Človek, če hoče doseči notranjo življenjsko popolnost se mora povsem odpovedati vsem prejšnjim slabostim, navadam skominam in močnim strastem, ki se iz nezrelih in in zelo nečistih naravnih duhov njegovega mesa dvigajo v njegovo dušo, jo onesnažujejo in uničujejo.

Človek mora zbrati najtrdnejšo voljo, da lahko vse to opusti in sledi Božji volji. Človek zmeraj zbere dojolj volje, da greši, ker ga v tem močno podpirajo miki in strasti njegovega mesa; voljo do dobrega pa v njegovem mesu ne podpira nič, podpira jo samo vera in misel v ljubezni do bližnjega, zaupanje in neomajana ljubezen.

Kdor torej s trdno in živo mislijo, z ljubeznijo do bližnjega in z neomajanim zaupanjem zmore premagati vse slabe strasti svojega mesa in tako postati gospodar samega sebe, bo kmalu postal tudi gospodar vse zunanje narave; s tem ko postane popoln gospodar nad seboj, je že tudi na prvi stopnji resnične notranje življenske popolnosti, čeprav bo še zmeraj pogosto izpostavljen vsakovrstnim skušnjavam, ki ga bodo napeljevale k temu ali onemu grehu.

Na tej stopnji je za takšnega človeka značilna tudi takšna krepost in življenjska svoboda, ko ne more več grešiti, ker je njegova duša povsem prežeta z Božjo voljo in se po njej lahko ravna; kajti ker je sam postal čist, mu je tudi vse čisto.

Toda čeprav je takšen človek že popoln gospodar vse narave in tudi v sebi najjasneje prepričan, da se nikakor ne more več pregrešiti, ker  vse njegovo ravnanje usmerja resnična modrost iz Boga, je kljub temu šele na drugi stopnji notranje življenske poponosti.

Obstaja pa še tretja in najvišja stopnja notranje življenjska popolnosti. Kakšna je ta stopnja in kako jo človek doseže??

Na tej stopnji popolni človek, čeprav dobro ve, da lahko kot mogočni gospodar vse narave brez greha naredi, kar koli želi. ponižno in blago obvladuje moč svoje volje in oblasti in pri vsakem svojem ravnanju iz čiste ljubezni do Boga ne stori ničesar, ne da bi mu bil Bog to neposredno naročil, kar je celo za popolnega gospodarja narave dokaj zahtevna naloga, ker v svoji polni modrosti ves čas ve, da lahko zaradi v njem prebivajoče volje iz Boga ravna samo pravilno.

Tisti, ki se še bolj poglobi, spozna, da obstaja še velika razlika med posebno Božjo voljo v njem in najsvobodnejšo in neskončno najsplošnejšo voljo v Bogu, in zato svojo posebno voljo povsem podredi najsplošnejši Božji volji in samo tedaj kaj stori iz lastne moči, ko mu to neposredno naloži izključna volja v Bogu., Kdor ravna tako, je dosegel najbolj notranjo in najvišjo življensko popolnost, ki je življenjska popolnost tretje stopnje.

Kdor je na tej stopnji je tudi povsem eno z Bogom in ima tako kot Bog največjo moč in oblast nad vsem v nebesih in na zemlji, in tega mu nikoli več nihče ne more odvzeti, ker je eno z Bogom.

Toda te najvišje življenjska izpopolnitve, ki je značilna za nadangele, ne more doseči nihče, če prej ne doseže prve in druge stopnje življenjske izpopolnitve.

Pa lep pozdrav.

jest pa mislm da je ml kr dobr povedu
ego pač preko meje ne more it
ne more

Robi wrote on 14.09.2011 at 14:24:28:


Robi se lahko strinjam s teboj.Hkrati pa moram ML dati priznanje,da ima njegov spis višji smisel.In to nedvomno ga ima. Resnicoljubnost mi ne dovoli,da bi njegov spis označil za slabega,lahko ga označim kot dobrega!!

Robi wrote on 14.09.2011 at 14:24:28:


Pri tako visoki duhovni zrelosti človek odpovedovanje več ne čuti kot zanikanje, obsojanje in s tem izraz nemoči, ampak prav nasprotno, z veliko močjo, zadovoljstvom in voljo se odpove vsem spoznanim napakam, ki jih je prej počel in ki so se mu takrat zdele še povsem normalne, ker pač tako vsi delajo. Tukaj ne gre več za prisiljevanje samega sebe v neko odpovedovanje, ampak človek, ki je spoznal svoj poglavitni cilj, se po svoji svobodni volji odpove preteklim napakam in slabim navadam, saj je na svoji duhovni poti in določeni stopnji spoznal neumnost prejšnjega početja, katero mu je onemogočevalo duhovni napredek.

Dokler se človek s prisilo, s tujo ali pa svojo lastno, odpoveduje nekaterim navadam in početju za katerega smatra da so slaba, še ni naredil nič za duhovni napredek, ampak sebe vidi s strani obsojanja in nemoči. Zaradi tega pa kajpak hitro omaga v svoji nameri in se prepusti nazaj svojim slabim navadam, telesnim strastem in nasladam.

Človek, ki pa spozna svoje slabe navade in početje, takrat tudi zbere dovolj ljubezni v svojem srcu, tako opogumljen pa se že z lahkoto zoperstavi in odpove vsem spoznanim slabim navadam in početju, seveda katere spozna, ne da bi se za trohico moral prisiliti ali obsojati zaradi te odpovedi. Tu potem nastopi velika moč spoznanja, katerega je podpora prevladujoča ljubezen srčnega razuma nad egotom.

Človek pozna svoje slabe navade in početja, vendar dokler jih ne spozna jih ne more premostiti brez trpljenja in bridkega odrekanja. Zato je med poznavanjem in spoznanjem ogromna razlika, katero pa zopet mora vsak človek spoznati in ne samo poznati.

Pa lep pozdrav.

M.L. wrote on 14.09.2011 at 20:20:01:

Se strinjam...
A hkrati se pojavlja ta past egoizma, kot pravi Igor.

Lahko se odpoveš nekim dejanjem, a to mora biti res posledica zavestne odločitve, ki temelji na ljubezni do življenja.

Egocentrizem je sposoben še marsikaj drugega, kot odpovedi ene strasti za hranjenje samega sebe. Egoizem se namreč hrani z lastnimi trupli.

Hlinjena ljubezen, ki izhaja iz egoizma tudi ima neko moč, vendar je strah po lastni pogubitvi močnejši.

Kaj zdaj, M.L., se že razglašaš za poznavalca resnice, ko trdiš kaj je resnica in kaj ni. Je nadzor nad egocentričnostjo enmal zakinkal? Hahaha

Lp,Igor

Quote:

Egoizem se vsekakor hrani z lastnimi trupli, a vendar si tega ne prizna. Hlinjena ljubezen ali sebična ljubezen izhaja iz egoizma in ima to moč, da pripelje lastno telo in dušo do pogublenja, ego nikoli ne prizna morebitne lastne pogube, a ko pride do tega je že prepozno.

Nikakor ne trdim o poznavanju resnice, samo povem, kako jaz vidim zadeve, če si razumel kot mojo trditev, se opravičujem. Sicer pa, treba je verjeti tudi to, da eni vidijo bolje od drugih. Že v materialnem svetu je tako, zakaj ne bi bilo tako tudi v duhovnem. Mogoče poznaš tisto iz Svetega Pisma; kakor v nebesih tako na zemlji.

Pa lep pozdrav.