Gru Gru wrote on 17.09.2002 at 08:38:48:Da občutki so, občutki pridejo in grejo. In te si um zapomni. Vendar ponovno doživljanje teh občutkov ne pomeni, da živiš v preteklosti.
LittleStar, definitivno živiš tukaj in zdaj. Je pa v tebi poleg občutenja sedanjosti tudi občutenje preteklosti. In tisti občutki, ki si jih doživljala kot mala punčka. In ti občutki, ki so v tebi ostali zapisani, v tebi vstanejo tudi danes. Takrat, ko se ti zgodi kakšna podobna stvar. Takrat, ko hočeš zbežati. Takrat, ko se hočeš umakniti. Takrat, ko ta trenutek nočeš več biti. Takrat, ko si v bistvu želiš bližine, pa vendarle si ne pustiš blizu. Ker takrat v tebi vstane mala punčka in ti reče: hej, zvezdica, umakni se! Umakni se prej, preden bo bolelo. Umakni se, ker je bolje, da se umakneš pred bolečino, ki bo sledila (ker je sledila v otroštvu).
Pomembno je, da se v tem trenutku zaveš, da je to le mala punčka, ki je vstala v tebi in ti to govori. Da se ta bolečina navezuje na tisto osebo, ki je bila v tvoji preteklosti, pa ti ni pustila blizu (ali pa je sploh ni bilo…) Pomembno je, da se usmeriš v sedanji trenutek in si rečeš: hej, to sem jaz. In ta oseba, ki stoji pred mano ni tista oseba, ki mi je povzročila bolečino v preteklosti.
In se zavestno usmeriš v to in poskusiš verjeti in poskusiš zaupati. Se zavestno usmeriti v sedanji trenutek. V katerem sta v tem trenutku ti in ta oseba, ki v tem trenutku stoji pred teboj. In ne tvoja preteklost.
Jaz sem v temle razmišljanju izhajala iz otroštva. Ker vedno stojim za tem, da se nam vzorci vtisnejo že takrat. Kar se nam dogaja kasneje, je že povezano s temi vzorci. In tale tvoj dogodek izpred treh let bi, vsaj jaz, LittleStar, povezala še nazaj. In poskusila najti vzrok v otroštvu.
m.