Po 1500 letih se spet vračam  

Naj vam na kratko malo povem, kaj je obrodilo moje delo s pomočjo vaših nasvetov.

Še prej pa bi rada odgovorila na poste, ki so ostali neodgovorjeni:
Ajgor: res sem narobe prebrala, da igram starše, ampak si napisal, da sem starejša pametna sestra.  In da sem to rada. Moram ti povedat, da mi do sedaj ta vloga še nikoli ni bila tako neizmerno všeč, kot si zamišljaš. Niti slučajno nisem rada starejša pametna sestra. S sorodniki se o njej pogovarjamo izključno zato, ker marsikdaj njene izbruhe v blažji obliki tudi spremljajo. Pa priznam-včasih mi zelo dobro dene, da se imam s kom za pogovorit o njej. Poleg tega se pa tudi ne pogovarjam o njej z vsakim, ki ga srečam na cesti in pa z vsemi sorodniki, ampak le z nekaterimi. Če jo imam zaradi tega pod kontrolo, potem je to to in imaš prav. Sama nisem bila nikoli rada starejša pametna sestra, tako da me to ni začelo motit šele zdaj, ampak to traja že od njenega vsaj drugega razreda OŠ. Ko še ni hodila v šolo, mi je bilo prav všeč imeti sestro, nato pa so se moja pričakovanja o sobivanju naju dveh s sestro kar zelo razblinila. Res pa je, da imava midva na te stvari očitno različne poglede, tako, da.....

Robi: spet hvala za podporo   Mislim, da imaš prav, ko praviš, da hočem svoje življenje in ne želim več biti varuška.

Lola: Hvala za naslov knjige. Si jo grem drug teden izposodit: Susan Forward-čustveno izsiljevanje. Bom prebrala, in morda tudi kaj poročala  

Alojz in Nahatee: vajin nasvet: fajni, fajni-samo kaj ko je samo doma-ne gre nikamor, odpove vsa povabila na rd-je, zabave,....
Tako da bom raje sebi poiskala enega, kot ste napisali kasneje-itak je že skrajni čas  



Tako: zdaj pa še povzetek "mojega dela": Nisem ravno prepričana, da sem kaj veliko napredovala-vsaj na področju  s sestro in sanjami ne. Sicer pa sem se kar dobro ujela z ljudmi, s katerimi se družim-bila sem vesela, optimistična, nisem jih gnjavla s svojimi težavami, delala sem, kar sem pač mogla in vse je bilo ok, razen na področju dela. Namreč pri delu, ki ga opravljam, sem vse naredila kot je bilo treba in časovno v času, ki  sem ga imela. Nadrejenim sem "kimala" in jim nisem nič kaj ugovarjala, potem pa smo imeli en konflikt glede dela. Ko sem povedala svoje mnenje in stvari, ki bi lahko naše delo izboljšale, pa je prišlo do velike zamere. Moj nadrejeni je začel napad name. Prej je bilo moje delo super in odlično, sedaj pa sem bila najbolj grozna oseba na svetu.  Naenkrat sem bila izdajalka in zlobnica in vse. Vsekakor mi je s svojim besednim zakladom iz področja žaljivk kar nekaj dni želel vzbuditi slabo vest, in je tako pričakoval opravičilo in ponovno klanjanje vsemu, kar reče. Ampak lahko vam z veseljem povem, da se sedaj več ne opravičujem za brezveze (tako, da kljub temu, da je nad menoj vzganjal teror sem se odločila, kot ste mi svetovali: Anja, postavi se zase-in to sem naredila-res je, da se tiste dni nisem ravno najboljše počutila, ampak sem bila trdno prepričana, da se svojemu nadrejenemu ne bom opravičila pod nobenim pogojem-vedela namreč sem, da pa imam tokrat res prav). In potem smo imeli naslednji sestanek: tam smo se pogovorili o tem. Izkazalo se je, da si je moj nadrejeni vse skupaj razložil po svoje, saj je mislil, da moji komentarji zadevajo njega, v resnici pa so se nanašali na naše delo in medosebne odnose, ki so skorajda nikakoršnji. Tako je vse skupaj bilo na koncu celo tako, da se mi je opravičil (so na mojo veliko srečo sodelavci bili na moji strani).  --->torej: tukaj mi je uspelo se postavit zase in se šefu zoperstavit, na mar sem še kar ponosna  

Zdaj pa še moja sestra:   hjoj-tudi pri njej sem vzela podoben pristop kot v službi, se z njo, ko je imela miren dan pogovorila o stvareh, ki bo jih mogla počasi spremenit, ampak tale blažen mir je trajal le do njene naslednje domače naloge. Vsa zgodba se je ponovno ponovila, tako da imam sedaj en malo čuden način reagiranja na to: ko vem, da ima kakšno takšno nalogo kar grem (na sprehod, v mesto, na obisk-me pač ni doma). Saj vem, da boste rekli, da izogibanje problemu problema ne bo rešilo. Ampak sem tako ali tako ugotovila, da mi tudi to ne bo pomagalo-sestra ima namreč drugo metodo: sedaj več ne govori, kdaj ima nalogo, ampak tiho čaka in potem izbruhne v vsej svoji veličastnosti     Tako, da: karkoli naredim, mislim, da res iz tega več nimam rešitve. Začeti moram resno razmišljat in delat na tem - da si nekoga najdem in .....   Tako, da:...zjutraj se še vedno zbudim in močno upam, da sanje niso resnica.
Imam pa še dve slabi novici: pred časom je umrl eden od mojih sošolcev, ki me je zelo razumel in s katerim sem se lahko kar veliko pogovarjala o vsem (res je, da nekaj ),     sedaj pa se je pred kratkim na popolnoma drug konec Slovenije odselila moja najboljša prijateljica....    -tako, da sem  sedaj ostala sam.....-ne bom imela več ta pravega zaupnika in nekoga, h kateremu bi se lahko zatekla, ko mi bo res hudo  
Saj vem: rekli boste, da lahko prijateljico pokličem ali pa ji pišem, ampak to nikakor ni isto. Namreč znala me je razvedrit, preusmerit mojo pozornost,..... Skratka je moja "sestra" v pravem pomenu te besede.....

Nič, moram it naprej delat.....
Na kmalu spet.....

Quote:

Super.
Ti se kar postavi zase, da pridobiš na samozavesti. Čez čas bo tudi doma lažje porihtati odnos s sestro in starši.