satis wrote on 11.10.2008 at 12:28:22:Predsmrtni nemir
Opisala vam bom izkušnjo, ki je klasičen primer srhljive resničnosti, v kateri žive vse uspavane duše tega sveta. Vse se je začelo s telefonskim pozivom mojih staršev, ki so mi javili, da oče boluje za rakavim obolenjem. Vseeno je bil oče optimističen. Bil je prepričan, da lahko premaga vse, siguren, da je on tisti, ki upravlja, ki je do zdaj že premagal vse življenjske težave. Do tedaj je bil srečen človek v vseh pogledih. Imel je rak prostate, ki se je razširil na kosti. Dobival je kemoterapijo dvakrat, brez uspeha. Nekega dne sem ga obiskala in v joku mi je dejal:' Umiram.'
Težko sem ga gledala v okrutnih rokah usode. Rekla sem mu, ne skrbi, obstaja reinkarnacija, vse bo v redu, samo moli, Bog je milostljiv. No, dejansko je bila to slaba uteha nekomu, ki ne pozna Boga. Povrh vsega sem se čutila povezano z njegovim trpljenjem, čutila sem njegovo bolečino in strah. Ves čas sem molila. Fizična bolečina je bila pri njemu neznatna v primerjavi z duhovno bolečino, ki jo je občutil. Postal je ponižen.
Vmes sem odhajala v Indijo, dokler me ni poklicala mama. Bila je popolnoma izgubljena. 'Prosim te, pridi. On je v bolnici in rabimo te tu.' Usedla sem se v prvo letalo in odšla k očetu v bolnico, kjer so mi dali privatno sobo in mi dovolili, da tu spim in skrbim za njega. Razumela sem, da se skušajo ljudje čimbolj izogniti resničnosti smrti in da je mati pač prevalila breme name. Ona je odšla domov in bila mirna vedoč, da bom jaz poskrbela za vse. No, tudi ona je globoko v sebi čutila skrb za njega, jaz pa sem bila najboljša rešitev, ki so jo imeli. Nisem sigurna, ampak zdi se mi, da čim se nekaj izmakne njihovi materialni percepciji in kontroli, se popolnoma izgubijo. Jaz sem se čutila zmožno skrbeti za očeta. Mnogi morajo iti sami skozi to, kar bom tu opisala.
Spala sem poleg očeta in skrbela za njegove potrebe. Bolj kot se je približeval konec, bolj je bil blizu drugi, izvenzemeljski dimenziji. Dan pred smrtjo je dejal, da se v prostoru nahajajo ogromni psi in da zunaj lebdi neka grda oseba. Noč pred smrtjo je bil zelo raztresen. 'Odveži mi noge', je govoril nekomu in bil je vidno vznemirjen. Mati in moja hči so se odločile prespati v bolnici, kar ponavadi niso storile. Okoli 20 ure zvečer, me je hči prebudila. 'Pridi hitro, nekaj se dogaja z dedom.'
Pohitela sem do njegove postelje, v kateri se je dvigal:' Prosim te, lepo te prosim, pusti me, osvobodi me. ' Njegov glas je bil ponižen in prestrašen, oči je imel zaprte. V šestih urah je to večkrat ponovil. Poskušal je skočiti s postelje in se skriti pod blazino. Morate razumeti, da je bil kost in koža. Sam ni mogel niti na stranišče, a zdaj je skušal vstati in pobegniti. Premetaval se je kot blazen. Prijela sem ga za ramena in vprašala:'Oče, kaj se dogaja? Ali si dobro?' On je bil prepaden. 'Oh, Sue, poskušal sem pobegniti, res sem poskušal, toda ujeli so me.' Njegov glas je prešel v krik. 'Ona me je ujela'. Naslednje ure sem presedela ob njemu in ga skušal pomiriti. Vpil je brez prestanka.' V imenu Boga, pustite me, samo za deset minut, prosim vas.' Njegov glas je bil nejeveren, a istočasno proseč in ponižen. 'Kaj se dogaja?' sem vprašala. 'Poskušam ti povedati, a enostavno ne morem.' Šele proti jutru sem dojela, da ga mučijo Yamadute, odposlanci iz pekla. Rekla sem očetu, da mi je žal, da nisem tega prej opazila. On je izmučeno prikimal. 'Ali so še tu?' sem vprašala. 'Ne, pustili so me'. Naslednje tri ure sem molila za njega in prosila Boga za milost za njegovo dušo, dokler ni mirno umrl.
Ubogi oče. Okrutni, okrutni materialni svet! Prešlo je samo sedem mesecev od začetka njegove bolezni in njegova 71- letna življenjska zgodba je bila končana. V času, ko se je on boril in premetaval sem in tja sem vprašala sestre, kaj se z njim dogaja. 'Oh, to je normalno. On se samo bori in to večina počne. To se imenuje predsmrtni nemir, sestre hodijo na tečaje za take primere. '
Jaz bi jim rekla, to stanje se imenuje predsmrtni odposlanci pekla. Seveda, njim se svetuje, da bolniku dajo morfij in da ignorirajo njihovo stanje. Dejansko tudi nihče za to ne ve. Jaz sem razumela samo s pomočjo Boga, čeprav me je oče prosil za pomoč. Zavesa iluzije prekriva vse, tako da nihče ne ve, kaj se dogaja, razen umirajočega. Oče je omenil pse. Kasneje sem zvedela, da v Yamaraja spisih, ki dajejo detaljne opise, piše, da psi iz pekla pridejo na mesto umiranja grešnika nekaj dni pred smrtjo.
Vprašanje kaj se je tu dogajalo z umirajočim ampak tale opis je čisto prirejen v prid tvoje religije.
Če malo bolje pomislim se radi hvalite kako sveto ime, tulasi in že sama prisotnost bhakte odganja vse zlo, a v tej zgodbi očitno temu ni tako. Kljub prisotnosti vernice, naj bi ga demoni mučili, do zadnje ure, ko je nato mirno umrl.
Veš tudi moj dedek je umrl za rakom in ko se je razširil po vsem telesu je imel bolečine ( tudi povedal je ), ki so mu jih blažili z morfijem. Zadnje dni je le za po nekaj minut prišel k sebi in ko je videl da so ob njem najbližji je to sprejel z hvaležnostjo in mirnostjo. Zadnje minute življenja je tudi še prišel k sebi, govoril s hčerko in potem mirno umrl.
Pa je živel čisto povprečno življenje, po veri nagnjen h krščanstvu a noben goreč vernik ni bil.
Lep pozdrav
Home
Pages: 
