Devi wrote on 19.07.2011 at 21:58:22:sej odnosi so se že sesuli, imam občutek.
vsak misli samo na sebe. ljubezen izginja in odnosi se ohranjajo samo še zaradi odgovornosti, navade, običaja.
actualy jes niti ne verjamem, da je ljubezen v odnosih kdaj (v preteklosti) na dolgi rok sploh živela.
jes sem zlo razočarana nad ljubeznijo v bistvu, pa ni da bi bli tega zdej moški krivi, samo ne vidim je nikjer prav dosti.
Vsak od nas ima neko svojo resnico..Svoj nezavedni del resnice, na katerem temelji naše življenje...Naša osebnost je zgrajena na teh temeljih.
Temu nezavednemu delu ni pomembno kaj opažamo, kako živimo...Pomembno mu je le, da deluje...In deluje tako, kot pač zna....
Tudi, če se slučajno kdo pojavi, ki bi lahko ogrozil to nezavedno resnico, se pojavi odpor...Se zapreš....Zato čutiš odpor in zavračanje in na podlagi tega, kar se zavedaš, tudi to izraziš....Ne zavedaš pa se, da so to posledice tega tvojega dela, ki verjame, da ni ljubezni.
Zato pride do tega absurda, da se človek bori za pravico do trpljenja.
Ne dovoli, da bi kdo ogrozil to resnico...Da ni ljubezni...Da je nikoli ni bilo...In je nikoli ne bo...In nezavedni del naredi vse, da ohrani svojo resnico.
Zato se bori za svoje pravice..Ne dovoli pomoči....Vse dokler se sam človek ne zave, da so vsi njegovi odzivi in določeni odpori le delovanje tega nezavednega dela, ki ohranja svojo resnico.
Zato verjamem, da me večkrat doživljaš kot egoista in me ne maraš, ker te analiziram...A vprašaj se, kdo v tebi to pravi ?
To je ravno tisti del, ki verjame, da ni ljubezni....
In človek se znajde v začaranem krogu...Saj se le odziva na svoje občutke in nezavedno sledi svojemu nezavednemu delu...Tako dolgo, dokler ne vzame življenja v svoje roke. Zaenkrat živiš življenje nekoga drugega..Nekoga, ki mu ni bilo mar zate.
Za izhod iz trpljenja, je zato nujno, da začne človek živeti zavestno svoje lastno življenje.