N.
|
Vrane. Če ne vrane, pa žabe. Če ne žabe, pa kobilice... Kaj še?
To me spominja na mojo staro mamo. Že od nekdaj je prerokovala. Iz kart. Iz kavine usedline. Vedno je na svoj dostojanstven način pripravila kavo, jo dala v prav zato pripravljene šalčke, in ob pomenku, klepetu, se je kava spila. Nato sta se šalčki obrnili narobe (obe, tudi od stare mame), in še kakšnih pet minut, in že je lahko začela iskati simbole. Obred. Vedno enako. In nekoč je tega iskanja, gledanja, videnja naučila tudi mene. Da znam zdaj (ko ona več dobro ne zmore), tudi sama obrniti kavino šalčko naokrog, počakati, in nato razumeti. Videti poti, obraze, številke, črke ... In ko sem pred parimi dnevi tako po dolgem času gledala kavino usedlino, sem videla psa, pot, ptico... in na koncu še dve kravi. Za vse sem našla razlago, res, samo s kravami ne vem, kaj bi počela.
Dragi moji, ne verjemite vsemu. Nima vse svoj simbol, ni v vsem skrit tih pomen, ni vsepovsod resnice.
In predvsem, en rek, ne kličite hudiča, še tako prerad sam pride.
|