satis wrote on 24.12.2008 at 20:19:58:Te dni sem nekje v tujini doživela en zelo grd dogodek, ki mi je dal kar precej misliti. Na parkirišču nekega nakupovalnega centra so stali mož, žena in dva mala otroka ob avtomobilu. Vsakdanji prizor pač, z izjemo nenormalnega dedca, glave družine, ki je živinsko rjovel kot podivjana zver na otrple otroke in ustrahovano ženo. Ona je v naročju držala enega otročička, drugi je stal na tleh, po starosti sta bila videti zelo blizu, mogoče celo dvojčka. Ta moški se je zaganjal proti njim, ni mu bilo mar za ljudi, ki so se začeli ustavljati, na balkonu so se začeli zbirati ljudje in ga miriti, vse zaman.
V intervalih se je zaganjal z malo predaha, da je zajel sapo, rjovel, zmerjal, treskal z vso močjo havbo avta, kar pa je bilo najbolj srhljivo, je bila ta osramočena žena, ki ji je bilo videti, da živi vsako sekundo življenja v strahu. In sem pomislila, kdo je tu bolj kriv, ona ali on? Če bi meni partner to naredil, ga zapustim prvo sekundo. Druga stvar tu je, da je moški moral kazati znake nasilja že pred rojstvom otrok, kako da se je vseeno odločila imeti otroke s takšno zverino? In ali ni najhuje za nič kriva otroka, ki živita v strahu od rojstva malodane?
Se osredotočam na prizor, moški živi v vlogi ustrahovalca, svojo frustracijo, nesrečo znaša nad ženo.
Žena pa kot je kazala situacija živi vlogo žrtve, tudi nesrečna v svoji vlogi.
Zato sta se našla skupaj in zato tako je, ti dve vlogi se ponavadi najdeta skupaj, imata otroke in preneseta svoje vzorce žrtve in ustrahovalca, na svoje otroke in otoci potem naprej na svoje otroke.....
Zato tudi jaz pravim ni stvar krivde, ampak kje je vzrok, kaj v živlenju je privedlo nekoga v tako nesrečno stanje.
Vsak mora sam spoznati, svoje vzorce, da jih lahko potem tudi razreši.
Lep pozdrav
Home
Pages: 1 
