Robi wrote on 24.01.2013 at 20:10:58:titud wrote on 24.01.2013 at 08:40:10:Robi wrote on 23.01.2013 at 16:58:41:Tega pa ne razumem....
Iz kakšne razpoke ali praznine ?
Kje je ta praznina ?
Če predpostaljamo, da je nekaj lahko avtomono zgolj zato, ker se nanaša zgolj smo nase (avtorereferira), potem je treba pač predpostavljat, da se to lahko zgodi le v 'praznem prostoru', ki ni napolnjen z neko substanco. V ljudskem pojmovanju je nosilec zavesti duša, ki ni niti telesno pogojeno občutje niti izvenetlesna ideja, ampak nekaj vmesnega, vzniklega iz razlike. V ljudsekm jeziku je pololnoma zavesten človek tisti, ni podložen niti samo nagonom niti samo idejam (umu), saj avtonomija črpa iz zavesti, ki je avtonomna 'po defoltu', zato je le zavesten lahko človek hkrati tudi avtonomen, nanašajoč sam nase.
To so neumnosti in pravljice za otroke.

Res obstaja neka avtonomija, ki pa je pogojena z telesnimi čuti in mislimi. Popolne avtonomije pa ni, ker je vse soodvisno.
Človek ima le navidezen občutek, da je neka avtonomija in je zrasel iz razpoke. To misli le človeški ego, ki se zaradi omejenosti, ne zaveda svoje pogojenosti in vplivov okolja.
Resnično zavesten človek pa čuti, da je eno z vsem.
Saj si sam prišel do istega zakljukčka!
Ego je neavtonomen, saj se vzdržuje bodisi spogojenostjo jaza z induvidualnim telesno/biološko/nagonskim bodisi s kolektivnim simbolnim redom:
titud wrote on 12.05.2010 at 17:14:47:Na eni strani imamo svojo biološko/nagonsko opremo, na drugi strani so drugi s svojo opremo. Med sabo komuniciramo jezikovno/simbolno, s komunikacijo vzpostvljamo simbolni red, različen od nagonskega reda vsakega posameznika. Obstaja torej razlika med t.i. kolektivnim in individualnim, v to razpoko se umesti (iz nje izrašča) zavest, ki ni nič drugega kot dejstvo obstoja praznega prostora (razlike), katerega funkcija je vzdrževanje tega praznega prostora/razpoke (sicer izgine, saj je na njem vzpostaljena). Zvest torej vznikne povsod tam, kjer se zanjo vzpostavi prazen prostor oz. samo-zavedna zavest vzpostavlja te prazne prostore, da iz njih vznika.
in še :
titud wrote on 13.05.2010 at 08:37:27:Obstaja ena teza, da bitje v homeostazi ne potrebuje zavesti. Zavest vznikne iz motnje v tej homesotazi, kot posledica zunanjega vpliva, ki poruši to notranje ravnovesje. V tem smsilu je odnos neke vrste napetost, ki ustvrja motnjo, ta pa zvest. Zavest v tem smilslu ni narejena za srečo/uživanje, ampak vznikne iz trpljenja. Tipično človeška lastnost zavesti pa je v tem, da je sposobna iz trpljenja narediti vrlino, celo najvišjo vrlino, saj na njej/iz nje pravzaprav izvira, je zato na nek sprevrnjen (celo na de sadovski način) tudi vir užitka (in ga zato tudi proizvaja)...
Torej občutja enosti ni mogoče 'proizvest' iz kakršne koli pogojenosti, ker vsaka pogojenost ločuje/difernicira. Užitek občutja enosti lahko izhaja le iz popolne nepogojenosti/avtonomnosti:
titud wrote on 13.05.2010 at 10:41:12:Um deluje po 'načelu ugodja', je orodje avtoregulacije organizma, po katerem bolečina in ugodje nista sama po sebi cilja aktivnosti, ampak signala tega, da je homeostaza organizma ogrožena ali ohranjena. Iz tega vidika je 'ne-umno', če se bolečina in ugodje odmakneta od svoje intrumentalne funkcije signaliziranja in se spremenita v samosmoter. Vloga bolečine je tu elementranejša od vloge udobja: elementarna formula osamosvojitve bolečine je odkritje ugodja v sami bolečini. Namesto da bi reagiral na bolečino na standraden (umen) preživetveni način (z izogibanjem), se je držim in v njej dosežem zadovoljitev (dezinstrumentaliziram čustvo). Organizem na tak način ni več popolnoma določen z okoljem, ampak 'ekplodira/implodira' v cikel avtonomnega vedenja. Tu leži ključna vrzel: med utilitarizmom kot radikalnim zanikanjem svobode (tisti, ki nadzirajo pogoje, ki determinirajo moje vedenje, nadzirajo mene) in zatrditvijo brezpogojne avtonomije. Človekova bit je v korenu razdvojitev iz potopitve v okolje in sledenje določenemu avtonomizmu, ki zanemarja zahteve adaptacije. 'Gon smrti' kot struktura, ki sabotira samo sebe, podaja minimum svobode, vedenja, razdvojenega od utilitaristično-preživetnega odnosa. Zavest je tem smsilu na najelementranejši ravni zavedanje motenja homeostaze organizma in je sama aktivnost spoprijemanja z motnjami, ki se osamosvoji v avtomno kaprico uživanja....