Živjo

Mogoče je malo morbidna tema, ampak je že kdo od vas resno razmišljal o samomoru, mislim, da je razmišljal tako, da ga je od tega ločilo le še zadnjo dejanje. Ker se mu je nadalnje življenje zdelo neznosno

tudi tukaj:

Samomorilnost in smrt
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=102274...

Tudi sama sem razmišljala o temu v različnih obdobjih življenja, prvič pri 15 letih, ko sem imela prvo depresijo. Tudi sama sem videla v tem dejanju simboličen konec starega in začetek novega. No, sem to vseeno preživela in si življenje osmislila.

Ko sem spet padla v zelo hudo depresijo pri 21 letih, pa so se mi te misli in želje začele spet ponavljati, v še močnejši obliki. Smešno je bilo, da sem si ful želela umreti a hkrati sem hotela živeti, v glavnem zelo absurdni trenutki, težki časi. In če hne bi takrat že bila s svojim dragim, nisem čisto prepričana, da bi preživela , no ampak sem še vedno tu.

Zopet pa sem začela veliko razmišljati o tem po samomoru strica lani (drgač je že dedek samomor naredil). Poskušala sem poiskati razloge in vzorce razmišljanja in doživljanja življenja, ki sem ga pridobila od okolja. Samomor je bil pri meni vedno "uteha" za trenutke, ko mi bo tako hudo, da res ne bom mogla več, takrat lahko naredim to in bo spet vse OK... No, lani sem se končno zavedala, da sem ta način razmišljanja dobila od tega strica, ki je umrl, on je večkrat to govoril in so se mi te besede (takrat še otroku) vtisnile v spomin. Glede na dedka in strica pa me je prevzel strah, da imamo to že v genih in da se bo to sigurno tudi meni zgodilo...

No, to sem vse skup sedaj nekako prerasla in ne bi več storila samomora, sem prišla do tega, da je to življenje tako le utrinek v večnosti in da ga bom že preživela, kajti življenje zna biti prav lepo, načinov smrti in priložnosti za to pa je v življenju že tako dovolj, zakaj bi torej sama sploh polagala roke nase???

Treba se je sprejeti in imeti rad, takrat izgine potreba po smrti in iskanje utehe v njej. Življenje je treba osmisliti, nikoli pa tudi ne bi hotela s samomorom prizadeti vseh, ki me imajo radi, jim raje še naprej težim s svojo prisotnostjo in ljubeznijo.

Tako, da se po mojem ne splača polagati rok nase, pomisli, kako si se sam počutil, ko ti je (če ti je že sploh) umrl nekdo, ki si ga imel rad. Bolečina je prevelika, da bi jo sama lahko povzročila drugim...

Shadow, le pogum, saj ni vse tako resno kot morda zgleda!  

Shadow, kaj je tako neznosno v tvojem življenju? Poskusi se zaupati in morda bo že takoj kanček bolje. Kaj meniš?

LP Harry

Niti nočem več, da mi gre boljše, kaj pomenijo tisti trenutki sreče, ko pa te spet zajame resničnost z vso okrutnostjo, ki jo premore, kvečjemu je zatem le še slabše in se počutiš še bolj brez moči in energije.

Quote:


Nočeš, da ti gre na boljše? Poslušaj, sočlovek, izpovej se, saj si anonimen. Kaj te tako žalosti? Ali ne živimo vsi za tiste trenutke, ko nas preplavi sreča? Življenje pač ne more biti vseskozi ena sama sreča.

LP Harry

Tud jaz sem velikokrat razmišljala, da bi rada umrla, nikoli pa da bi dvignila roko nad sebe. Vedno sem se zafrkavala, da skočila ne bi, ker se bojim višine, zdravil na bi vzela, ker niso dobrega okusa, če pa nož videm, me pa kar spreleti. Torej ni načina, da bi na sabo roko dvignila (saj vem, da so še drugi, ampak pustimo podrobnsti)

Res si včasih želim umreti, po drugi strani, pa ne upam dvigniti roko nad sabo, se preveč bojim za svoje živjenje, ker nisem še vse naredila kar moram.
Same smrti me ni strah, bojim se umiranja.

Kali, ampak pri meni ni tako, da bi se to pojavilo kar naenkrat, iznenada, star sem 24 let in kar se spomnim sem si vedno želel, da umrem.
Bila so obdobja, kjer je zapihal veter v jadra življenja in me nesel, ampak sedaj čutim tako praznino v sebi, da je ne morem opisati.
Bojim se, spet se slepiti s tem, da bo boljše in je treba pozitivno mislit, pa tud ne zmorem več.

Krog se mora enkrat zaključit, moje življenje v tej obliki več nima smisla, razmišljal sem že tudi, da bi se izselil nekam, v tujino in začel novo življenje.