M.L.
|
No jaz sem že imel takšno izkušnjo in se je verjetno zgodila zaradi prevelike čustvene vznemirjenosti in dodatno še delovnih naporov.
Zaradi trenutne izgube ljubezni v mojem srcu, ki mi je vedno dajala največjo moč in oporo v mojem življenju in do življenja okoli mene, skratka z ljubeznijo sem vedno reševal vse svoje probleme, največkrat pa so te pomoči bili deležni moji bližnji, kateri so pač potrebovali pomoč.
Samo za trenutek sem izgubil zaupanje v ljubezen in izginila je svetloba iz srca, kamor pa se je takoj naselila tema. Tedaj sem v sebi začutil smrt, kot še nikdar prej. Življenje je izginilo, v mene pa se je naselila smrt in me počasi a neopazno in vztrajno pridobivala zase.
Sam nisem vedel, kaj se dogaja z mano ( šele zdaj vem ), smrt mi je nastavljala pasti, na katera sem se eno za drugo ulovil in tako potencirala mojo čustveno vznemirjenost, ki pa je brez ljubezni v meni bila moja šibka točka in tako ena velika krvaveča odprta rana, skozi katero pa so bila na stežaj odprta vrata za vso zlo, ki je trumoma nemoteno drvelo v mene.
Že prejšnji dan sem imel nekaj videnj, ali "cahnov", kot rečejo starejši ljudje, ampak nisem mogel točno vedeti, kaj pomenijo, na trenutke se mi je odprlo tretje oko in videl sem znamenja, ki pa sem si jih po svoje razlagal. No šele po tej izkušnji sem pravzaprav vedel kaj pomenijo.
Dokler sem bil telesno še pri moči je bilo še v redu, ko pa sem se utrudil tako telesno kot psihično, sem omagal in začela se je zgrinjati huda ura nad menoj. Takrat sem bil že v postelji in po neznosnih bolečinah v prsih se je začela izventelesna izkušnja. Buden in popolnoma priseben sem bil naenkrat v dveh svetovih. Ženi, ki je ležala zraven mene, sem podrobno in sproti na glas govoril in opisoval, kje hodim in kaj se dogaja.
Vse se je dogajalo tako v živo, da ne bom nikoli pozabil nobene podrobnosti in točno vem, da sem bil onkraj in tukaj hkrati. Ko sem onkraj po večih preizkušnjah spoznal in prepoznal zlo se mi je vrnila iskrica svetlobe nazaj v moje srce, katera pa se je razžarela in pregnala vso temo iz srca in ga zopet napolnila z ljubeznijo.
Takrat sem tudi zapustil onstran in se vrnil tostran. Tako je bila končana tudi izventelesna izkušnja, toda moja ljubezen je pa neprimerljivo večja in neomajna, kot je bila kdajkoli prej.
No tole še povem; če ne bi onstran spoznal prevar in pasti teme, bi verjetno nikoli več prišel nazaj tostran, ker bi pač tema odnesla svoj plen v svoje skoraj neizhodne globine.
No pa lahko noč in nikoli ne pozabite na ljubezen.
|