Pri današnjih Odmevih na tv je bilo govora tudi o samomorilnosti v Sloveniji in iz podatkov je razvidno, da  je od okoli 600 samomorilcev letno med slovenci  največ moških, alkoholikov in Štajercev.

Občutek poraženosti je zaradi za Slovenijo značilnih kulturnih stereotipov bolj izrazit pri moških, kot pri ženskah. Moški naj bi bil po kulturnih vzorcih tega okolja glava družine, ki naj bi jo s svojo močjo in iznajdljivostjo preživljal, ji dajal zavetje in naj bi bil zaradi vsega tega ponosen član družbe. Ta vzorec je tudi tisti, ki zahteva nenehno in brezglavo tekmovanje s sosedi, s sorodniki, s sodelavci za boljši materialni standard (hišo, avto, uspešne otroke..).  
Kdor se v tem vzorcu ne najde več, se mu pojavi občutek nesposobnosti, praznine, nekoristnosti, skratka odvečnosti.

Brezposelnost občutek nekoristnosti in odvečnosti samo še dodatno stopnjuje (in ta je na Štajerskem večja, kot v drugih regijah).
In seveda alkohol, ki je tudi poznan po tem, da pogosto prispeva še tisto zadnjo kapljico za čez rob.


Zanimivo, da samomorilnosti skorajda ni med skupinami, kjer bi mislili, da je praznina in brezizhodnost večja, naprimer med telesno prizadetimi in nepokretnimi, ki si zaradi svojega stanja običajno ne postavljajo visokoletečih ciljev.

Vzroke za samomorilnost bi morali verjetno iskati pri nerealno  postavljenih ciljih, ki so pa zaradi različnih razlogov pogosto neuresničljivi.

Sicer pa razmišljanje o smrti ni nekaj slabega in nam lahko zelo pomaga.  Razmišljanje o smrti nas naprimer pouči, da je vse materialno minljivo. Vse, za kar se tukaj vsi tako ženemo, je v času smrti potrebno brezprizivno zapustiti. Pred obličjem smrti ni nobenih izjem, in glede tega je enako tako za bogate kot za revne, enako za uspešne ali manj uspešne.
Ko se s smrtjo sprijazniš, ugotoviš, da nimaš več kaj izgubiti. Če nimaš več kaj izgubiti, se tudi nimaš česa bati. Če se nimaš česa bati, se ni treba bati ne smrti ne življenja.
Ker nam je bilo življenje podarjeno, ga tako tudi sprejmimo - kot dar.


Še malo Castanede, ker ga ravno berem: 8)
Bojevnik umre na trd način. Njegova smrt se mora boriti, da bi ga dobila.
Bojevnik se ne pusti smrti tako zlahka.

Quote:



Shadow;

Verjamem, da imaš v SEBI moč in zaupanje v nas, drugače ne bi prišel na to stran…Zaupaj se nam. Opiši svoj problem in reševali ga bomo skupaj, mar ne… Ti samo zaupaj…

Moram pa Ti povedati, da tudi mene že kar nekaj časa spreletavajo mešani občutki, ali  narediti konec sama sebi ali pa najti izhod. Smrt bi bila še najlažja rešitev a… Veliko mislim o njej, pa vendar…nekaj me brani pred njo, nekaj me ustavlja… Vedno kadar pomislim nanjo si, dam pred vzorec to, Kaj in Koga bom s tem ranila… Koliko »notranje bolečine« bom drugim s tem prizadejala ,  mnogim, ki me imajo radi in me cenijo… Vedno moraš pomisliti na kaj lepega, vedno, da se rešiš potem tega »norega« občutka… Lepote pa imaš, imaš je, veliko jo je  v Tebi, kar verjemi mi…

Evo mene in moj problem;

Jaz se že od malega namreč borim z neko neozdravljivo boleznijo, ki mi po pravici povedano, »trga mojo dušo«, zaradi nje sem že od 3 leta naprej zaznamovana v »drugačnost«, pa se vseeno borim, da ne bi skrenila s poti zaradi te drugačnosti.V sebi bijem nek notranji boj…samomor,hmmm…. Seveda sem že pomisila naj, še posebno v teh letih ko sem sedaj…. vendar v  prvi vrsti, vedno pridem do spoznanja, da IMAM MOČ, da SEM KAR SEM in SEM … JAZ. Vsi problemi postanejo rešljivi, če imaš nekoga, da mu lahko zaupaš svoj problem, da veliko o njem govoriš, ne pa da ga skrivaš pred VSEMI. S tem postane nerešljiv in ti megli pogled. Govori o tem, kar te teži… Boš videl kako ti bo lažje,  gre nekaj iz tebe ven… Lahko zaupaš najprej samemu sebi…

Tudi v meni so se z leti nabirali tisti mešani občutki, pa vendar…dan si polepšaj s kako lepo mislijo in tisti občutek, ko veš da ni dober… skušaj mu ugovarjati z eno lepo mislijo…


Ah poznam ta leta v katerih si….najhuje je to, ko se bojiš priznati, da IMAŠ PROBLEM. Zatiskaš si oči, in slepiš svoje srce…Pobegniti je najlažje, pa vendar se s tem spet vrneš na začetk!

Shadow;

Ali bežiš pred samim seboj? Ali pred kom drugim? Kje se Ti je zgodila krivica?

Smrt ni rešitev-ODLOČI SE ZA ŽIVLJENJE, ne

Tudi Ti imaš v SEBI MOČ!!! Zaupaj!

Lp STAR12

Mogoče je pa "fora" v tem, da ti starši niso oz. ti ne nudijo tistega, kar naj bi kot otrok dobil od njih... Torej, predvsem izkazovanje naklonjenosti, ljubezni.

Itak sem imela tudi jaz resne pogovore s seboj, kakšen bi bil najlepši in najbolj preprosti način, da umrem. Kdaj pa kdaj imam še vedno kak "flash" in si zaželim, da bi bilo Življenje tukaj in sedaj bolj enostavno. A hip zatem ugotovim, da je Življenje ravno zaradi tega tako čudovito! Kajti jaz sem kreator mojega Življenja! Odločim se, da bom srečna in sem srečna!
Življenje je nepopisno izkustvo! Zakaj bi si ga odvzel? Zakaj bi zanikal samega sebe? Hej, človeček! Živi!

Ne pozabi, da si unikat. Ne pozabi, da si nepopisljiv čudež. Si zvezdica s posebnim sijem.
Zaslužiš si ljubezen, srečo, mir v srcu.

Veš, zakaj...?

Enostavno zato, ker SI!

---> Sedaj pa zberi dovolj moči v sebi, dovoli si ljubiti se in ZAŽIVI!


Pa, mimogrede: tudi jaz imam 24 let. Želja po smrti je bila do nedavnega izredno živo prisotna. Vsakodnevno sem jo čutila.
Potem sem se odločila, da je dovolj tega, da samo sebe uničujem. Sedaj se ne več.

Preveč lepega me še čaka v Življenju, da bi si dovolila to zamuditi!

Boš izpustil priložnost za Srečo...?

Bi rekla, da si dovolj trmast, da ne boš...


Veliko Ljubezni,

Suzana

ne seri no ... a za druge živiš al zase ... a je to tvoje življenje al njihovo???

pomoje je res najboljš da se u pržanjčku oglasiš  

da malo bolj sonce posije u tvoj lajf ...

Quote:



Shadow, dej se registriraj, prosim!

"ŽAČNI ŽIVETI in IMEJ ZAUPANJE VASE, da ga boš potem delil z drugimi!!!"

Saj bi, ampak ne morem več, nimam moči in zaupanja v življenje, preveč razočaranj je bilo. Enkrat sem že posusil znova in rabil kar nekaj časa, da sem spet prišel na "točko 0". Potem sem se pa spet prepustil čustvam in spet bil razočaran, počutim se tako nemočen, ne morem nič spremenit.

Quote:


Shadow ... v mojem imenu in imenu vseh nas tukaj na forumu " če dovolite",  bi te prosila, če se lahko
REGISTRIRAŠ!

Naj te še jaz lepo prosim...
Postanimo prijatelji...sj to rabiš sedaj...prijatelje...

Prosim Shadow...

Tvoja zgodbica se tako dotika moje in kar ne moram mimo tega.. tudi meni je 24 let in ... rada bi ti pomagala...ti samo zaupaj...

Črne oblake bomo skupaj premagali in točka 0 bo kar zrasla boš videl...

Vedno obstaja upanje...vedno...!!!

Saj veš, da za vsako " bolezen rožca rase", seveda si...


Nisi nemočen, že samo to, da si tu -med nami, ti je dalo dovolj moči...BODI POHVALJEN OD MENE...

Povej nam kaka razočaranja, zaupaj...


Spreminjamo lahko skupaj tu in ti z nami...spremenil se boš... že sedaj si se, ko si nam toliko zaupal...

SEVEDA ČUTIŠ SPREMEMBE...

Le tako naprej....

Daj, prosim...registriraj se!