titud
5 p
Offline
Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender:
|
Sem pregledal tele threade, ki se okrog Slovenije pa Eu sučejo. Me fascinira tvoja vnema, kolesasr, ki se že v tvojem vzdevku lepo kaže. Kakor da te teža pa odgovornost do pretklosti pa prihodnosti dol pritiska, ti pa poganjaš pedala, da bi s tokom zgodovine štih držov. Kakor da maš eno specialno misijo, da tud v nas zbudiš eno zavest, da odgovorno odigramo svoje zgodovinsko poslanstvo.
Glej, biciklist, nisi sam, smo s tabo, čeprav mamo vsak svojo predstavo o svojem poslanstvu. Saj to si najbrž tud predpostavu preden si se tle gor oglasu, čeprav maš bolj en prosvetiteljski pristop. Zvezdica bi rekla: pa nismo mi vsi od včeraj! Zato posluš tole.
Je čutit, da se pri svojem življensjkem poslanstvu sklicuješ na zgodovino, svoj ego pa sidriraš na zgodovinsko skonstruiranih pojmih kot sta npr. Narod in Država. Vsa skrivnost življenja po tvoje je, da najdeš eno formulo, po kateri se uresničuje zgodovina: V njej bo tvoj ego varno zaščiten, tiste, ki se ji ne podrejajo, pa bo odplaknilo na smetišče zgodovine. To je fascinatno spoznanje, tud sam sem ga izkusu. Jest sem svoje čase zasidral enem za danšanjem čase dokaj preživetem pojmu 'razred', ki je bil osebnostno raztegljiv od Marxa do Lenina, od Che Gueaere do Rdečih brigad, od Maa do Tita, po metodah pa od anarhizma prek revolucije do terorizma. Narod me ni nikol prav inspirivov, najbrž zarad internacionalnega rocka in punka, ki sta mi bla bliže kot pa goveja muska, ki se je po mojem inspirirala pri konservativnih tirolcih pa bavarcih. Se mi je pa zgodu narod vsaj enkrat in to med služenjem vojaščine leta '81 v ćrnogorskem Durmitorju, na 8. februarja. Se nas je par slovencev precej konspirativno v eni luknji zbral, par litrov vina spil pa Prešerna precej na približno ampak tko iskreno recitiral, da se mi še zdaj oko zarosi, ko se spomnim. Pol pa na kulturni dan nikol več, tud Janšatovo pa osamsvojitveno zgodbo sem z eno distanco spremljov. Sem se pač drugje sidrirov. Sem pripravljen plačat davke pa se enim osebnim svoboščinam tud odrečt, da mi tisti , ki so v službi Države, nudijo eno osnovno varnost, en minimum človekovekovih pravic pa sboboščin. To je pa tud vse, z nobeno narodovo Kulturo me ni treb futrat, z nobenim uresničevanjem zgodovniskega poslanstva slovenske Države obremenjavat.
Glej, biciklist, zakaj sem do tega prišel. Sem državljanske svoboščine v zgodnjih devetdesestih resno vzel, zame kot da so že bile že tle. Sem enega prvih privat lokalnih časopisov ustanovu, od prodaje par tisoč izvodov pa od kakih sto malih oglaševalcev celo familijo živu. Je časopis eno kredibilnost dobu, sem bil 100% sigurn, da ga nobena konkurencane more uničt, dokler bom za folk delov, folk pa za mano stal. Pa se je parim lokalnim svetnikom zazdel, da jih premal v zvezde kujem, pa si svoj cajtng po enaki zunanji podobi omiselni. So ga brezplačno vsem občanom ponudli, so mi s tem večino oglaševalcev pobral. Za moj denar! Sem pet let od svojaga cajtenga prometni davek pa davek na dobiček občini plačeval, oni so pa s tem mojim denarjem pa znanjem svoj časopis sfinanciral! Se mi je čist strgal, sem se direkt na ustavno pa vrhono sodišče pritožu. Pa so mi tam dal jasno vedet, da se bodo na men kopja za celo Državo lomila. Se je Davčna za pet let nazaj name spravla, sem se firme komaj uspel znebit, sem bil totalno skurjen, niti finačno niti psihično sposoben za boj z Državo. Sem se bil prisiljen umaknit, še danes za Narodov blagor pufe plačujem, da lokalno/državne Politike, Kulturnike pa Novinarje futram. Evo, tle je moje zgodovinsko poslansvo, čeprav je blo vse kar sem hotu, da bi me Država nič drugega kot pri miru pustila, da bi s svojimi rokami kruh služu.. Ampak, dragi moj bicilkist, to je moje zgodovinsko povračilo: nisem za Državo dost zalužen pa lojalen bil, da bi me pustila normalno živet, kaj šele, da bi me futrala.
Zato pa tud zaradi kup drugih stvari se jest odrekam svoji zgodovinski odgovornosti za Narod pa Državo. Takoj in brezpogojno soglašam z njunim odcepljanjem, pricepljanjem, razvojem ali pa odmiranjem, samo da se mi v eni neodtujljivi obliki zagotovijo ene civilizirane osebne pravice pa svoboščine. Tega, da bom v kašni luknji doma ali pa na tujem narodno sentimentalno Prešerna recitirov al pa Perota Lovšina prepevov pa zraven solze toču ali pa skakov, mi tko nikol nihče ne bo mogu preprečt. Tle mam sidro dost globok vrženo, vse drugih zgodovinskih več pa manj vrednostnih kompleksov pa sem se pripravljen ob vsakem novem vetru znebit. Tud tle gor na forumu, zato sem se spet tolk razpisov. Sorry.
|