gape wrote on 26.08.2004 at 19:48:44:

Gape, če verjameš v "tretje oko" pač verjemi, nevarno je to za ljudi, ki imajo podobne težave, če nasedejo...

Živjo,
opisala bom svojo izkušnjo s paničnimi napadi, ki so se začeli dobro leto nazaj. Psihiater mi je seveda ponudil zdravila, ki pa sem jih odklonila zaradi stranskih učinkov in nadaljevala zdravljenje pri psihologu. Ta me je vpeljal v svet avtogenega treninga (ki meni ni bil všeč in sem namesto tega izvajala obred čiščenja čaker-stvar je samo, da se greš stvari, ki te sprostijo), vsak dan sem kolesarila, začela sem meditacijo in spremenila negativni način razmišljanja na pozitivni. Napadi panike so se nehali po približno 3 mesecih, še vedno pa so se nadaljevale tesnobne težave. Pri prijateljici sem spoznala psihologinjo, ki zdravi s psihoanalizo. Začela sem pri njej in to je nekaj čisto drugega kot pogovori pri naših navadnih psihologih, ki samo poslušajo tvoje težave in te po 10 minutah vržejo ven iz pisarne (seveda najprej pobere denar). Sedaj po pol leta psihoanalize (kjer 1 uro analiziraš sebe, dogodke, ki te težijo ali pa sosedovo mačko, če želiš) so se stvari pri meni že zelo odprle in vem, da sem na poti popolnega ozdravljenja. Moje izkušnja s psihoanalizo je zelo pozitivna in vem, da bom z njeno pomočjo našla sebe (delno se sedaj po pol leta že prepoznavam - svoj jaz, ki sem ga potlačila nekam globoko). V kombinaciji s stvarmi, ki me veselijo je to pot iz pekla.

Tinkara super je slišat nekaj tko pozitivnega... Jest se še vedno prebijam iz denva v dan... Vem, da nekej delam narobe... (teško se odločam za spremembe, nisem navajena poslušat svojih želja ampak jih odrivam, strašno se bojim delat napake, vsaka stvar me prizadane itd.)
Strinjam se s tabo, da je stvar v tem, da počneš stvari,ki so ti všeč in te veselijo ter da se soočaš s strahom... In rekreacija...važno, da si skos aktiven in v družbi ljudi
Tinkara, morm rečt d si me spravla v zlo dobro voljo...
upam, da se boš še kej oglasila,

LP
Petra

Exodus,
iz lastnih izkušenj ti povem, da je razlika med 3 osebami, ki jih navajaš po moji grobi oceni približno takšna:
- psihiater: z mano je porabil 5 min, v tem času je napisal recept, povedal da se brez zdravil ne bom mogla pozdraviti. Kasneje ob vsaki kontroli mi ni mogel verjeti, da sem lahko napredovala brez zdravil  
- psiholog: z mano je porabila 15 min. Naučila me je avtogenega treninga in poslušala moje tarnanje in za to računala 4.000 SIT.
- psiholog (psihoanaliza) se z mano ukvarja od 45 min do 1 ure...odvisno kako teče pogovor in računa 6.000 SIT.
Moram ti povedati, da je pri meni psihiater pred približno 4 meseci zaključil zdravljenje. Pač nisem jemala zdravil in tudi panični napadi so se nehali. Seveda po potrebi lahko pridem nazaj kadarkoli:)) Nehali so se panični napadi, niso pa se umirili tesnoba, strah....To se je počasi začelo umirjati s psihoanalizo. Seveda nisem ozdravljena. Mislim,da tako kot alkoholiki nikoli ne bom. Zaradi tega bom celo življenje morala delati stvari, ki MENE veselijo (ne druge, ker jaz sem ena oseba, ki želi vsem ustrečt), meditirati, se gibati v naravi in predvsem vem, da bom s psihoanalizo našla moj PRAVI JAZ. Ta tudi je povzročil moje panične napade, ker sem delala stvari proti sebi, ki meni niso bile všeč, pa vendar sem hotela ustrečt ljudem okoli sebe.

Vsem, ki imajo podobne težave priporočam internetno stran:
http://www.panic-attacks.co.uk/

Pri meni je šel napredek bistveno naprej, ko sem začela prepoznavati sam panični napad in posledice paničnega napada. Prvih 5 mesecev sem imela za posledico paničnega napada strah pred množico ljudi in strah pred odprtimi prostori. Vem, da  pri enem od prvih paničnih napadov nisem stopila iz stanovanja 4 dni. Vendar so se stvari normalizirale v nekaj dneh, kar je zelo hitro, če pomislim, da nekateri ljudje (tudi v Sloveniji) ne stopijo iz stanovanja nekaj let.

Lilith iprav imaš, da zdravila pomagajo na kratek rok in verjamem da pomagajo. Vendar sem se bala, da bodo povzročila stranske učinke in strah me je bilo, da se bodo v začetni fazi stopnjevali panični napadi, kot me je opozoril psihiater.  Na daljši rok pa pomaga meditacija (ali molitev ali obred čiščenja čaker ali avtogeni trening...po želji, ker ljudje smo različni), gibanje v naravi ali branje knjige (ljudje smo različni)...

Pač moja zgodba je takšna, da mi je v prvi fazi za umirjanje paničnih napadov pomagala meditacija, kolesarenje, gibanje v naravi (ljubezen mojega psa mi ni pomagala, ker najprej moraš imeti sam sebe rad, da prepoznavaš ljubezen drugega, ljubezni do sebe pa še vedno ne čutim tako kot bi morala). Zdravljenje pri psihiatru in psihologu sem končala pred 3 meseci in od takrat obiskujem psihoanalizo.  V začetni fazi sem se obranila tudi na homeopatijo, ki pa mi v tem primeru ni pomagala.
V naslednji fazi zdravljenja pa mi psihoanaliza pomaga v veliki meri. Pred 14 dnevi sem se ponovno znašla v situaciji, ki pri meni povzroči panični napad. Vendar je bil napad tako kratek in njegova intenzivnost tako majhna, da niti ne zasluži, da ga kvalificiram kot panični napad. Tudi posledice so trajale samo en dan. Torej vem,da je prava pot preko psihoanalize. Zavedam pa se, da bom celo življenje morala paziti, da bom sebe postavila na prvo mesto, celo življenje se bom učila protistresnih tehnik. To ne pomeni, da bežim od stresnih situacij, ker tega se v življenju ne moremo izogniti.
Želim, da se oglasi še kdo, ki ima tako pozitivne izkušnje kot jaz in vsem, ki v tem trenutku trpite želim, da pridete v čim krajšem času iz tega!
Tinkara

Lilith wrote on 25.02.2005 at 10:37:58:



Lilith,zanima me ,če kaj poznaš realitetno terapijo in kakšno mnenje imaš o njej. Meni se zdi zelo v redu pa še na kratki rok deluje.

Petrapetra,
veliko knjig na to temo sem prebrala in tudi jaz sem pogrešala praktične izkušnje s tega področja. Jaz ti lahko povem nekaj "fint" iz lastnih izkušenj napr.: Ko sem čutila napetost in čedalje večjo tesnobo sem zaposlila razumski del možganov z branjem knjige, včasih tudi z glasnim branjem časopisa, knjige... Nekajkrat me je zagrabila tesnoba v avtu in tam sem si  pela. Izbrano sem imela najljubšo pesem, ker ko se začne napad čustvenega dela možganov, razumski del težko izbira pesem. Seveda moraš v vsakodnevnem življenju brisati negativno razmišljanje in ga nadomestiti s pozitivnim (napr.:šef me je grdo pogledal zato, ker me ne mara nadomestiš s pozitivnim, da ima šef težak dan zaradi prečute noči itd). KO sem imela težavo z izhodom iz stanovanja sem si nataknila na glavo kapo, vzela jakno z visokim ovratnikom in se vozila naokoli s kolesom, ker peš tega nisem zmogla. Prav hitro se je  stanje normaliziralo s treningom.  Se pravi ravno situacije, ki te spravljajo v tesnobo moraš premagati. Prvič je najtežje, vendar ti da moč za naprej in vsakič je bolje in bolje in situacija se normalizira.
Tinkara

Petrapetra,
kadar se človek sprašuje, ali je nor je to zelo dober znak , da NI NOR! Shizofrenik se  to ne sprašuje, on je prepričan, da je z njim vse v redu. Kakšne knjige bi rada brala? V slovenščini ali angleščini?
Tinkara

Tinkara in Lilith!
Bom prebrala knjigo od tega Glasserja. Drugač je pa lahko literatura tud v angleščini ali hrvaščini.
Se slismo...