Nahatee:

Lahko poskusim, čeprav sem skoraj prepričana, da ne bo uspeha
Robi: Bom poskusila v tem programu naredit KONEC brez POVRATNE ZANKE

Kot sem enkrat že napisala: popolnoma vseeno je, kakšna bo moja reakcija na njeno obnašanje. Njena reakcija na mojo »akcijo« je vedno ista.

Preverjeno. Že zdavnaj mi je zmanjkalo idej in možnosti, da bi odkrila takšno, na katero bi lahko bila imuna.
Gape: :I Tvoja ideja glede bujenja se mi zdi mapo pretirana (zelo pretirana

). Poleg tega je, kot sem že omenila, to le ena izmed mnogih stvari, ki jih počne na tak način.
Glede petja pa

: včasih sem si začela kakšno melodijo momljat- uhhhh-takrat še je bila jezna. Nisem še povedala, da filme gledam in glasbo poslušam vse na slušalke (ker se sicer ne more zbrat)-še glasba je prepovedana (poleg hoje po moji sobi, poleg pogovora na razdalji njenega sluha,…), kaj šele petje. Včasih sem si mislila: pa kaj te njo briga če imam glasbo- pa sem si jo dala nekje na srednjo vrednost (tako, da normalnega človeka ne bi smelo motit), pa sem ji rekla, da bom v svoji sobi imela glasbo tako, da jo bom lahko prosto poslušala, in naj se niti ne začne jezit. In veš, kaj je naredila: prav nič nepričakovanega: kakšnih 20 minut me je pustila, pol pa pridrvela v mojo sobo, zaloputnila z vrati, in se začela dret name, da jo živcira mojo glasba,da jo posledično živciram tudi jaz, in da ne morem v takem okolju nič delat,….potem je poklicala očeta v službo, ali pa še bolje: počakala nanj, da je prišel domov: preden ji je lahko rekel zdravo, je začela popenjevat, da zdaj (npr. 3 ure) ni mogla nič naredit, ker sem jo jaz tak demotivirala z glasbo, ki sem jo takrat imela –kao- preglasno. Od začetka še je bil oče na moji strani, kasneje, ko pa je bilo njeno dretje vedno hujše, je mi pač rekel, da bi bilo spet vse ok, naj potemtakem malo stišam glasbo. Stišam na kaj? Na neslišno?

(((Pozabla sem omenit, da tudi mama v kuhinji ne sme imeti radia preveč na glas, ker moti mojo sestro-obrazložitev: sama imam sobo direktno nad kuhinjo, in glasbe ne slišim v svojo sobo, ampak sestra, ki tega niti slučajno ne bi mogla čut, pa čuje).
Učit celo familijo? Mislim, da smo že vsi podrejeni, in da je sedaj malo prepozno za takšne ukrepe.
Mučenci po lastni izbiri? Morda je že tako, ampak še vedno mislim, da se postavljat po robu, nečemu, kar se ne premakne niti za mm v pravo smer, je brezupen primer, ki zato ostaja vedno na isti liniji.
Ali hočeš reči gape, da mi je bila ta vloga že od nekdaj namenjena?
Glede učitelja pa: to se sliši nekam skrajno in vsekakor zelo čudno…. Ali pa se mi le dozdeva?
nč ti ni namenjeno - use si sama tko izbrala - temu se reče učenje ... kar se janezek nauči - to janezek zna.Tvoj povzetek je torej, če te prav razumem: za vse sem kriva sama, in v kar sem se pahnila, naj se zdaj še sama ven rešim? Ja, ja

Z lahkoto- z mezincem leve roke

To kar zdaj deset let (še malo več) nisem naredila, pa zdaj bom?
Pri preostanku tvojega sestavka o nameravanju in nenameravanju in nameravanju mira in pri padcu faxa sem se kar pošteno nasmejala

, tako, da ga je bilo kar zabavno brat

, čeprav je moj izsledek sedeč: Kako vplivat na sanje, in celo v sanjah nekomu povedat, to kar razmišljam v realnosti?
Gape: Imam še eno vprašanje zate: Pa brez zamere: Od kod si? Namreč pri branju enih delov tvojega posta, sem skoraj potrebovala slovar, da sem razumela, kaj mi želiš povedat
Današnje sanje pa: Spet se spomnim dvoje sanj:
1. sanje: Začele so se presenetljivo lepo. Res sem se v njih počutila prav »domače«. Namreč sanjala sem , da smo šli na ogled nekega muzeja, ki je bil znotraj kraške jame. Na ta ogled so šli še poleg mene 3 znanci (2 moška in pa punca, stara nekje okoli 15, 16 let), ki jih v resničnosti ne poznam (oz. jih nisem prepoznala kot resnične osebe), ampak v sanjah so vseeno nekako spadali zraven, in sem se z njimi počutila popolnoma sproščeno. Skratka…. S temi tremi ljudmi smo hodili po tem muzeju, ki je bil, kot sem že prej omenila narejen v jami. Celoten del jame, v katerem je bil muzej, je bil le en dolg rov, katerega stene so bile iz kapnikov, ampak so bile te stene vseeno zelo gladke. Med ogledom jame smo se zelo zabavali, si ogledovali razstavljene predmete, se pogovarjali o nečem, ampak pogovor o tistem je bil zelo prijeten, saj se spomnim, da sem imela nadvse prijeten občutek. Naslednja stvar, ki se je spomnim, pa je bila: jama se je proti koncu razcepila na več rovov. Spomnim se še, kako sem čez nekaj steklenega videla svoje znance, nato sem videla le še enega izmed njih, in naenkrat sem se sama znašla v razvejanem sistemu rovov. Vsi so si bili zelo podobni, nisem vedela, od kod sem prišla, in kam naj grem, da bom prišla ven. Navdajati me je začela groza, saj je bilo notri v jami zelo neprijetno vzdušje, bilo je že tudi precej temno. Kar nekaj časa sem blodila po teh rovih, in nikjer ni bilo videti izhoda. Nakar v daljavi zagledam svetlobo, ki je zelo spominjala na dnevno svetlobo. Tekla sem proti svetlobi, saj sem v rovih popolnoma izgubila občutek za čas, in strah me je bilo, da se bo zvečerilo, in da bom ostala ujeta v jami, ter da sploh ne bom našla izhoda. Zatorej: tekla sem proti svetlobi, in ko sem prišla do nje, so bile čez rov narejene debele rešetke. Te rešetke so bile v centru mesta, saj sem lahko v daljavi (namreč te rešetke so bile nameščene kakšnih 10 metrov v rov) videla mestne hiše, in redke ljudi, ki so hodili mimo. Te rešetke so bile nekaj metrov nižje (mišljeno nadmorske višine), kot preostanek rova, od koder sem prišla in kot mesto. Preiskala sem torej rešetke, da bi videla, ali so kje nameščena vrata, ampak rešetke so bile brez vsega. Tudi pri sebi nisem imela ničesar, s čimer bi si lahko pomagala na prostost. Vsa panična sem hotela na vsak način priti ven: nazaj v jamo si nisem upala, saj sem vedela, kako zavozlan sistem rovov je tam. Zatorej sem se oklepala edine možnosti za izhod, ki sem jo imela. Rešetke so bile tudi prepogosto skupaj, da bi se kakorkoli poskusila izmuznit ven. Nakar sem začela na ves glas klicati na pomoč. Dolgo časa me ni nihče slišal, nakar je končno prišel nek otrok. Hotela sem mu dopovedat, da mora iti po pomoč, ampak on se je hotel pogovarjat z menoj, se mi je smehljal in podobno. Skratka: ni šel po pomoči, ampak je le stal tam. Med pogovorom sem občutila nekaj mokrega na svojih nogah: iz rova je od nekod pritekala voda. Sedaj sem bila že nadvse panična, otroka sem rotila, naj gre po nekoga (kogarkoli-le da me rešijo), ampak on me je še vedno gledal, se smehljal in stal pri miru. Gladina vode se je vedno bolj dvigala, in tudi otrok, ki me je gledal je stal že dosti više, da mu voda ni segala niti do prstov na nogah (kot sem že prej omenila, je bil ta predel z rešetkami dosti niže).Voda mi je medtem prišla že do ust (in bila sem zagotovo že kak meter nad tlemi ter se oprijemala rešetk, vedno pa sem še klicala na pomoč), zato sem morala glavo nekoliko nagniti. Nato naenkrat več nisem videla otroka, ampak tistega znanca, ki sem ga prej v jami videla nazadnje. Bil je ves zadihan in prepoten in je tekel k jami (izgledalo je, kot da me je iskal), nivo vode pa je bil vedno višji in višji. Zadnja stvar, ki se je spomnim je, kako mi je voda segala že tako visoko, da sem lahko imela odprto le še eno oko. Zadnji pogled je videl mojega znanca, kako ves obupan stoji na drugi strani rešetk, in išče pri meni oprostitev, ker me ni prej našel in mi pomagal.
2. sanje: Sanjala sem, kako sem z nekom (občutek je bil prijeten, tako, da očitno, da sem ga poznala, čeprav ga v realnosti ne poznam) gledam televizijo, natančneje poročila. Naenkrat so program prekinili z izredno novico: V Nemčiji (nekje na severu) se je zgodila nesreča: Porušil se je zeloooooooooooo doooooooooolg most (pod njim je bila voda) in veliko ljudi je umrlo, ko so zgrmeli v vodo. O številkah sploh niso želeli govoriti. Povedali pa so, da med žrtvami zagotovo ni Slovencev, da pa so v tamkajšnjo bolnišnico odpeljali hudo ranjeno slovenko. Nato so povedali ime in priimek moje sestrične (v realnosti imam to sestrično, in se z njo tudi zares dobro razumem-lahko bi rekla, da celo bolje, kot s sestro). Mislim, dasem postala v tistem trenutku zelo vročična. Takoj so me odpeljali, do hiše, kjer živijo njeni starši in njena, ter moja babica. Seveda so tam za strašno novico že izvedeli. Babica se kregala na teto, zakaj presneto so jo pustili na izlet. Teta pa ji je odgovorila prav tako, kot bi ji v realnosti: če pa so vsi šli. V tistem trenutku sem slišala, kako se moja mama pogovarja z nekom po telefonu (bil je moj bratranec v drugem kolenu, ki je rekel, da je ravnokar v Nemčiji in da je zelo blizu dogodku, ter, da se že vozi proti bolnišnici, da bo preveril, kako je z njo, ter, da nas bo takoj poklical, ko kaj izve.) Po tem pogovoru sem bila popolnoma osupla. Od tega trenutka dalje nisem nič več sanjala o njem, ali o sestrični-tudi ne vem, ali je preživela, ali ne…. Nič ne vem. Naslednja stvar, ki pa je bila, pa je: Naenkrat sem bila na kraju nesreče v vlogi novinarke (ne vem, ali sem bila tam telesno, ali ne, sem pa zagotovo vse skupaj videla skozi svoje oči). Nato sem se razgledovala po kraju. Mislim, da je bil most zgrajen nad morje. Bil je enormno velik. Še vedno sem videla dele mostu (predvsem oba konca), kako so veliki kosi betona padali v morje. Okoli mene je bilo ogromno ljudi, veliko je bilo vpitja in vsi so bili kar precej panični. Kljub grozi, ki je prevevala kraj, pa je tam sijalo sonce. Nebo je bilo brez vsakega oblačka (kot, da bi se narava naslajala nad grozo ljudi). Nato je k meni prišel nek moški (kot, da bi bil moj sodelavec), in rekel, da greva čez nekaj minut opravit na morje intervju. Pri sebi sem si mislila, ja kaj pa bova na morju, saj ni tam nikogar, ampak sem se motila. Tam, kjer je prej stal most, je bila dolga veriga ljudi, ki so stali v čolnih, in pri tem naredili strjeno vrsto čolnov, na katerih so stali. Nato, me je ta moj-»kvazi sodelavec« vozil s čolnom, ob čolnih teh ljudi. Ne vem, ali sem jih kaj spraševala, ampak se dokaj jasno spomnim, da so me le srepo gledali, brez, da bi kaj govorili. In to je bil konec sanj (vsaj tistih, ki se jih dobro spomnim).

Lep dan še naprej