Dvoje sanj, ki sem jih danes sanjal.
Z bratom greva po gozdu ali ob gozdu. Očitno je bilo neko deževno obdobje, vse je premočeno. Gledam gobe, jurčke. Zaradi obilice dežja so jurčki gnili in neužitni. Vseeno me mika kakega nabrati. Stopim do enega. Med podrastjem vidim kako iz svoje luknje leze strupena kača. Začnem se umikati, misleč, da je to dobra rešitev. (V knjigi emocije, ki jo berem, je primer, ko človek naleti na medveda). No, kača je malo podivjana in šiba za mano. Sledi trenutek močnega strahu. Nato opazim, da je daljše deževno obdobje spremenilo živalski svet v gozdu. Po tleh je polno ene mrgolazni, strupenih pajkov, kač,....
Mislim, da ta dež in strupene živali govorijo o nevarnih a zgleda koristnih agresivnih emocijah, ki so me ta teden preplavljale. Deževno obdobje je zgleda povzročilo trajnejše spremembe, ki so lahko zame nevarne. Po dežju je v naravi po navadi čutiti preporod in svežino. To je tudi občutek v teh sanjah. Očitno mi je s to poplavo emocij uspelo nekaj premakniti, kar je dalo vitalnega Ivana v naslednjih sanjah.
Naslednje sanje so zelo kratke. Sem na skupini za psihoanalozo sanj, kamor sem nekoč hodil. Kljub starosti, jo še vedno vodi Ivan, ki jo je tedaj.(V realnosti se je zaradi starosti umaknil in vodi skupino le še njegova žena). Izkaže se, da sem na neki bolj napredni skupini, ki se sestane vsake pol leta. Ivan jo v sanjah zelo aktivno in s polno elana vodi in ni opaziti, da bi starost kakorkoli vplivala na kvaliteto njegovega dela. V sanjah je tudi občutek, da obstaja neka večja manj kvalitetna skupina, ki se pogosteje dobiva, kjer tudi več delajo, s katero pa se je on nehal ukvarjati.
Druge sanje me zgleda opozarjajo, da obstaja smisel za ukvarjanje s sanjami in tudi potenciali za to. Občutek je tudi, kot da sem napredoval.
Aja, še ene sanje sem imel. Na voljo sem imel telovadnico, dolgo mogoče 10m. Skratka eno malo telovadnico. Fajn se mi je zdelo, da jo lahko imam celi dan zase, ker ni zasedena. Zraven mene je bil moj mali sin. Metal sem žogo na koš, vendar sem imel težavo, da nikakor nisem mogel vreči do koša. Vedno sem vrgel premalo močno, oziroma nisem imel dovolj moči, da bi vrgel do koša. Nato sem iskal primerno žogo, pa so bile vse premalo napumpane.
Te sanje mi niso najbolj jasne. Včasih sem imel pogosto podobne sanje, kako želim vreči žogo na koš, pa ne morem. V real lajfu imam košarko rad kot rekreacijo in kar uživam v njej, enkrat do dvakrat na leto
. Dober v njej sploh nisem.