plesnamesecu
Ex Member
|
Navedla bom dvoje sanje, ki sem jih sanjala v krajšem razmiku in se po moje nekje povezujejo.
OČETOVO SORODSTVO
Izgleda, kot da živim s staršema (v realnosti že zelo dolgo ne več). V sanjah vidim svoj zimski plašč iz realnosti in mati izjavi, da tega plašča ne morem nositi vso zimo, da ima tega dovolj in da mi gre kupiti drug plašč. Hkrati našteje še nekaj drugih stvari, ki naj bi jih nabavila. Scena je nekako tesnobna. V sanjah naj bi bilo Silvestrovo in pričakovala sem, da bomo praznovali skupaj. Materina odločitev za odhod po nakupih je v popolnem nasprotju s tem, kakšno naj bi bilo vzdušje pred novim letom, okupiranost z nekim nepomembnim plaščem, ko bi morali ustvariti toplino doma. Občutim bolečino odtujenosti, skoraj nesorazmerno s težo dogodka. Materi skušam dopovedati, da ne rabim nobenega novega plašča, sploh pa ne bi nosila nečesa, kar mi je nekdo drug izbral, tudi druge stvari, ki naj bi jih nabavila, so skrajno banalne in nepotrebne. Dopovedujem ji, da je novo leto in da bi morali biti skupaj. Sploh me ne posluša in odide. Oče me sicer razume, ampak ne verjame, da lahko tukaj kaj naredi. V sanjah se mati sicer vrne v stanovanje pred novim letom, ne vem, zakaj, ampak se v nadaljevanju več ne pojavlja. V nadaljevanju sem v veliki veži, ki nekako povezuje naše stanovanje in stanovanje soseda (bivalno okolje je nekoliko nenavadno). V veži je miza, na kateri je pripravljena hrana. Kot da bi nekdo hotel, da jo odnesemo. Ugibam, če je namenjena našemu staremu sosedu, ki leži na postelji v sosednjem stanovanju, kjer vidim naslonjene bergle, kar podkrepi mojo domnevo, da je potreben pomoči. Vprašam še očeta, kaj misli. Tudi on domneva, da je ta hrana za soseda. Odnesem jo v sosedovo stanovanje. Poleg njegove sobe so v sosednji sobi številni drugi ljudje, ki prav tako skrbijo za njegovo prehranjevanje in se jim zdi samoumevno, da tudi jaz prispevam svoje. V veži se nato pojavi še več hrane – vem, da jo bom nosila sosedu. Nadaljevanje sanj se še vedno nanaša na tega starega soseda. Izgleda, da je umrl ali pa je huje bolan, kakorkoli, stanje tega soseda je vzrok, da se zbere vse očetovo sorodstvo v hiši, v kateri je odraščal. Vizualno ta domnevna očetova rojstna hiša sicer izgleda kot sosednja hiša v realnosti. Ogromno ljudi, mojih sorodnikov prihaja. En tak izjemno topel občutek me obide – težko opisati – kot da bi srečal izjemno dragega prijatelja po neskončno dolgih letih. In pa občutek ljubeče povezanosti. Prihaja še in še sorodnikov, veliko jih ne poznam ali se jih ne spomnim. Zagledam svojo starejšo sestrično (po očetovi sestri) in sklenem, da jo bom vprašala, kaj se je dogajalo v otroštvu najinih staršev. Dve starejši teti, katerih se sicer ne spomnim, pristopita k meni in dojenčku, ki ga imam v naročju in nekaj pomodrujeta o rasti zobk. Nato spoznam dekle, prav tako z dojenčkom v naročju, ki se je izgleda primožila v to sorodstvo, prišla je iz drugega okolja. Medtem ko se z njo pogovarjam, me nekdo lahno, ljubeče boža po laseh. Obrnem se in zagledam moža tega dekleta (v sanjah mi je očitno jasno, da je to njen mož), ki se mi prijateljsko nasmehne – kot nekdo, ki me že zelo dolgo pozna in je vesel srečanja z mano. Iz konteksta je jasno, da se me spomni in me pozna, prepričana sem, da ga tudi jaz poznam iz otroštva. Gledam obraz tega odraslega moškega in brskam po spominu za ljudmi, ki se jih spomnim iz otroštva in skušam najti vez med temi spomini in zdaj spremenjenim, odraslim obrazom.
Vtisi: glede na vsebino sanj zadnje mesece sem pričakovala, da se bodo sanje razvile do teh vsebin. Svojega sorodstva (z izjemo ene umrle sestrične) pred rojstvom svojega otroka nisem nikoli sanjala. V nekaj mesecih sem obdelala v sanjah vse, kar je mogoče obdelati. Po rojstni hiši moje matere in njenem sorodstvu, je logično, da sem zdaj sanjala še rojstno hišo očeta in še njegovo sorodstvo. S to razliko, da sem po materini strani obdelala skoraj vsako osebo posebej, pri očetu pa se mi pojavijo vsi naenkrat, v eni sami hiši.
V teh sanjah je ogromno za razlagat, ampak na kratko -gre pač za potrebo (zaradi novih okoliščin), da nekako ponovno ovrednotim svoje korenine. V sanjah so tri bivališča: v enem je vzdušje boleče odtujenosti, v drugem hranjenje betežnega soseda in v tretjem topel občutek povezanosti. Vez je stari sosed. Za to si moram še vzeti čas, da predelam.
URUGVAJEC
Sem v dnevni sobi bloka, v katerem sem odraščala. Z mano so hčerka, moja mati in moški srednjih let, ki naj bi bil iz Urugvaja. Urugvajec pripoveduje neko zgodbo, ki je povezana z nečim, kar sem prej govorila. Na nek način potrjuje neko mojo domnevo ali tezo. Omenjena sta Paragvaj in Ljubljana – pogovor se vrti okrog lokacije Ljubljane, ampak se ne spomnim zgodbe. Z zanimanjem opazujem obraz Urugvajca, na katerem vidim sledi dveh ras – bele in indijanske. Ima belo polt, ampak poteze so indijanske, lasje so pa črni, divji.
Nato se spomnim, da gre moja hčerka naslednji teden v prvi razred osnovne šole (kar nima zveze ne z realnostjo ne s trenutnim šolskim obdobjem). Obupano omenim, da smo na to pozabili in da nismo nabavili nobene opreme. Mati mi reče, naj ne paničarim in da je vse v redu. Pomislim, da to ni res, ampak nekako mi deluje njen glas pomirjujoče, prepričano vase. Urugvajec pritrdi moji materi in mi skuša spet s svojim primerom nekaj povedati.
Vtisi: zanimiv je motiv moje matere, ki se je kar naenkrat v nizu mojih sanj spremenil. Postal je drug aspekt. Do sedaj namreč ni nikoli deloval kot glas razuma in pomiritve. Ta aspekt ni moja realna mati, kvečjemu njeno nasprotje.
Urugvajec me spominja na afriške vrača v sanjah o Gani in na sanje o očetovem sorodstvu, kjer prav tako zrem odraslemu moškemu v obraz.
Ponavlja se mi tudi skrb za hčerko, ki je očitno v budnem stanju ne opazim, izgleda da mi to seka ven v sanjah. V teh sanjah je sicer moja reakcija vzpodbujena z nekim zelo banalnim dogodkom v budnem stanju. Šlo je za čisto tehnične zadeve, kjer sem preveč burno reagirala, namesto da bi delovala umirjeno in trezno. In sem se tega tudi zavedla.
|