titud wrote on 16.02.2010 at 10:37:19:Očitno sem doživel nek nezveden triger, ki se mi je kasneje v sanjski zavesti ojačal prav po kafkovsko:
Službeno sem poslan na neko novo lokacijo. Pričakoval sem poslovalnico za delo s strankami, bila pa je samo pisarna brez računalnika, telefonov, pultov, omar za arhivo in pisarniške pripomočke. Nekaj časa se razgledujem, potem pa se samoinicitivno odpravim razgledat po stavbi, čer je kje kaj uprabnega ali kdorkili, ki bi mi lahko zadevo pojasnil ali pomagal pri začetku poslovanja. Ko se vrnem srečam sodelavce, ki nosijo v pisarno mizo in stole. So formalno prijazni, vendar opravljajo selitev kot da se ta mene ne tiče. V nasprotju s pričakovanjem, da bodo zadevo uredili v skladu z mojimi predstavimi o poslovalnici, opremo razpredijo tako, da izgleda kot soba za zasliševanje oz. kot kabinet za izpit ored komisijo. Nekdo pa mi sočutno na skrivaj stisne v roke na roke napisan 'plonk' listek, tako da se dejasko začnem počutit sumičavo, hkrati pa čutim odpor in celo strah, da bi pogledal v plonk listek z očitno pripravljenimi odgovori, ker bi s tem pristal na v naprej dodeljeno vlogo izpraševanca/zaslišanca/obdoloženca, hkrati pa bi tvegal še suspenz zaradi goljufanja. Do situacije začutim blazen odpor in kljub temu da mi sodelavci (šefov ni) formalno ne dajo razloga/povoda, sem začel mrzlično nabirat argumente, da bi jih obtožil za mobing, ko bi me tako nepripravljenega/neopozorjenega (pa še zahrbtno) začeli formalno maltretirat ali pa da bi vse skupaj preprosto poslal u kurac preden bi se zame tako ponižujoča zasliševalska situacija formalno sploh vzpostavila... To nerazrešeno, vendar intenzivno čustveno stanje me zbudi...
Še kasnejše sanje za katere ne vem točno, kje bi bi imele triger (mogoče v pisanju na tem topiku o ne/povezanosti sanj z zunanjo percepcijo):
S pomčjo nekašne zračne blazine drsim po zraku nad jasami in drevjem, ko priletim do deroče umazane hudorniške vode, ki je preplavila/zalila celo dolino. Padec vanjo bi bil zame lahko usoden in nekaj omahujem, vendar se mi prelet nad njo kaže hkrati kot izziv. Uspešno jo prečkam in kar skozi okno priletim v dnevno sobo koče na nasprotnem bregu. Tam me en meni neznan tip prijazno/samoumevno sprejme in vpraša, če bom kaj močnega. V kuhinji janez drnovšek prav po domače (zdi se mi, da je v predpasniku) zmeša velike kozarce viskija z ledom in nam jih smehljaje prinese v sobo. Ne upam si ga ogovrit, ker vem, da je mrtev, zato pa vprašam tega drugega tipa, če je vsaj on živ. Smeje odgovori, da seveda ne, nato pa ga vprašam ali sem tudi jaz mrtev. Spet smeje odovori, da tega ne ve in da to, ali sem mrtev ali živ, vem samo jaz sam... Skoraj panično sem začel iskat referenco na svojo živost, zato je moj sanjski 'avatar' moje fizično, od spanja seveda omrtvičeno/pralizirano telo, začel blago, a stopnjevano gugat levo in desno, dokler se ni z guganjem telo 'odparalizirilo' in s tem mojemu 'avatarju' dokazalo očitno dokazalo njegovo 'živost', zaradi česar sem se tudi dejasnko (s precejšnim olajšanjem) zbudi iz sanj...
Res Kafkovsko. Kaj je značilno za Kafkine romane? V njih ni pravega junaka, ki bi poštimal zadeve. Junak je ujetnik nekega sistema. Sodelavci, ki ti opremljajo pisarno, so tvoji aspekti, ki delujejo proti tebi. Jemljejo ti človeško dostojanstvo. Očitno imaš zelo močne aspekte, ki delujejo s sistemom in zato tvoj del osebnosti, ki naj bi bil junak v tradicionalnem, zdravem smislu, zelo trpi; ne more odločat, ne more spreminjat, je ujetnik neke situacije, ki mu ne paše. Zato se v drugih sanjah pojavi virtualna oblika, avatar, kompenzacija za paralizo, nesposobnost določenega samostojnega-neodvisnega funkcioniranja iz prvih sanj. Avatar pride na obisk k J. Drnovšku, ki je pred smrtjo pokazal ravno vrlino, po kateri hrepeniš v začetku prvih sanj, vendar so sanje ravno nasprotne potrebi-želji, poslan si službeno, ni tvoje iniciative in vse se sfiži, zaradi s sistemom sodelujočimi aspekti. V zaključni fazi drugih sanj, je zaznati napredek. Očitno se je pojavil tvoj novi aspekt, ki ga simbolizira Janez Drnovšek in z njim spiješ nekaj krepkega, kar kaže na močno zavezništvo, ki je obet za konkretne spremembe, ki jih pa še ni, avatar je paraliziran. Paraliziran je zato, ker je virtualna, nekonkretna, neživljenska oblika. Avatar, vsemogočni junak, mora evoluirati v junaka iz mesa in krvi, ki bo sposoben samostojnih, neodvisnih odločitev in konkretnih živih dejanj.
Zasliševalnica in zasliševalci so del tvoje osebnosti, ki dvomi v tvoje sposobnosti samostojnega funkcioniranja in te s tem zelo ponižuje. Gre za precejšen notranji konflikt. Verjetno te vsebine pogosto projiciraš na okolico in se s tem zapletaš v konflikte ali pa se vsaj navznoter žreš.
Janez Drnovšek še ni dovolj dober simbol za spremembo, ki bi pomenila razrešitev konflikta ali božjo milost, kot bi rekli religiozni psihoterapevti, kaže pa znake spremembe ali pa vsaj znake prevrednotenja vrednot. J. D. je namreč bil na smrt bolan in bil je človek sistema do konca. Tudi kombinacija v virtualnem svetu vsemogočnega avatarja in J.D. še ni dovolj, kaže pa na tektonske premike. Intenzivnost premikov je še posebno povdarjena s tem, da so sanjske osebe mrtvi ljudje, kar kaže že na numinozne globinske razsežnosti in veliko pomembnost dogajanja zate. Stvari so večinoma evolutivne in bolj malo je hipnih rešitev, ampak evolucija v tem primeru je očitno v močnem teku.