Visoke plače, dodatki in nagrade vodilnih uslužbencev

Menedžerji podjetij ne ustanavljajo v dobrodelne namene, ampak zato, da bi z njim dobro zaslužili. In največ se da zaslužiti, če denar čim bolj učinkovito  preusmerijo v lastne žepe. Vodstva podjetij  si zato izplačujejo čim večje plače. Pa ne samo plače: na račun firme si lahko  privoščijo luksuzne počitnice (za poslovno poročilo je vedno mogoče najti menedžerske seminarje na Havajih, Sejšelih, Bermudih, Davosu,...); zraven seveda sodi še “nadstandarden” avtomobil (jasno, na leasing); od knjigovodske iznajdljivosti je odvisno, ali lahko med stroške svojega pronicljivega vodenja podjetja vpišejo tudi nadomestilo za ločeno življenje, najemnino za stranovanje v mestu, šolnino za otroke,... Lahko si izplačajo še kak ugoden kredit, bodisi neposredno iz računa podjetja, ali z garancijo firme, ki bančnemu posojilu zniža obrestno mero; če so pri kreditu dovolj iznajdljivi, bodo zanj plačevali manj obresti, kot jih v bankah ponujajo za vezane vloge.

Danes že tudi slovenski managerji ponosno poudarjajo, da je vse večji delež managerskih dohodkov odvisen od uspeha podjetja. Če zaključni račun kaže dobiček, je vodstvo upravičeno do posebne nagrade; če vrednost delnic skoči za več kot v pravilih o managerskem nagrajevanju določen odstotek, prav tako. A če si ogledamo bistvene vzroke za propad ameriških gigantov kot so Enron, Global Crossing, WorldCom,..., lahko hitro ugotovimo, da tako managersko nagrajevanje kar kliče po “prilagajanju” pokazateljev uspeha podjetja: nagrade so namreč odvisne le prikazanega uspeha podjetja, ne dejanskega stanja, ki ga je zelo težko razkriti. In vodstvu, ki si na osnovi prikazanih uspehov izplačuje nagrade, je še kako v interesu, da je poslovanje podjetja predstavljeno v najlepši luči.

Tudi v Sloveniji bi našli vrsto iznajdljivih poslovnežev, ki so svoja podjetja z luksuzno limuzino ob astronomski plači odpeljali do bankrota. A prave umetnike “nagrajevanja po uspehu” najdemo predvsem v ZDA in njihovo najbolj dobičkonosno orodje so t.i. opcijski nakupi delnic (stock  options). Za obdobje (najbolj običajno) 5 let je managerju na razpolago za več deset milijonov dolarjev tržne vrednosti delnic po fiksni ceni, ki je deset- ali dvajsetkrat nižja od tržne, včasih tudi kar simbolično določena v vrednosti 1 dolarja za delnico (ne glede na tržno ceno). Dokler pogodbeno opravlja svojo funkcijo, lahko manager (s 5-letno pogodbo) izkoristi do 20% svojih delniških opcij vsako leto. Lahko jih po fiksni ceni kupi in obdrži, a v večini primerov vodilni uslužbenci svoje razpoložljive opcije takoj prodajo na borzi, ter iz prihodka plačajo kupnino svojemu podjetju; od razlike morajo še (vsaj v teoriji) oddvojiti 25% davka na kapitalske dobičke (za primerjavo: kdor je v Sloveniji v letu 2001 zaslužil nad 7.675.412 SIT – 30.073 USD - je moral plačati dohodnino po 50% stopnji). Seveda si lahko “uspešni” managerji izplačujejo še dodatne pakete opcijskih delnic, pač v skladu z dogovorjenim pravilnikom o nagrajevanju.

Absolutni rekorder je L.J. Ellison, generalni direktor firme Oracle ki si je v letih 1998 - 2001 izplačal za kar 796,624,000 USD “osebnega dohodka”, raznovrstnih nadomestil in delniških opcij. V istem obdobju je vrednost Oraclovih delnic dejansko padla - a to managerskih nagrad ne prizadane: izplačajo si jih namreč takoj, ko prikažejo uspeh - če gre pozneje podjetje po zlu, je to pač smola in managerji nikoli ne zagovarjajo proporcionalnih kazni za slabo vodenje podjetja.

Nagrado najbolj iznajdljivega podjetnika si nedvomno zasluži Charles Wang (sedaj že nekdanji) direktor Computer Associates. Leta 1999 so si Wang in še dva člana uprave kot nagrado za porast delnic preko predpisane meje razdelili kar 1,1 milijarde USD delniških opcij; podjetje je moralo zaradi tega stroška znižati napovedani profit in vrednost delnic je s 50 USD takoj strmo padla na 20 USD. Nekateri delničarji so zato sprožili tožbo pod sumom, da je bila prvotna napoved dobička umetno napihnjena - pobotali so se izven sodišča in Wang se je moral končno zadovoljiti s “samo” 322 mio USD nagrade za uspešno vodenje podjetja. Še nekaj imen uspešnih podjetnikov: M.D. Eisner (Disney) je bil v letih 1998-2001 nagrajen s 700.039.000 USD; S.I. Weil (Citigroup) je prejel 524.799.000 USD; L.D. Kozlowski (Tyco International) 396.944.000 USD; Kenneth Lay, direktor razvpitega Enrona, se ni uspel uvrstiti niti med prvih 10: vsega skupaj se je nagradil z “le” 211 mio USD.

Nadzorni sveti z zasebnimi interesi

Kako lahko podjetnikom uspe, da si izplačujejo gigantske nagrade, za poslovodenje, ki dejansko povečuje zadolženost podjetja, zmanjšuje realni dobiček in s prilagojenimi poročili zavaja vlagatelje? Poslovanje podjetja naj bi vendar nadzorovali sveti delničarjev in poslovna etika predpisuje, da naj bi nadzorniki ne bili člani podjetja ali v kapitalski povezavi z njim. No, poslovna etika je eno, praksa pa povsem nekaj drugega. Dejansko je le malo članov nadzornih svetov zares neodvisnih. Obsežna študija, ki jo je septembra 2001 objavil IRRC je pokazala, da je, na primer, v nadzornem svetu elektronskega giganta EMC le 25% neodvisnih članov (med drugim sta v nadzornem svetu EMC sedela tudi žena in sin generalnega direktorja Richarda Egana, ki je bil sam kar član komisije za nagrajevanje). Nadzorni svet firme Gap je vseboval 30% neodvisnih članov; Cisco Wholesale 36%; General Electric 37%; General Dynamics 40%; itd.

Dejansko študija IRRC ni niti uspela zajeti bolj posrednih povezav, ki so bile še posebno značilne za Enron. V Enronovem nadzornem svetu so, na primer, kot “neodvisni” člani sedeli: John Mendelson, direktor Centra za raziskavo rakavih obolenj pri univerzi v Teksasu, M.A. – njegov center je od Enrona in Layeve družine prejel 1,9 mio USD podpore; Charles Lamaistre, direktor istega centra pred Mendelsonom; in Wendy Gramm, žena senatorja Phila Gramma, ki je od Enrona prejel uradne prispevke za volilno kampanjo v višini 72,000 USD.

V zadnjih letih se je namreč pri nas uveljavila moda, da velika podjetja za revizijo svojih letnih poročil najemajo znane mednarodne revizijske hiše, večinoma iz ZDA. In tudi iz naših poslovniških krogov je že slišati opozorila, da tuje revizorske hiše prinašajo v Slovenijo vezano trgovino med revizijskimi poročili in poslovnim svetovanjem.

Kapitalske povezave s pokojninskimi skladi zaposlenih

Ameriška zakonodaja korporacijam dovoljuje dvojno knjigovodstvo: podjetja dejansko vodijo ločene izkaze uspeha za davkarijo in poročila vlagateljem. Kar je v poročilu za odmero davka lahko strošek, se v izkazu uspeha za delničarje prikazuje kot investicija - od tod “nepošteni izkazi poslovnega uspeha”, ki jih danes kritizira predsednik George E. Bush mlajši, kakršni so pokopali Enron, WorldCom in še marsikaterega “paradnega konja” ameriških delniških trgov.

Trik, ki se ga pri tem korporacije najpogosteje poslužujejo, je obveznost zaposlenih, da svoje pokojninske prihranke vlagajo v nakup (na novo izdanih) delnic lastnega podjetja, kar poveča povpraševanje in dviguje ceno delnic. V poročilih za vlagatelje postanejo neizplačani deli osebnih dohodkov, ki gredo v delnice, prikazani kot prihodek podjetja, kar polepša sliko poslovanja; v davčni prijavi je ta prihodek seveda uravnotežen z novo obveznostjo do lastnikov kapitala in torej neobdavčen. Tveganje teh “lepotnih operacij” na izkazu uspeha seveda nosijo zaposleni, ki lahko v primeru padca delnic izgubijo življenjske prihranke. Podjetja svojim uslužbencem pogosto celo omejijo pravico trgovanja z delnicami pokojninskih prihrankov - na primer, Enron je svojim zaposlenim prav pred propadom objavil moratorij na prodajo delnic. Vodilni pa svoje delniške opcije običajno takoj prodajo in denar bolj varno naložijo.

Zaposleni prehrambeno-predelovalnega giganta Procter & Gamble so decembra 2001 imeli kar 94,65% svojih pokojninskih prihrankov v delnicah podjetja; uslužbenci farmacevtske multinacionalke Pfizer 85,50%; Pri Coca-Coli 81,47%. Enron se je komajda uvrstil med prvih 30 največjih “uporabnikov” pokojninskih skladov: njegovi zaposleni so imeli “le” 58% pokojninskih prihrankov v delnicah podjetja, kar je Enronu prineslo skromno 27. mesto v poročilu Inštituta za management in administracijo.

V Sloveniji sicer (še?) ne poznamo vseh “prednosti” ameriške zakonodaje, a to še ne pomeni, da naša podjetja nimajo kapitalskih povezav s pokojninskimi skladi, s katerimi sklepajo pogodbe za dodatno zavarovanje svojih uslužbencev. Mnoga slovenska podjetja so soustanovitelji in solastniki zavarovalnih družb t.i. “drugega pokojninskega stebra” in svojim zaposlenim “pod ugodnimi pogoji” ponujajajo pokojninsko zavarovanje v svojih zavarovalnicah, država pa vse skupaj podpira z davčnimi olajšavami.

Gospodarstvo v postelji s politiko

O intimnih odnosih med gospodarstveniki in politiki nas Slovencev tudi Američani najbrž nimajo kaj dosti naučiti. Že samo “presenetljivi” prestopi med upravami podjetij in političnimi položaji jasno kažejo, da ta vidik podjetniško-politične dejavnosti v Sloveniji kar dobro obvladamo. A vseeno si je zanimivo ogledati, kako to poteka v najbolj razviti “demokraciji” na svetu in kam lahko pripelje - že zato, ker je mnogim slovenskim politikom in gopodarstvenikom ameriška ureditev najsvetlejši vzor, pa tudi zato, ker so dejavniki ameriške sprege med velikimi korporacijami in oblastjo le precej bolj pregledni kot slovenski.

Intimno razmerje med korporacijo in politikom se rodi iz lobiranja. Mnogi, ki bi se radi v Sloveniji aktivno ali pasivno ukvarjali s to dejavnostjo, nas danes prepričujejo, da je lobiranje povsem pošten posel, da gre dejansko le za organizirano in premišljeno prepričevanje politikov na oblasti ali blizu nje, v interesu naročnika iz gospodarstva. V resnici je politik, ki ga je mogoče s takšnimi ali drugačnimi triki za upravljanje stikov z javnostjo prepričati, preneumen, da bi bil vreden truda - saj ne bo dolgo na oblasti. Lobiranje je marketinška dejavnost, in lobist neke vrste zvodnik: za svojega naročnika se s politiki dogovarja o prodaji uslug, o kakršnih v ugledni družbi ni okusno govoriti. Uspešno lobiranje pomeni sklenitev posla: podpora določenemu zakonu, kandidatu za pomembnejši položaj ali strategiji v zameno za prispevek v strankarsko blagajno, podporo na volitvah, dobro plačano službo po izteku mandata, ali podobno.

Od vsega, kar se skozi lobistično posredovanje pretoči v žepe politikov, so kolikor-toliko javni le uradni prispevki v predvolilne blagajne – resne ameriške korporacije denar “bratsko” razdelijo med obe stranki. Telekomukacijska družba AT&T je v letih 2000-2002 politikom uradno pomagala s 7.230.476 USD; Microsoft s 6.000.383 USD; Philip Morris s 6.418.898 USD; itd

Razvpiti primer Enrona je pokazal, kako učinkovito je lahko lobiranje. Enronov direktor  Kenneth Lay je (sicer neuradno) sedel v akcijskem komiteju po vodstvom podpredsednika Dicka Cheneyja, ki je pripravil osnove energetske politike predsednika Georgea W. Busha mlajšega. Pripravo nove energetske zakonodaje je vodil sekretar za energetiko Spencer Abraham, ki se je pri oblikovanju zakonov posvetoval s preko 100 lobisti in menedžerji energetskih korporacij - v vsem tem času pa ni našel časa za niti en sestanek s predstavniki uporabnikov ali organizacij za zaščitio potrošnikov. Ljudje, ki jih je bil Abraham pripravljen poslušati, so v veliki večini zastopali interese 18-tih podjetij z največjimi prispevki v predvolilno blagajno Georgea W. Busha ml. - samo Enron, ChevronTexaco, El Paso in ExxonMobil so za Bushevo izvolitev primaknili 16,6 milijonov USD.

In končno, intimni odnosi s politiko pomenijo, da uspešne korporacije plačujejo zelo malo ali celo nič davka. Vpliv na zakonodajni proces jim omogoča uveljavljanje zakonov, ki pod krinko “spodbujanja gospodarske rasti” uvajajo nove in nove davčne olajšave, luknje v zakonih in nove možnosti za kreativno knjigovodstvo. Na primer, Enron je v letih 1995-2000 svojim delničarjem objavil dobiček v višini 1,8 mrd USD, na kar bi moral po 35-odstotni stopnji davka na dobiček podjetij plačati 625 mio USD davka; a dejansko je od države dobil vračila davka v skupni višini 381 mio  USD! 250 največjih ameriških korporacij korporacij je v letih 1996-1998 na svoj prijavljeni dobiček dejansko plačalo samo 20,1% davka. Ko je Clintonova administracija nekoliko zaostrila pogoje z reformnim zakonom leta 1998, je realna davčna stopnja korporacij zrastla na 26,5% - ponovimo: zakonsko določeni davek na dobiček korporacij je 35%! George W. Bush mlajši je jeseni  2001 ameriškemu biznisu že obljubil nove paket ukrepov za spodbudo gospodarstva, po katerem bi - med drugim - podjetjem kar odpisali še neplačane davke, retroaktivno do leta 1986; hkrati bi tudi retroaktivno znižali davčno stopnjo - kar bi pomenilo, da bi 16 največjih ameriških korporacij na račun vračila preveč vplačanih davkov iz državne blagajne takoj prejelo skupaj 7,4 mrd USD.

Kdo bo naslednji?

Ameriško Združenje za pošteno gospodarstvo (United for Fair Economy) je v aprilu 2002 objavilo obsežno študijo o slabih navadah ameriških korporacij “Titans of the Enron Economy”; najbolj sveži podatki za pripravo študije izhajajo leta do 2001, iz časa, ko je bil v rdečih številkah še samo Enron. Vendar je študija odličen napovednik usode ameriških podjetij: prav vse korporacije, ki so danes že v težavah zaradi zavajajočega prikazovanja dobička, najdemo visoko na spisku grešnikov.

AOL-Time Warner, ki je danes pod preiskavo ameriškega pravododnega ministrstva (Department of Justice) zaradi suma o zavajajočih poročilih o dobičku, je v generalni uvrstitvi zasedel 9. mesto (to je, po seštevku rezultatov po posameznih slabih navadah), in prvo v kategoriji previsokih plačil za nadzorne svete.

Precenjena  ZDA d.d.

Vodilni ekonomisti so že ob koncu 1990-tih let opozarjali, da je vrednost ameriških podjetij močno precenjena. Na manj “zanimivih” evropskih trgih v splošnem velja, da je osnovna ocena za vrednost delnice podjetja enaka 15-kratni višini letne dividende. Celo ko je indeks Dow Jones padel pod 8000 točk, je bilo povprečno razmerje med tržno vrednostjo ameriških delnic in dividendami, ki so jih prinašale še vedno 26:1; na vrhuncu “gospodarskega booma” 1990-tih je bilo razmerje 30:1 in več. Dovolj za nezaupljivost vlagateljev, ki so jo zavajajoči izkazi uspeha in drugi nelegitimni poslovni prijemi še poglobili.

Predsednik George W. Bush mlajši, ljubljenec in ljubitelj korporativne Amerike, svoji državi rad pravi kar “USA Inc.” - kar bi v slovenski poslovniški jezik prevedli kot “ZDA d.d.” George W. Bush mlajši obljublja, da bo s strogimi ukrepi ameriške korporacije spravil v pošteno poslovanje in povrnil zaupanje vlagateljev. Vendar resni analitiki namigujejo, da bo Busheva administracija nadzorovala poštenje velikega biznisa kot bi lisica varovala kokoši.

George W. Bush mlajši je v svoji podjetniški karieri sam predsedoval podjetju Harken, ki je prilagajalo izkaze uspeha; in Bush ml. je prodal krepek blok Harkenovih delnic predno jim je neugodno finančno poročilo zrušilo ceno - trgovanja na osnovi notranjih informacij ni bil obtožen zaradi družinskih zvez. O sposobnosti podpredsednika Dicka Cheneyja smo že precej napisali -dodajmo le še, da je tudi Cheney danes osumljen goljufivega knjigovodstva v času, ko je vodil Halliburton; ob vsem govoričenju o trši obravnavi korporativnih goljufij pa Bela hiša celo onemogoča izvedbo zakonitega postopka proti Dicku Cheneyju. Predno je postal zunanji minister, je bil  Colin Powell podpredsednik medijskega giganta AOL-Time Warner. Svetovalka za nacionalno varnost Condolezza Rice je združevala delo kot podpredsednica naftne multinacionalke ExxonMobil - celo enega Exxonovih supertankerjev so poimenovali po njej. Sekretar za vojsko Thomas White je delal v upravi Enrona  In še bi lahko naštevali - praktično vsi ključni ljudje Busheve administracije prihajajo iz korporacij, katerih poštenje naj bi nadzorovali. Ukrepi, ki jih Bush ml. danes hvali, so predvsem pesek v oči volilcem: na  primer, kazen za zavajajoče predstavljanje uspeha naj bi dvignili s 5 let zapora na 10 - za zavajanje delničarjev pa tako ali tako nihče od velikih še ni nikoli sedel. V Bushevih predlogih ne bomo našli ukrepov, ki bi onemogočili ali omejili slabe navade, opisane v prejšnjih odstavkih - slabe navade, ki so pripeljale do današnjega stanja.

Vendar George W. Bush mlajši mora nekako rešiti ugled ZDA d.d. Njegovi sponzorji s padanjem delnic izgubljajo denar - kdo bo Bushu plačal volitve 2004? Poleg tega potrebujejo ZDA d.d. zaradi velikanskega zunanjetrgovinskega primanjkljaja stalen dotok tujega kapitala, ki danes  upada skupaj z zaupanjem v ameriške trge vrednostnih papirjev. Seveda, tudi mnogi ameriški državljani danes izgubljajo življenske prihranke, ki so jih imeli “varno” naložene v delnicah najelitnejših ameriških korporacij - a to  Georgea W. Busha mlajšega ne skrbi preveč: splošno priljubljenost si lahko vedno popravi s kakim učinkovitim ukrepom za dvig domoljubne zavesti, kot na primer z napadom na Irak.