Namigovanje da ima duša neko osebnost ki gre po neki poti z nameni in hm opravki in preizkušnjami preprosto izhaja iz zmote . Ta osebnost je v bistvu osebnost pisca v tem primeru Ml -la .
So neke osebne želje in upi ki se združijo v zgodbo in ta naj bi življenju dala nek smisel namen ali višji cilj .
In je povzdigovanje lastne osebnosti na predpostavki da v telesu obstaja nekaj čemur rečemu duša. Na M.l mestu bi vse to opustil , kot človek je namreč veliko več kot si lahko sam "Zamisli".

M.L. -> In kaj bo pa potem dosegla duša na koncu?  

Quote:


Ja, res je, samo treba je najprej človek postati, dokler pa smo še samo človeške ličinke, pa ni ravno tako.

Pa lep pozdrav.

Devi wrote on 02.01.2013 at 23:06:47:


Mislim, da pri verouku me niso prepričali o tem kar so govorili, celo nasprotno, saj so mi njihovi nauki odvratni, ker vso vodo spravljajo na svoj mlin, gre se samo za denar, o duhovnosti ni sledu, tam ni Boga, zato nisem verjel da obstaja. Po desetem letu, takrat sem bil pri birmi, me niso več videli v cerkvi, mogoče še na kakšni poroki in pogrebu. Večino mladosti sem bil ateist, partija me tudi ni zanimala, ker sem poznal preveč kretenov, ki so mahali z rdečimi knjižicami. Tako sem šel pač svojo pot, ki me je v mojih poznih dvajsetih letih po nekem naklučju pripeljala do resnega iskalca duhovnosti. Tako sem začel iskati in vse najdeno tudi presojati, da bi lahko prišel do čim bolj izvirne in čiste besede. Zdaj že dolgo vem, da sem našel, kar sem začel iskati.

Praviš, da materija ni trdna, kako da ne, mar kamen ni trden in organsko telo že manj trdno, pa voda še manj, pa zrak je že precej fina materija ampak še vedno trdnen s svojimi elementi.

Duša je telo z zelo fino materijo, katere gostote znanost danes še ne zna izmeriti.

Kot praviš, materialni atomi in duhovni atomi med sabo dobro sodelujejo, vendar pa so za pravilno sodelovanje materialnih atomov odgovorni duhovni.

Materialne podobe se nenehno spreminjajo, človeška duša, kot končni produkt vsega stvarstva, pa ostaja takšna kot je in kot takšna je pripravljena za prehod v nematerialno bitje, zato po smrti svojega materialnega telesa ne spremeni oblike. Materialno telo je duši zgolj sredstvo, ki ji služi za prehod na višji nivo njenega razvoja.

Človeška duša se je v svojem predobstoju osnovala iz večih nižje razvitih duš, ki pa potem ko je človeška duša osnovana, nimajo vpliva na njo in je ta nova človeška duša ena celota. Smrti in živlenja pa človeštvo ne pozna, ker se je odmaknilo od njih. Smrt materialnih teles ja pač nujna za razvoj in prehod duš v duhovnost.

Pa lep pozdrav.

M.L. wrote on 02.01.2013 at 22:25:08:

Kako pa ugotoviš, da je dosegla najvišjo stopnjo?

ik.kanu.na wrote on 04.01.2013 at 17:31:16:


Tako kot po nabreklih brstičih na sadnem drevju zagotovo prepoznaš, da je pomlad blizu. Sicer pa, ko duša doseže najvišjo stopnjo ne rabi nič ugotavljati, ampak enostavno to ve in čuti.

Pa lep pozdrav.

Devi wrote on 04.01.2013 at 23:24:01:


Ja, prav imaš, vendar mora človek vsak nauk presojati z zdravim razumom in ljubeznijo v srcu. Kot praviš, prisegaš na moralo in tako je tudi prav. Če je nauk moralen, razumen in ljubeč do vsakega enakovredno, potem naj resnico tega nauka prevzame tisti, ki takšnega išče. Tisti, ki pa išče nemoralen, nerazumen in sovražno nastrojen nauk do vsakega, potem naj ta človek prevzame takšen nauk. Opisal sem popolna nasprotja v naukih, vmes jih je pa še veliko, malo tako in malo tako, ali več tako in manj tako in obratno. Večinoma si ljudje izberejo za resnico takšen nauk kakršno imajo svojo notranjost, torej koliko so duhovno napredni in vsak po svoji najvišji notranji razvitosti vidi in spozna svojo resnico, ki jo zagovarja.

Bolj ko človek duhovno in notranje napreduje, bolj spoznava in povsod mu začne prevladovati ljubezen. Tako začne s svojim razumom presojati moralne vrednote in s svojo srčno ljubeznijo iskati sorodno ljubezen, ki napolnjuje nauk. Če najde takšen nauk, ga bo gotovo privzel za svojega, kot svojo resnico. In tako naprej človek z večanjem obzorja razuma in vedno več ljubezni napolnjenega srca, nekoč pride do čistega nauka, ki pa je le edina prava Resnica.

V materialnem svetu materija rabi zavest in zavest rabi materijo, kakor predvidevaš, ker drugače pač ne more biti, zraven pa še morata pridobiti neomajno voljo. To so trije nivoji stanj, ki ne gredo eden brez drugega.

Človek je ravno zaradi zmožnosti uporabe svobodne volje in svobodnega razmišljanja produkt vsega stvarstva. Nobeno živo bitje na zemlji in vesolju nima možnosti popolne svobodne volje in razmišljanja. Človek je zadnji člen v verigi vsega stvarstva, ki zaradi zmožnosti uporabe svoje svobodne volje lahko sklene in premosti veliko brezno med materialnem in duhovnem. Je zadnji člen sklenjene verige, ki vodi iz duhovnega sveta v materialni svet in nazaj v duhovnega.

Lepo je da dopuščaš vse poti in s tem tudi vsakemu svojo. To je nedvomno že tudi odraz notranje naprednosti človeka. Vsekakor se je zanimivo o tem spraševat in to je že neke vrste razumna radovednost, ki marsikaj presoja. Človek, ki se zanima z razumno radovednostjo in če še to zanimanje napolni z ljubeznijo kolikor je pač premore, potem hitro pride do nove resnice, tako z lahkoto in razumno opusti prejšnjo resnico, ki se je po spoznanju nove resnice izkazala za ničevo, seveda če se fanatično ne oklepa ene sprejete resnice/nauka. No, ravno to sem imel v mislih, ko sem na začetku posta dejal, da se ne smemo nekega nauka tako oklenit, da potem nočemo drugega ne videti ne slišati.

Kako je z različnimi nauki in njihovimi resnicami, pa lepo pokaže tale prispodoba od drevesnega popka, brstiča, cvetu do plodu. Ko nabreknjen popek preide v brstič je zdaj resnica brstič in resnica popka je ničeva. Iz brstiča se razvije cvet, kje je zdaj resnica brstiča? Po oploditvi cvet odpade in preide v oblikovanje poldu iz katerega nastane slasten sadež, samo fanatik bo zagovarjal in poveličeval resnico cvetu, ko drugi že okušajo sladkost sadeža.

Enako je s človeškim duhovnim razvojem in sprejemanjem različnih naukov. Vsi dozdajšnji nauki človeka postanejo ničevi v trenutku, ko človek po poti razuma, morale in ljubezni stopi na naslednjo stopnico svojega duhovnega razvoja. Zdaj ima pred očmi novo resnico in jo bo imel tako dolgo, dokler se ne bo v nadaljnjem duhovnem razvoju povspel na naslednjo stopnjo.

Zaradi semena, ki nosi v sebi bit neuničljivega življenja in je zmožno  razmnoževanja življenja v neskončnost je pri drevesu plod edina prava resnica vseh prejšnjih resnic, ki so se kazale v različnih stopnjah razvoja, od popka do plodu. Tako je tudi pri človeku z resnicami različnih naukov, a le ena je prava Resnica vseh prejšnjih dojetih resnic, katera vodi v neuničljivo večno življenje, kjer ni prostora za smrt.

Pa lep pozdrav.

M.L. wrote on 02.01.2013 at 22:36:32:
Pa saj si človek
ne pa neka ličinka kot si zamišljaš.