bom poskusil opisati moje poglede na življejnje. upam da ne bom preveč (titud bi temu rekel) "pravljičen" in bo diskusija možna.

materialna energija je sama po sebi mrtva. meso, miza, stol, kamen, itd...nima zavesti. ali je možno da se materija (nekaj kar je mrtvo) sestavi,  tako da lahko postane postane "živa"?

znanstveniki in evolucionisti to predvidevajo, kljub temu da nimajo niti najmanjšega dokaza. kljub temu pa 99,9% ljudi to sprejema kot dejstvo in niti ne razmišlja, da mogoče pa je življenje kaj drugega, kot le skupek materije.

kako nastane možnost odločanja, ki je simptom življenja ?

če rečem "to je moja hiša", "to je moj avto"...je vsem jasno da jaz nisem ta hiša ali ta avto.

zakaj potem v primeru ko nakazujemo na "sebe" ne rečemo "to je jaz roka", "jaz noga", "jaz telo"....ampak prav tako kot v zgornjem primeru vsi rečemo "to je moja roka", "moja noga", "moje telo" ? kdo je ta jaz, ki pravi da je nekaj njegovega ?

tudi besedna zveza "moja zavest" "moj um" nakazuje, da smo mi različni od vsega tega.

kdo sem torej jaz ?  kdo je tisti, ki se prvobitno odloča in ima identiteto "jaz sem" in si potem lasti vse te ostale stvari..telo, um, hišo, avto ?

ta jaz je življenje, duša, atma ali pravi jaz. ima možnost odločanja in  ni materialen (mrtev), ampak je onkraj materialnega, ima sposobnost odločanja.

tisti ki se poistoveča s tem grobim materialnim telesom, bo vse svoje napore tekom življenja uporabil za napredek tega telsa. tisti ki misli, da je um, bo svoje napore posvetil napredku svojega uma, in tisti ki (na začetku) vsaj teoretično in na podlagi vere sprejme da je spiritualna duša bo svoje aktivnosti poskušal nameniti za duhovni razvoj. telo in um bo uporabil kot pripomoček za spoznanje samega sebe. to materialno telo za tega zadnjega ni nekaj kar bi moral zavreči, zanikati ali se mu odpovedati, ampak je sredstvo za dosego najvišjega cilja.

vendar kako lahko nekdo ki je zelo močno pogojen z "materialnim" pride ven iz tega oz. pride do sebe. spozna sebe. po mnogih življenjih poskusov in negativnih izkušenj v zvezi s tem,  lahko spozna da izključno s svojimi omejenimi pripomočki (telo in um) tega ne more. enkrat more odvreči lažno koncepcijo o sebi kot o najvišjemu bitju, in sprejeti da njegovo lastno spoznanje ni odvisno izključno od njega samega. znanje o samemu sebi lahko pridobi z iskreno predajo in zavedanjem o svoji pravi poziciji v tem svetu. da ni gospodar, kontrolor in uživalec...ampak je odvisen, je kontroliran in je uživan.

z drugimi besedami, gre za sprejetje obstoja višje inteligence, Osebe, še najboljše če prosto-voljno (željno) sprejme pomoč Najvišje osebe, Boga. na tak način lahko postopoma vedno bolj spoznava samega sebe in tudi vse v povezavi z Njim. znanje ki ga pridobiva ne izhaja iz omejenih čutil in uma, ampak znanje o njem samem sestopa od Boga proti njemu v obliki milosti. ko se popolnoma preda Bogu lahko doseže najvišje zadovoljstvo, ljubezen s to Osebo in takrat ni več potrebe po sebičnem uživanju v obliki matteralnih objektov.

svobodno voljo in zeljo po zadovoljstvu imamo z namenom, da lahko ljubimo Boga. ker je ljubezen lahko le prostovoljna, je možna tudi vsaj ena drugačna odločitev (drugače ne bi bilo svobodna). in ta drugačna odločitev je, da svojo željo (našo notranjo naravo) po zadovoljstvu, želimo izpolniti brez Boga, torej brez tistega ki nas je ustvaril. tsiti ki smo tukaj, smo se tako odločili v večnosti.

in v ta namen je Bog ustvaril vse te materialne univerzume, kjer lahko duša sebično (brez Njega) uživa. ko večna duša po mnogih milijonih življenj takšnega "uživanja" (rojstvo, smrt, bolezen, staranje in vmes kratkotrajni užitki) spozna, da v tem začasnem svetu ne more biti večno izpolnjena, se kot človek lahko začne spraševati določena vprašanja o smislu svojega obstoja.

prepričanje da je vse nastalo kar samo od sebe in da ni vzadaj "nekaj živega", je nelogično. to nekaj živega je Oseba.  sicer se lepo sliši, da smo mi najvišji (oseba je namreč višje kot nekaj mrtvega) in to v bistvu večini ljudi ustreza. priznanje nemoči in neke višje Avtoritete je za nekatere kot "strup". vendar s tem se prikrajšujejo za najvišji nektar. Ker smo globoko v "materiji" (smo kontrolorji, uživalci, Bogovi, itd..) se nam zdi takšno delovanje (za Boga) "kontra" naši naravi. ampak naša prava narava ni materialna, temveč spiritualna. zadvoljstvo prihaja z delovanjem ki je "kontra" materialni naravi. torej s ponižnostjo, zavedanjem da nismo neodvisni, niso gospodsrji tega sveta, da smo zelo majhni in nemočni.

je pa možno vse to imitirat. senitmentalna ponižnot je ponižnost ki jo večinoma lahko vidimo pri "pobožnih" ljudeh. redki so tisti, ki so ponižni v smislu dejanske realizacije oz. zavedanja kdo v resnici so. da so večni sluga Boga in iz tega odnosa z Njim tudi vedno delujejo. takšne osebe vidijo vse in vsakogar v povezavi z Njim, in zato nimajo nobenega sovraštva ali negativnih občutkov do kogarkoli ali česarkoli v tem svetu.  

jaz sicer nisem med temi realiziranimi, jim pa poskušam nekako sledit. osebe ki ljubijo Boga niso samo iz Indije, ki je na tem forumu večkrat nekako negativno omenjena....kdorkoli svoje življenje v praksi nameni Bogu, je lahko moj učitelj. učit pa se poskušam tudi skozi vse druge (tudi vas na forumu). celotno življenje bi pravzaprav moralo biti duhovna praksa in v vseh okoliščinah bi morali videti Njegovo milost.   
      
Hare Krishna

vsi, razen Robija bomo enkrat umrli.

ja v bistvu je res, da je celoten svet organska celota, ker za vsem stoji zavest - Božja zavest. tudi materialna energija prihaja od Njega zato se v bistvu strinjam s teboj.

Hari bol

 

Aravinda wrote on 22.02.2011 at 18:49:34:

Ko rečeš "jaz", kam pokaže tvoja roka, na srce, čelo, nos? Me zanima.

Lp,igor

ajgor,

jaz sem še daleč od tega, da bi spoznal sebe. duša prežema celotno materialno telo, pogovorno pa se lahko reče da je v srcu.

naposredna zaznava samega sebe kot spiritualne duše je možna le po milosti Boga, po milosti tistega ki nas je ustvaril. kljub temu pa lahko do določene mere indirektno raziskujemo. indirektno pomeni, da lahko do določene mere ugotovljamo "kaj nismo" in tako sklepamo o tem "kaj smo".

podobno lahko po (nekoristnih oz. nezaželjenih) rezultatih, ki jih dobimo zaradi določenih naših aktivnosti, sklepamo kakšne aktivnosti so za nas koristne oz. zaželjene. s tem ko spoznamo "kaj ne delat", lahko sklepamo "kaj ja delat", kljub temu da tega "ja" še nismo izkusili v praksi.

duša je kvalitativno različna od materialnega telesa. nikoli ne umre in nikoli se ne rodi. je večna, neuničljiva in polna blaženosti. zato se te želje manifestirajo tudi v materialnem telesu, s katerim pa tega ne moremo izkusiti.  

Hare Krishna

     

Aravinda wrote on 23.02.2011 at 00:34:26:

Ma ja, tako te učijo.

Zanimalo me je samo, kam ti avtomatično pokaže roka. Nič drugega.
Nima veze, si vsaj pomislil s katerim delom se avtomatično identificiraš. Ta identifikacija sebe je rezultat vzgoje. Amerikanci pokažejo na srce, Kitajci na nos itd.

Lp,Igor

Aravinda wrote on 23.02.2011 at 01:04:10:

Sedaj poskušaj pokazati na sebe z obema rokama.

Zajameš celotno telo, kajne, ne samo dela telesa.

Lp,Igor

dejanska izkušnja neživosti je sama po sebi nemogoča, ker neživo nima izkušnje. nekaj kar ne živi, ne more imet izkušnje. tudi tisti, ki imajo t.i. izkušnjo (se torej spomnijo) "življenja po t.i. smrti" tudi imajo samo izkušnjo živosti, zakaj bi to bila izkušnja neživosti ? po t.i. koncu življenja lahko za nekaj časa pride do drugačnega izkušanja, ampak ker je drugačno, še ne pomeni da je neživo. od njih lahko dobimo odgovor o naravi življenja, ki se tako kaže v neminljivosti življenja.

neživost lahko spoznavamo samo posredno. preko poistovečanja z neživim telesom in umom. podobno kot lahko ima nekdo izkušnjo kače v temnem prostoru, čeprav tam kače sploh ni bilo ampak je bila vrv. zato se nam "zdi", kot da umiramo in da na koncu celo umremo. ta posredna "izkušnja" ima svoj namen. ta namen je kot si tudi sam rekel, da nas "prisili" v iskanje življenjskih odgovorov.


Hare Krishna

In brez spomina ni izkušnje so izkustva

Lp,Igor