titud
5 p
   
Offline

Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender:
|
Empirično raziskovanje Benjamina Libeta temelji na podobno enostranskem, redukcionističnem razumevanju sveta, kot ga oblikuje David Sosa, le s to razliko, da ga ne zanimajo bottom-up zakonitosti fizike ampak nezavednega kognitivnega delovanja. Ker pa je na delu isti princip, se nam zdi njegovo raziskovanje enako vprašljivo. Po našem mišljenju dejstvo, da zavest skoraj za pol sekunde zaostaja za nezavednim kognitivnim delovanjem, ne predstavlja prav nikakršnega problema za svobodno voljo.
Že Dennett ugotavlja, da si zavesti ne smemo predstavljati kot aktivacije nekega središča v možganih, ampak kot trenutek, ko reprezentacije presežejo neki aktivacijski prag v asociacijskem predelu možganskega korteksa. Nekaj skratka postane predmet zavesti, ko spremeni svoje stanje tam, kjer je, ne pa morda s tem, ko vstopi v neki anatomsko lociran sistem. Christof Koch razlaga zavest na podoben način.
Recimo, da hodiš vzdolž parka in opazuješ hiše na eni strani, dokler mimo ne prileti ptica. Takrat retina sproži impulz po optičnem živcu, ta potuje skozi talamus, od tam gre v predele za čutno procesiranje v korteksu, nato pa še v primarno vizualno skorjo v zatilnem predelu. Ves ta čas se ptice ne zavedamo, saj možgani procesirajo informacijo na nezavedni ravni. Do zavesti po Kochovem prepričanju pride v tekmovanju med začasnimi koalicijami nevronov, povezanimi s ptico, in drugimi začasnimi koalicijami, povezanimi s hišami. Obe koaliciji poskušata pritegniti vse predele možganov, odgovorne za vizualno procesiranje. Zmaga lahko le ena koalicija. Tista, ki ji to uspe, postane zavestna. V našem primeru to, denimo, pomeni, da se po novem ne zavedamo več hiš, ampak ptice.
Očitno je torej, da je zavest končni proizvod kompleksnih nezavednih procesiranj v možganih. Bilo bi res presenetljivo, če bi se proizvod pojavil pred delovanji, ki ga vzpostavljajo, če bi bil ‘kruh pečen, preden bi zamesili testo’. Libetova ugotovitev je torej pričakovana. Iz nje pa nikakor ni mogoče izpeljati sklepa, da je vse naše zavestno delovanje določeno oz. da je svobodna volja zgolj iluzija. Vse, kar lahko iz njegove raziskave sklenemo, je, da gnezdi zavest v zapletenih nezavednih procesih, da vsaki zavestni odločitvi predhodi kompleksno nezavedno procesiranje. Vendar pa bi bila redukcija zavesti na nezavedno zgrešena. Zavest predstavlja novo emergentno kvaliteto, ki jo moramo opazovati samostojno, na ravni kognitivnih procesov, ki jo definirajo.
Na začetku smo avtonomijo opredelili kot tista razmerja, ki jih bitje določa samo, ki mu niso vsiljena od zunaj. Z vidika človeka kot akterja fizikalni, kemijski, biološki ali kognitivni zakoni delovanja niso tista razmerja, ki bi bila lahko relevantna z vidika njegove avtonomije. Potencialno omejitev njegove avtonomije lahko predstavlja le ozadje (bodisi socialne strukture ali kulturne vsebine), ki omejuje njegove želene interakcije z drugimi.
|