Te dni sem nekje v tujini doživela en zelo grd dogodek, ki mi je dal kar precej misliti. Na parkirišču nekega nakupovalnega centra so stali mož, žena in dva mala otroka ob avtomobilu. Vsakdanji prizor pač, z izjemo nenormalnega dedca, glave družine, ki je živinsko rjovel kot podivjana zver na otrple otroke in ustrahovano ženo.  Ona je v naročju držala enega otročička, drugi je stal na tleh, po starosti sta bila videti zelo blizu, mogoče celo dvojčka. Ta moški se je zaganjal proti njim, ni mu bilo mar za ljudi, ki so se začeli ustavljati, na balkonu so se začeli zbirati ljudje in ga miriti, vse zaman.

V intervalih se je zaganjal z malo predaha, da je zajel sapo, rjovel, zmerjal, treskal z vso močjo havbo avta, kar pa je bilo najbolj srhljivo, je bila ta osramočena žena, ki ji je bilo videti, da živi vsako sekundo življenja v strahu. In sem pomislila, kdo je tu bolj kriv, ona ali on? Če bi meni partner to naredil, ga zapustim prvo sekundo. Druga stvar tu je, da je moški moral kazati znake nasilja že pred rojstvom otrok, kako da se je vseeno odločila imeti otroke s takšno zverino? In ali ni najhuje za nič kriva otroka, ki živita v strahu od rojstva malodane?

Ne, niso moški vsega krivi, jaz sem se tu vživela v to ustrahovano ženo, ki bi z malo intuicije že predhodno lahko presodila tega tipa, ali pa se vsaj ne bi odločila imeti otroke z njim, ko je že videla, kakšen prasec je.

satis wrote on 26.12.2008 at 21:04:49:


No so ga vsaj mirili.Družino so zaščitili pred njim. Vpričo njih jih ni mogel tepsti,ali kar je že bil njegov namen. Z mimiko se včasih več pove kot z besedo.
Policija ne ukrepa, zato ker gredo v policijo povečini potlačeni sfrustrirani tipi. Jaz jih vidim kot potencialne nasilneže.Oni sploh ne obsojajo nasilja.ker so nasilneži sami. Njim je to samoumevno. Tu je še en problem, policaje je lahko tudi strah, zato so mogoče tudi šli k  policiji. Skratka vse je tako kot je,ker drugače biti ne more,dokler se ljudje ne bomo samospoznali.Ta čas je tu in sedaj.