men se to glih ne dogaja (pogosto).
to dosežeš tako da se trudiš in trudiš in trudiš ...

Slediti moremo svoji intuiciji in jo ubogati,ne glede na to,kaj pravijo drugi ljudje in kaj kdo od nas pričakuje. In ne si želite nedosegljivih stvari,ampak sprejeti to,kar imaš kot največje bogastvo sveta.

ob 10h

Sprejmeš se takrat, ko si sposoben brez strahu in obsojanja pogledati v najtemnejše kotičke svoje duše.
Dobro se je o tem s kom odkrito pogovarjati (bolje v živo, kot po netu), da odkriješ, da smo si zelo podobni in da vsi nosimo duhovni drek kot pokoro okoli po svetu. Tako se pričnejo greznice v tvoji duši samodejno čistiti.
Pravzaprav se sprejmeš, ko odložiš, najprej pred sabo, nato pa še pred drugimi, vse maske. In to je težko, zelo težko, ker imamo pridobljen pogojni refleks, da se kar naprej maskiramo.
Zato je treba maske kar naprej odlagati in odlagati.

Tako kot je med svetostjo in norostjo tanka linija, tako je tudi me sprejemanjem in apatijo tanka meja. Meja pa se ne postavi v teoriji ampak praksi.
Pa bom ze takoj prekrsu prejsni stavek in dodal teorijo: sprejemanje ponavadi vsebuje scepec ljubezni in dobrohotnosti, med tem ko apatija govori: "Naj gre vse v k****"

herby wrote on 29.05.2001 at 10:16:23:


Pregledoval sem, kaj vse lepega je zapisanega pod to temo, ki je nekako blizu slehernemu mislečemu bitju. Prav tvoje misli, ki jih tu navajam,herby, so me spodbudile, da pristavim svoj piskrček. S sprejemanjem samega sebe sem imel tudi jaz precej dela. Nekako težko sem se sprijaznil z lastnostmi, ki sem jih nekako imel za slabe. Pa ni nujno, da so bile res slabe, le tedaj so se mi zdele neprimerne zame. Pri sprejemanju samega sebe mi je mnogo pomagalo nekakšno prirojeno teženje k mističnemu doživljanju stvari, še zlasti odnosa med menoj kot osebo in Bogom kot osebo - kar mi je bilo že od nekdaj najbolj pomembno v življenju-, in zato se vse življenje borim, da bi bil predvsem pošten do drugih pa tudi do sebe. Saj me prav ta poštenost po izvirni Kristusovi dialektiki najbolj zanelsjivo približuje Bogu. Sleherno napako si lažje odpustim kot to, da se kdaj ne odzovem dovolj hitro kot ljubezniv sosed, sopotnik, prijatelj, ali to, da sem kdaj v besedah preoster. Prepiri me bremenijo in me žalostijo, zato najraje kar bežim od njih, če je seveda to mogoče.

Sprejemanje samega sebe in drugih po mojih izkušnjah vsebuje predvsem veliko mero ljubezni, rad moram imeti druge, rad moram imeti sebe, pa bom rad imel tudi Boga, v smislu mojega nagnjenja k misticizmu.

Spomnim se stavka, ki ga ne morem pozabiti, a bo prišel zelo prav za ilustracijo uporabljenega navedka. Na nekem predavanju, ki sem ga poslušal, je dr. Rode, sedanji ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, ko je govoril o človekovi poti skozi življenje in konkretno o starostni dobi: človeka, vehementno pribil: "Star človek je ali svetnik ali šema. Vmesne variante so zelo redke..." Zelo poetično povedano, zelo slikovito. Pa tudi, vsaj kot jaz vidim te stvari, zelo resnično.

Lep pozdrav,

Samson

[color=Blue][/color]So mi všeč vaši odgovori...na moč. Velikokrat premišljujem komu je v bistvu lažje? Tistim, ki sprejemajo sebe takega kot so, ali pa tistim, ki večno in ustrajno žele spremeniti sebe, da bi jih drugi sprejeli...Kaj pa vem? Z leti človek spozna neizbežna dejstva, da tak kot človek v biti je, takega se mora tudi sprejti. Kaj mi pomaga vsa učenost sveta, če pa ne sprejmem sebe tako kot sem? Ljubiti sebe, spoštovati se in sprejeti se takega kot si, je smisel, ki ga človek z leti najde. Jaz sem ga. Ne morem pričakovati od drugih, da me sprejmejo, ljubijo in spoštujejo, če pa sama sebe ne. Imam prav? In nekaj kar me vedno moti je pa to, da NE MARAM ljudi, ki ustajno žele spreminjati druge, nase pa vedno pozabijo. <Spoznaj sebe, in spoznal boš druge...> Saj ne rečem, na svetu bi tudi jaz rada marsikaj spremenila...moti me nasilje, beda in revščina drugih, motijo me vojne in naravne katastrofe...nikoli pa bi ne želela spreminjati ljudi samih. So kar so. Do nezavesti se lahko trudim, da bi spremenila miselnost drugih, pa bi mi nikoli ne uspelo.
Življenje je zamotano...polno tveganj. Mar ne tvegamo vsi? Bom sprejet, tak kot sem, ali pa me bodo zavrgli...In ravno to tveganje je vzemirljivo...mene včasih zabava...včasih pa razžalosti in spravlja v obup...
lp
Angel