavnikov, skupno z obredom, ki je bil že v sivi davnini  gotova pot, kako razložiti neizračunljive  moči nezavednega. Velika količina energije se je sprostila in istočasno izlila  v stare kanale radovednosti in želje po osvajanju. Tako je postala Evropa mati zmajev, ki so požrli večji del zemeljske oble. Od tistega dne je protestantizem postal poganjek shizem, istočasno pa je soudeležen pri hitrem razvoju znanosti in tehnike, ki je vregla človeško zavest v tako, da je le-ta pozabila na neizračunljive moči nezavednega. ... Ta celoten razvoj je usoden.... Moderni človek, protestant ali ne, je daljnosežno izgubil  zavetje cerkvenih zidov  in zaradi te izgube se je približal območju svetovno razdirajočega in svetovno uničujočega ognja. Življenje je postalo hitrejše in intenzivnejše. Naš svet je pretresen in presunjen od valov nemira in strahu."
Globine duše se ne da na hitro spremeniti. V trajni predstavni sposobnosti  so skupne korenine duševne in religiozne izkušnje. V tem območju duše, ki je zakladnica simbolov, je utemeljena pomenljiva možnost človeka, da v svojem življenju po eni starni pusti, da svet deluje nanj, po drugi pa, da predokuša božjo resničnost in življenje kot sveto celovitost, v kateri deluje Bog.  


Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by titud on 11.03.2002 at 14:24:13

Tole pa spet jest dodajam:

Na duše se gornji post pa nekataeri drugi moji prejšnji posti  navezujejo v tolko, da  je dobro vedet,  da je  protestantska etika  omogočila  le eno navidezno osamosvojitev  izpod dušnega pastirstva pravoverne cerkve. Kapitalistična logika kot materialni odraz protestantizma si je vsako  dušo ponovno prilastila preko kopičenja od duše odtujenih energij v profitu. Profitni motiv je skrit in na prvi pogled nedolžen, a ravno zarad tega  tolk močan, da  se je danes edini  sposoben  globalizirat. Nobena cerkev doslej ni bla tako  in najbrž tud ne bo tako močna, da bi bi  lahko tak dušni univerzalizem vzpostavla. Je (še) ni enosti, ki  bi jo blo mogoče bolj intezivno občutit  pa se ji predat, kot je enost v materilanem bogastvu in oblasti  in po drugi strani v revščini in podrejenosti.

Moderni človek je po mojem spustil k sebi svet  po vseh kanalih,  tud po  tistih, s katerimi je nekoč davno predokušal božjo resničnost. Boga je prepresto zamenjal  z zlatim malikom, na kateregega je mojzes že enkart ponorel ob vrnitvi z gore sinaj. Območje duše, ki je zakladnica simbolov, so zavzeli simboli kot so §,  $, €  in  logotipi globalnih blagovnih znamk, s katerimi vzpostavljamo življenje v "sveto" celovitost. Verovanje v vitalnost in tehnicistično urejenost  potrošniške družbe kot edine možne  oblike medsebojnega sožitja močnejših  in šibkejših mu pomeni novo "čisto religijo".  Isaknje "čiste božje besede" je prepušeno sposobnosti posameznika, da se zazre vase, kjer pa naleti povečini le na svoj ego, ki mu narekuje le to, kaj si mora še prilastit in kam se mora še razširit.  
Ker ni zidov, ki bi omejevali arhetipske  moči, se zdi, da je vseposvsod možno it do konca brez omejtve: tako v ljubezni kot sovraštvu, imetju  kot pomanjkanju. Slej ko prej vsi ti surogati božjih besed al pa čistih religij odpovedo, ker človek smisla ne more črpat le iz vedno več al pa manj kruha.  Ker se zmaji začnejo zažirat v lastno substanco in ker zato  ni več  smiselnega doživetja podobe in duha,  pridejo  časi, ko je  v duši razpuščene arhetipske energije vendarle treba skanalizirat.  Zato takrat lahko vsak  tiran govori  božje besede in  se vsaka  zavojevalska ideologija  podaja kot čista religija. Tako na  medosebnem kot  na družbenem oz. mednarodnem nivoju.  

Takšen je po mojem dušni zapis modernega človeka 20. stoletja in  takšno karmično dediščino je treba prečistit ob vstopu v enaindvajsetega. Jest brez tega grem težko naprej, z njim pa še teže.

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by LittleStar on 05.06.2002 at 09:49:01

Ali morda kdo ve, kje bi lahko našla kakšno literaturo, ki opisuje naselitev nove duše v bitje nosečnice? Kdaj, v katerem mesecu nosečnosti se to zgodi? Novodobne knjige (klasične) tega podatka namreč ne vsebujejo. Po kabalskem verovanju bi naj to bilo že v tretjem mesecu, čeprav sem večkrat 'ujela' podatek, da se to zgodi v petem. Nasploh bi namig o kakšni dobri knjigi za nosečnice prav prišel (za mojo sorodnico).

Aja, HVALA!

Title: Re: Še o Duši, Dušah...
Post by ana on 05.06.2002 at 10:40:28

Poznaš knjigo Devet stopnic?

Priporočila bi tudi knjigo francoskega porodničarja Rojstvo brez nasilja.

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3!
YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.