Skozi  en ljubezenski odnos, skozi to posebno psihofizično stanje, sem doživel mistično izkušnjo, stik z 'višjo realnostjo', kar bi lahko  mistificiral dalje kot izkušnjo božanskega, toda kot odgovoren partner si to izkušnjo vse življenje prizadevam razumeti  le kot specifično obliko reprezentacije realnosti ne da bi jo hkrati proglasil za samoprevaro in ji s tem odvzel neskončen čustveni naboj.

To je, zvezdica,  v enem stavku vsa titudova alkimija.    

Q
fantje in puce, svoja duhovna/mistična spoznanja je treba v  real-lajfu izžvet, ne pa se jim v strahu pred posledicami odrečt ali pa dopustit, da se ti zamistificira real-lajf.
Q
bi se težko lepše izrazu, jest te podpiram

je pa res da to kar si nižje napisu kaže na to da ti nebi šel višje od tu kamor si prišel, da ti je to gut, se ti zdi da si dosegu vse kar je treba dosešt, sej, z raciom je tukaj konc, z izživljanjem v real lifu je to to. zdej je treba pa naprej do konca. tak je program. in tam na koncu ni za realneža nič drugo kot mistika, za enega biliverja pa je tam pač bog, tam je pač tista sreča, tisti filing ki si ga celo življenje isku.
sej veš, lahko si dokazuješ (z znanostjo), lahko verjameš (to je čist izi čeprov je najtežje), lahko veš (ko kao doživiš) in to je to. drugega ni. ko prideš na zemlji do konca, se šele začne tisto ta pravo, to je bila samo priprava na tisto tapravo in se mi zdi da si ti tukaj nekje, da moraš it naprej na naslednjo stopnjo (ain't we all, all the time?) in ta stopnja na katero moraš it je mistična - zate - ti pa v mistiki ne deluješ dobro, ta razliko od žene in zato iščeš način kako ta del naloge opraviti na nek nov način, ne na tega ki ga fura tvoja žena, na mističnega in to, ti bi ga rajši demistificiru - dokazu in to, pa to ne gre, mogoče ti bo ratal, ampak je razum tolk zlo omejen da ne more dojet tega kar je tam naprej nekje, on razume samo do neke meje, pol je treba pa verjet, lahko tudi doživiš, lahko pa tudi verjameš - zaupaš. in bo.

Retoricno:

Se vedno je lahko iluzija (zaljubljenost - ce jo na hitro tako imenujeva), ki casovno se vedno traja in jo nisi spoznal, ampak mislis da je to: "posebno intenzivno ljubeznensko custvo, psihoifizicno stanje, neke vrste transportno sredstvo  k popolnoma neznani/misticni izkušnji,  ti pa ta na novo določi reprezentacijo realnosti za vse življenje". Je to mozno?

Pa tudi srecnega nakljucja se ne da spregledat, saj ne vemo, al je nekaj nakljucno ali ne. O tem spet lahko debatiramo naprej kot o intuiciji, mistiki,...

Ta zadnja stavka sta potrditev gapove teze, da  'filinga, ki si cel življnje isku' z razumom ni mogoče dokazat.. ..sej, z raciom je tukaj konc, z izživljanjem v real lifu je to to...  razum tolk zlo omejen da ne more dojet tega kar je tam naprej nekje, on razume samo do neke meje, pol je treba pa verjet, lahko tudi doživiš, lahko pa tudi verjameš - zaupaš. in bo'.

Najtežje je pri enmu z raciom obremenjenem in zateženem človeku kot sem jest,  je enostavno verjet. Verjet mi pa je težko zato, ker sem bil vedno prisiljen ene iluzije z razumom premagovat, pa zraven ene močne čustvne pretrese preživljat. Začel se je že z mojo kršansko versko vzgojo, ki je potekala tako, da sem na 'šverc' k verouku hodu, 7 let star h krstu šel, birmo v enmu drugmu kraju opravu, ker je bila mat krščanka, foter pa partijec. O veri sem sicer nekaj zvedel, a sem jo hkrat smatrov za nekaj sicer zanimivega, v real-lajfu prepvedanega. Celo puberteto sem si zato sam iskal ene vzore v liternih junakih in knjigah s filozoskimi ambicijami. Sem dal kar nekaj romatičnih zljubljensoti skoz, ker mi nobene ni ratal z real-lajfam uskladit. Pol sem zadevo obrnu, sem vsemu okrog sebe višji pomen zataju, sem samo gole strasti izživljov,  a sem na konc tud to moral z eno filozofijo absurda pokrit.  Z žlahto sem moral na grobo prekint in materialno iz nule začet (ker so sedanjo partnerko za coprnico proglasil, ki z mano manipulira, da se bo prek mene do njihovega premoženja dokopala), a se jim je blo tako na daleč  kar naprej treba z izobrazbo, pol pa z materialno uspešnostjo dokazovat. Sem kot prvi visokošiolski brezposelnež v kraju hitro razčistu, da  me  družba  takega, za kar so me izobrazil, ne rab,  da se bom moral za preživetje nase naslonit. Skrtaka,  za vse kar sem v življneju počel, sem moral z eno  zadevo vsaj parcialno pokrit,  osmislit, generalne vere pa nisem mogu najt. Tle se mi je ljubezen zgodila, kjer bi lahko vera, eno totalno zaupanje v partnerja, vse avtomatsko pokrila. Pa ne, jest jo/se moram kar naprej nekaj z eno racionalnostjo matrat al pa od žene kot kašen nejveren Tomaž od Kristusa  čudeže v potrditev vere zahtevat. Ima potrpljenje, mi pomaga stalno ene nove probleme reševat, zlepa ali zgrda ene fiksne vzorce razbijat, se mi odpira pa nazaj zapira, me razavja pa maltretira... Evo, jest bi pa samo zaupanje moral pokazat, vero vanjo imet, pa bi
blo na koncu isto. Tako gape pravi, tako se tud men zdi, to bi najbrž rad tud vam dopovedov, pa je težko, če sam v to 'še' nisi čist prepričan, če rabiš vedno znova eno racionalno razlago,  še eno mistifikacijo razbit...

Tenks, mike, me vseli da se štekava,  samo ne me hvalt, ker pol ne znam nehat. Me bolj zdravo ena nearzumljenost naprej goni, tisti  Question? Zakaj tvoja "poduhovljena" zena, tako nepoduhovljeno gleda nate?

To z njenim nepoduhovljenim odnsom do mene bi se dal razlagat z mojim pripovednim  stilom,  ki je usmerjen v razumsko seciranje nekrtičnega apologiziranja duhovnosti. Dejansko pa sem zanjo po svoje mali bog, edini moški njenega življenja in tud po smrti me bo hodila nazaj strašit, če si bom katero drugo omislu. Brez heca, to vsakemu pove, ki bi se hotu na najino razmerje spravt. Ima pa to eno psihološko ozadje. Je prišla na svet v eni narodnostno mešani familiji, v kateri  je 'tata srbin' po rojstvu zadnje od cele serije hčerk (nje!)  od razočarnaja, ker ni dobil sina ali pa zaradi drugačne kulture nasploh, začel svojo moškost pri drugih ženskah dokazovat. Mama ga je kmalu v rit sunla,  ta zadnja hči pa je celo življenje gor rastla z občutkom, da je ona kriva, da ni moškega v hiši,  ker ni fantek. Jebena situacija, ampak ona jo je po mojem sebi v prid obrnila in v dokaj intelektualnem okolju tedanjih oficirskih blokov dost samorastniško odrasla. Je dobila en zdrav preživetveni nagon,  eno ulično vzgojo, eno karizmo med vrstniki, kar  še danes zna v vsaki situaciji dobro izrabit. Je pa hkrat  zaradi odsotnosti ata en mističen odnos do moških gojila, en visok  kriterij postavla, ki ga je moški njenega življenja mora izpolnit, če ne 'gate pred vrata pa marš da te ne vidim nikol več'. Si je vedno v  najini zvezi trudila eno finačno samostojnost zagotavljat, tud zato, da si jo ne bi mogu ne jest ne kdo drug  materialno podrejat ali pa da bi kot mama dokazala, da je tud ona sposbna brez deca živet, če bi tako naneslo.  Pri teh vprašanjih 'nema romantike', so psihološko  determinirana dejstva. Bit na piedestalu, ki se ti lahko zruši v en totalen poden, je za partnerja božansko pa peklensko hkrati. Ob kakšnem nejenem izbruhu mi je še vedno tko, kakor da se mi kaj hujšega v življenju ne more zgodit - se par dni ne pobereš. Toliko o psihološki determiniranosti ne njene (ne?)poduhovljenosti, zadaj se moram pa še enkrat o duhovnosti najinega odnosa razspisat .

sm glih neki čitu oshota zdnjič (hvala mike) in pravi da:
razlika med moškim in žensko je v tem da ženska pride do razsvetljenja skozi ljubezen moški pa skozi meditacijo. in da ko moški raste v meditaciji mora ženska rast v ljubezni, če naj ostaneta skupaj.
to valjda piše na par straneh in je opisano z mali miljon primeri, tko da oprostite mi kratkost spomina.
bom reku da se bi kr strinju z oshotom, s(m)o pa tudi drugačni ljudje, obstajamo tudi moški ki gremo proti razsvetljenju s pomočjo ljubezni in obstajajo tudi taki pari kjer je moški mahnjen na ljubezen in se v njej tudi popolnoma najde in kjer je ženska mahnjena na meditacijo. po oshotu je tuki težava. čeprov pomoje ni.
osho bi ti reku, postani bolj meditativen in žena te bo bolj ljubila, če je sposobna tega, če se ni preveč zacementirala v svoji meditativnosti, kjer pa ravno tako slej ko prej prideš do ljubezni, ampak ta ljubezen je drugačna, ta ljubezen je božja, te ljubezni ne more nuditi nihče ki je živ, te ljubezni so sposobni 'ta-raz-svet-ljeni', in če je ona ljubezen spoznala na ta način brez da bi prej rasla v ljubezni do tebe znaš imeti problem.
skratka postani bolj meditativen ne odbacivaj mistike, ker tvoja pot je mistika, lahko pa da se je tud osho zmotu, ker to kar je on povedu je samo en pol medalje, drugi pol je ravno obrnjen, lahko da sta vidva tm obrnjena, pa je on meditativna in moraš bit ti ljubezenski. da v bistvu zamenjta vloge - ona je desc, ti si pa ženska

Uf, gape si se pa v en podatek napiču, ki se ga hotu bolj tko mimogrede omenit. Se skoraj ne morem izognt, da ne bi v najinmu odnosu ne počutu nekak feminilno, tud drugi me majo bolj za eno 'copato'. Najbrž zato, ker se moj mehanicistični racio pa tud fizična pojavnost kar precej z babjimi zadevami ukvarjata (analiziranje odnosov, 'obiranje', gospodinjska opravila, varstvo pa vzgoja otrok...).
Kar se meditacije tiče, dlje od mentalne meditacije na notranjo tišine nisem prišel in tud dvomim, da kdaj bom.

Pa še kaj je tisto več, kar hoče od moškega dobit: poleg vsega kar si naštel po mojem predvsem enega zaneslijega očeta svojih otrok, da ne bodo šli čez iste travme, kot je šla ona. Zadnje čase je tega morda manj, so otroc zrastli,sem tud o tem že nekaj pisal...