Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Pages: 1 ... 3 4 5 6 7 8
(Read 28567 times)
bp
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #60 - 13.12.2007 at 17:49:30
 
Quote:
Najprej, kdo nam je kriv, da v ZDA živi recimo 200 milijonov  Tongue? Ljudje se koncentrirajo tam, kjer je zaslužek, profit. Ne moreš imeti velikih urbanih središč in nacionalnih parkov hkrati. To je vprašanje spremembe miselnosti. Če vrednot ne moreš spremeniti, potem ti tudi znanje drugih prav nič ne pomaga.

Lahko pa greš v Kanado, ki je precej redkeje poseljena  Wink.

Govoril sem o celem kontinentu, številke sem streljal na pamet in zelo na približno. V mojem spominu je v ZDA vsaj 300 milijonov prebivalcev. Pri tem se mi ne zdi, da je pri tam skoraj 7. miljardah prebivalcev tega planeta S. Amerika kaj posebej bolj gosto naseljena, kot ostali deli, se mi zdi da je celo manj.

Naraščajoča velika urbana središča hkrati s praznenjem podeželja (kar je opazen trend), pa so imajo celo morda pozitivno lastnost, na ta način se namreč naraščanje števila prebivalstva vsaj malo umirja. Namreč v eni generaciji po priselitvi, pade povprečno število otrok v družini takoj na subsistenčnih 2,1 otroka.
Back to top
 
 
IP Logged
 
plesnamesecu
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #61 - 14.12.2007 at 08:19:36
 
Tudi jaz navajam številke bolj na pamet, se mi ne zdi niti tako pomembno, ker ni gostota naseljenosti problem. Naseljenci so se na ta kontinent priseljevali z določeno mentaliteto, ki prevladuje še sedaj. Torej izkoriščati vse razpoložljive vire in ljudi do maksimuma, ne pa spoštovati okolje in njegove prebivalce. To, da pač (večinoma) niso spoštovali naravnega ravnotežja, je problem miselnosti, ne pa števila priseljencev. Priseljencev/kolonizatorjev preprosto ni zanimalo preživetje na način Indijancev, nasprotno, so ga celo izkoreninili.

Quote:

Pravzaprav je verjetno tudi nam, nestaroselcem jasno, da je marsikakšna korporativna politika  politika okolju neprijazna, tvegana, vendar zahteva od nas radikalno spremembo v življenskem slogu za minimalen vpliv.


V to nisem tako prepričana. Po moje bi lahko že z nekoliko spremenjenimi potrošniškimi navadami ogromno spremenili. Korporacije so odvisne od nas, potrošnikov. Problema ne vidim v možnosti spremembe, ampak v pripravljenosti ljudi, da se odrečejo nesmiselnemu zapravljanju.
Back to top
« Last Edit: 14.12.2007 at 09:27:10 by plesnamesecu »  
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #62 - 14.12.2007 at 10:19:14
 
Quote:
Mislim, da je prišlo do precej nesporazumov zaradi moje uporabe pojma staroselci in zaradi tega, ker ne gledam na svet skozi koncept modernosti/predmodernosti. Pri najboljši volji nimam druge definicije. Niti izraz tradicionalne, niti plemenske (čeprav jih je največ) skupnosti, ni ustrezen. Morda bi bilo najbliže, če bi rekla, da sem imela v mislih ravno kulture, ki so bile žal skorajda iztrebljene (obe Ameriki, Avstralija in Oceanija, deli Afrike,...) ali so sedaj iztrebljane (Tibet, Nuba,...) in večinoma nadvladane z drugimi ljudstvi. Nisem pa s tem mislila nekaterih velikih civilizacij, kot so Indija, Kitajska, Japonska, arabsko- perzijskega sveta, itd., čeprav spadajo v ta naš koncept predmodernega. Nekatere od teh kultur so v svojem agresivnem vsiljevanju lastnih kulturnih modelov ali zavojevalskih ambicijah zelo blizu evropskemu kolonializmu (Kitajska do Tibeta in številnih drugih kultur, Japonske imperialistične težnje v drugi svetovni vojni, kolonializem arabskega sveta,...), zato je po mojem mnenju od njih težko pričakovati kakšne miroljubne modele sožitja.
Tvojega dojemanja nekonfliktnega in odprtega sodelovanja z drugimi tradicionalnimi skupnosti pa ne razumem. Tako konfliktnih kot nekonfliktnih oblik sodelovanja med človeškimi skupnostmi je v zgodovini človeštva malo morje. Ta sodelovanja se odvijajo kar naprej. Odvijala so se tudi med skupnostmi, ki so bile kasneje kolonizirane. Kakšne modele bi pa te skupnosti še morale razviti in zakaj?


Na kratko: velike civiilzacije, ki jih omenjaš, niso šle skozi procese, kot je šla evropa in ki bi rezultirali v renesansi/razsvetljenstvu in  niso osvojile pojma tolerance niti znoraj lastnih kultur (npr. verska ali svetovnonazorska), kaj šele da bi si ustvarile podlago za  'mešanje' civilizacij. Evropski kolonializem/imperializem je svojim ekonomskim izkoriščnjem in vsiljevanjem svoje kulturne superioriornosti seveda napravil veliko gorja po svetu, hkrati pa je vendarle zasnoval model, po katerem je odprto  medcivilizacijsko sodelovanje možno ob hkratni izpolnirtvi dveh pogojev:  modernizaciji tradicionalnih kultur in dezimperializaciji moderne evropske civilizacije.      
Quote:
Po drugi strani ne vem, kako sta lahko ravno rimski imperij in kasneje krščanstvo primer za nekonfliktno sobivanje različnih kultur? Sicer so obstajale tudi oblike prostovoljnega in vzajemnega sodelovanja, vendar je rimski imperij večinoma uporabljal nasilje za širjenje svojega ozemlja in kulture. Kako je lahko nasilje simbol za nekonfliktnost? Podobno velja za krščanstvo. Sicer pa že sam rimski imperij in krščanstvo dolgo nista bila sposobna nekonfliktnega sobivanja – že iz tega obdobja imamo malo morje krščanskih mučencev in krvavih zgodb. Krščanstvo poganskih verovanj in kultur ni samo integriralo, ampak jih je tudi krvavo preganjalo ali pa vsaj prepovedalo. Na evropskih tleh in na kasnejših osvojenih ozemljih. To ni sinonim za odprto sodelovanje kultur. To je dominacija ene kulture nad drugo. To je dediščina nasilja, izkoriščanja in konfliktnosti, s katero se danes mi spopadamo.


Rimski imperij in kršačnstvo sta bila samo bolj ali manj slabi izpeljanki dveh drugih  modernizacijskih procesov, ki so zaznamovali evropo: judovske vere in grške kulture. Evo en kratek ekspoze v modernost prosto po tomčevem šestem čutu:

Tranzicija v modernost je potekala preko detotaltilarizacije religijske izkušnje, po kateri  je judovstvo prišlo do spoznanja, da je  nauk nedokončan, da je pomembno učeneje, da je človek familiaren s svetom in da je bog vzvišen nad prostorom. Čez podobno tranzicijo religijske zavesti so šli grki: deinstitucionalizirali so verski nauk, vzpostavili so ambivalenten odnos do vere (mogočnost in hkrati omejenost tako oseb kot bogov), ki so jo  postavaili na človšeke osnove (antropomorfičnost)... Srednjeveška skupnost je v marisčem predstvaljala kulturo nazadovanje v primerjavi s starimi judi in grki, srednjeveški človek ni tuj le nam, bil bi tuj tudi starim judom in grkom. Ne eni ne drugi niso poznali sakraliziranega socilanega prostora, stari grki pa so poleg tega poznali še demokracijo v javnem življenju. Šele renesansa predstavlja ključno obdobje  v nadaljevanju tranzicije v modernost, ki se je začela pri judih in grki. Renesansa je  v 'kulturni revoluciji' sproducirala avtonomnega posameznika modernosti in ustvarila sekulizirano skupnost. Iz sicer preganjane manjšine renesančnih osebenosti se je razvila elita drugačnih ljudi, ki so zasledovali znanje zaradi delovanja. Oblikovala se je oseba, ki se zaveda sebe in svojega razmerja do skupnosti, vzpostavi se razkol med objektivnim svetom in subjketivno zaznavo. Razmerje med osebo in skupnostjo se tako od starogrške oz. starojudvske in srednjevaške do renesančne skupnosti radikalno redifinira: od osebe z nejasno predstavo o sami sebi do osebe, ki se vse bolj disociira od skupnosti. Spremeni se tudi odnos renesančne osebe do narave, ki ni več nekaj sovražnega ampak stvar, ki vzbuja raziskovalni interes. Renesančni iskalci  resnice so v primerjavi s stargrškimi filozoskimi vzorniki bolj poudarjali sekularnost, bolj osebo kot skupnost, ta oseba pa je sebe zaznavala bolj kot oblikovlca in ne zgolj kot pasivnega pripadnika skupnosti.

Judovsko pojmovanje linearnega časa, klasično starogrško pojmovanje svobodne skupnosti in sekularne resnice ter renesančno pojmovanje dejavne osebe, to so tisti trije  pomebni dejavniki, ki so sovpadali pri oblikovanju moderne osebe. Arhaična oseba pojmuje čas ciklično, kot večno ponavljanje enega in istega iz leta v leto; sebe ne zna ločti od skupnosti, ki jo doživlja na  postvarel način in se posledično podreja; resnica pa ji je dana le, če je bila po milosti zanjo izbrana. Moderna oseba pojmuje čas linerno kot od delovanja ljudi odvisno dogajanje; sebe priznava kot pripadnika skupnosti, v kateri  se v svobodnem dialogu odloča o stvareh skupnega pomena; priznava koncept sekulrne resnice, ki ni več omejena na redke izbrance, ampak je v načelu dostopna vsakemu razumnemu človeku. Ko so ti trije duševni temlji modernosti prevladali, je v 17. stoletju lahko prišlo do znanstvene revolucije, po kateri zaradi mehanizirane predstave o svetu (narava kot ženska pasivna) človek in skupnost morata uvljaviti svojo superionost nad naravo. V 19. stoletju, ko je bil proces končan, je prišlo do romantične reakcije, po kateri imata človek in narava skupno usodo: v začetku sta bila narava in duh eno, da bi se v drugem obdobju ločila, v tretjem, pa naj bi prišlo do naturalizacije človeka in humanizacije narave. Pozitivizem 20. stoletja  te romantične vizije sveda ni v ničemer potrdil, kljub temu pa lahko trdimo, da je moderna kulturna orientacija prinesla učikovitejšo (s tem pa ni rečeno, da tudi pravičnejšo) orientacijo v okolju.

Moderna skupnost je superiorna le, če jo opazujemo  na področju racionalno utemljenga mišljenja in delovanja, ne pa tudi v estetskem in moralnem doživljanju. V evropskem civilizacijskem prostoru modernosti se je morala zaradi hegemonije racionalnosti religija disociirati od kriterija učinkovitosti (od poseganja v vsakdanje življenje skupnosti), saj je postalo bolj ali manj evidentno, da le ne more preprečeti neželenega  (npr. treh jezdecev renesančne apokalipse: lakote, kuge in vojne), ampak da neželeno celo sama ustvarja (versko preganjanje, korupcija in profanost). Preživela je skratka prazna lupina brez nadnaravnih magijskih vsebin. S tem, o so se njeni voditelji odločili za socialno preživetje, so institucijo hkrati obsodili na popolno kulturno marginalnost.
     

Quote:
Če danes mi in staroselci cvikamo pred destruktivnostjo modernosti, je to posledica idiotizma zahoda, tradicionalne kulture ne morejo nositi krivde za to.  Postavlja se logično vprašanje: zakaj bi se ves svet pravzaprav moral prilagajati našemu kulturnemu modelu in zakaj naj bi bil ves problem v tem, ker se ni uspel prilagoditi? Nismo se uspeli prilagoditi niti mi, kako lahko to pričakujemo od drugih? V tem, kar ostaja, bi bilo najboljše, se strinjam, poskusiti potegniti dobre stvari, tako iz modernosti, kot tradicionalnosti in iti naprej.
To, da je modernost usodno prizadela številne dele sveta (in tudi lasten svet), pa ne vidim v povezavi s kvaliteto staroselskih skupnosti, čeprav še zdaleč ne mislim, da so idealne (že med seboj se dovolj razlikujejo).

Kakorkoli že, obstajajo naši čuti (tudi šesti čut človeka - kultura duševnosti zaradi delovanja v svetu), ki nam sporočajo, da   moderna oseba  predstvalja v primerjavi z arahično razvitejši kulturni tip.
Back to top
 
 
IP Logged
 
plesnamesecu
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #63 - 17.12.2007 at 11:42:25
 
titud wrote on 14.12.2007 at 10:19:14:

Na kratko: velike civiilzacije, ki jih omenjaš, niso šle skozi procese, kot je šla evropa in ki bi rezultirali v renesansi/razsvetljenstvu in  niso osvojile pojma tolerance niti znoraj lastnih kultur (npr. verska ali svetovnonazorska), kaj šele da bi si ustvarile podlago za  'mešanje' civilizacij. Evropski kolonializem/imperializem je svojim ekonomskim izkoriščnjem in vsiljevanjem svoje kulturne superioriornosti seveda napravil veliko gorja po svetu, hkrati pa je vendarle zasnoval model, po katerem je odprto  medcivilizacijsko sodelovanje možno ob hkratni izpolnirtvi dveh pogojev:  modernizaciji tradicionalnih kultur in dezimperializaciji moderne evropske civilizacije.      
Rimski imperij in kršačnstvo sta bila samo bolj ali manj slabi izpeljanki dveh drugih  modernizacijskih procesov, ki so zaznamovali evropo: judovske vere in grške kulture. Evo en kratek ekspoze v modernost prosto po tomčevem šestem čutu:
Tranzicija v modernost je potekala preko detotaltilarizacije religijske izkušnje, po kateri  je judovstvo prišlo do spoznanja, da je  nauk nedokončan, da je pomembno učeneje, da je človek familiaren s svetom in da je bog vzvišen nad prostorom. Čez podobno tranzicijo religijske zavesti so šli grki: deinstitucionalizirali so verski nauk, vzpostavili so ambivalenten odnos do vere (mogočnost in hkrati omejenost tako oseb kot bogov), ki so jo  postavaili na človšeke osnove (antropomorfičnost)... Srednjeveška skupnost je v marisčem predstvaljala kulturo nazadovanje v primerjavi s starimi judi in grki, srednjeveški človek ni tuj le nam, bil bi tuj tudi starim judom in grkom. Ne eni ne drugi niso poznali sakraliziranega socilanega prostora, stari grki pa so poleg tega poznali še demokracijo v javnem življenju. Šele renesansa predstavlja ključno obdobje  v nadaljevanju tranzicije v modernost, ki se je začela pri judih in grki. Renesansa je  v 'kulturni revoluciji' sproducirala avtonomnega posameznika modernosti in ustvarila sekulizirano skupnost. Iz sicer preganjane manjšine renesančnih osebenosti se je razvila elita drugačnih ljudi, ki so zasledovali znanje zaradi delovanja. Oblikovala se je oseba, ki se zaveda sebe in svojega razmerja do skupnosti, vzpostavi se razkol med objektivnim svetom in subjketivno zaznavo. Razmerje med osebo in skupnostjo se tako od starogrške oz. starojudvske in srednjevaške do renesančne skupnosti radikalno redifinira: od osebe z nejasno predstavo o sami sebi do osebe, ki se vse bolj disociira od skupnosti. Spremeni se tudi odnos renesančne osebe do narave, ki ni več nekaj sovražnega ampak stvar, ki vzbuja raziskovalni interes. Renesančni iskalci  resnice so v primerjavi s stargrškimi filozoskimi vzorniki bolj poudarjali sekularnost, bolj osebo kot skupnost, ta oseba pa je sebe zaznavala bolj kot oblikovlca in ne zgolj kot pasivnega pripadnika skupnosti.
Judovsko pojmovanje linearnega časa, klasično starogrško pojmovanje svobodne skupnosti in sekularne resnice ter renesančno pojmovanje dejavne osebe, to so tisti trije  pomebni dejavniki, ki so sovpadali pri oblikovanju moderne osebe. Arhaična oseba pojmuje čas ciklično, kot večno ponavljanje enega in istega iz leta v leto; sebe ne zna ločti od skupnosti, ki jo doživlja na  postvarel način in se posledično podreja; resnica pa ji je dana le, če je bila po milosti zanjo izbrana. Moderna oseba pojmuje čas linerno kot od delovanja ljudi odvisno dogajanje; sebe priznava kot pripadnika skupnosti, v kateri  se v svobodnem dialogu odloča o stvareh skupnega pomena; priznava koncept sekulrne resnice, ki ni več omejena na redke izbrance, ampak je v načelu dostopna vsakemu razumnemu človeku. Ko so ti trije duševni temlji modernosti prevladali, je v 17. stoletju lahko prišlo do znanstvene revolucije, po kateri zaradi mehanizirane predstave o svetu (narava kot ženska pasivna) človek in skupnost morata uvljaviti svojo superionost nad naravo. V 19. stoletju, ko je bil proces končan, je prišlo do romantične reakcije, po kateri imata človek in narava skupno usodo: v začetku sta bila narava in duh eno, da bi se v drugem obdobju ločila, v tretjem, pa naj bi prišlo do naturalizacije človeka in humanizacije narave. Pozitivizem 20. stoletja  te romantične vizije sveda ni v ničemer potrdil, kljub temu pa lahko trdimo, da je moderna kulturna orientacija prinesla učikovitejšo (s tem pa ni rečeno, da tudi pravičnejšo) orientacijo v okolju.
Moderna skupnost je superiorna le, če jo opazujemo  na področju racionalno utemljenga mišljenja in delovanja, ne pa tudi v estetskem in moralnem doživljanju. V evropskem civilizacijskem prostoru modernosti se je morala zaradi hegemonije racionalnosti religija disociirati od kriterija učinkovitosti (od poseganja v vsakdanje življenje skupnosti), saj je postalo bolj ali manj evidentno, da le ne more preprečeti neželenega  (npr. treh jezdecev renesančne apokalipse: lakote, kuge in vojne), ampak da neželeno celo sama ustvarja (versko preganjanje, korupcija in profanost). Preživela je skratka prazna lupina brez nadnaravnih magijskih vsebin. S tem, o so se njeni voditelji odločili za socialno preživetje, so institucijo hkrati obsodili na popolno kulturno marginalnost.
Kakorkoli že, obstajajo naši čuti (tudi šesti čut človeka - kultura duševnosti zaradi delovanja v svetu), ki nam sporočajo, da   moderna oseba  predstvalja v primerjavi z arahično razvitejši kulturni tip.


Kot sem že enkrat omenila – umetna delitev na arhaične in moderne družbe je zelo problematična. Je proizvod kolonialnega modela, katerega posledica je konstrukt o obstoju bolj in manj razvitih kulturnih tipov.

Če že moramo govoriti o družbenih modelih, potem naj bi bil današnji človek postmoderen. Torej, ko se je domnevno osvobodil družbenih omejitev, skuša ponovno vzpostaviti svoj socialni univerzum. Nekateri govorijo o procesu tribalizacije, ki nasproti individualizmu stremi k ponovnemu vzpostavljanju družbenih vezi. Seveda to ni tribalizacija v smislu vzpostavljanja tradicionalnih plemenskih skupnosti, niti ni posledica stika s plemenskimi družbami. Individualizem preprosto ni model, ki bi lahko nudil dolgoročne odgovore na potrebe človeka.

Zahodna kolonialno/imperialistična mentaliteta ni zmožna uvida, da obstajajo različni tipi človeških univerzumov, ki med seboj niso primerljivi v kontekstu večje ali manjše razvitosti,  inferiornosti ali superiornosti. Zahodna civilizacija (ki je tako ali tako proizvod prepletanja različnih kultur in civilizacij v slabem in dobrem pomenu besede), ne pozna vseh odgovorov in nima vseh razpoložljivih znanj neskončnega niza človeških družb. Nezmožnost sprejemanja različnih človeških skupnosti kot enakovrednih in svobodnih partnerjev, temveč nasprotno, vsiljevanje lastnega modela razvoja, pomeni uveljavljanje tega principa tudi znotraj lastne družbe in je temeljni način delovanja današnjih korporacij.  Narcizem kulture, ki je zagledana v svojo domnevno superiornost, razkraja tudi njene pripadnike. Če že živimo v nekem domnevno poenotenem svetu, potem bi lahko pričakovali, da bomo enake principe uporabljali tako zunaj kot znotraj lastnega kulturnega modela. Če torej verjamemo, da lokalne skupnosti in posamezniki poznajo lastne potrebe in rešitve zanje, potem bi to moralo veljati tudi za človeške skupnosti zunaj naše kulture.
Back to top
 
 
IP Logged
 
bp
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #64 - 17.12.2007 at 16:23:40
 
Quote:
Mislim, da je prišlo do precej nesporazumov zaradi moje uporabe pojma staroselci in zaradi tega, ker ne gledam na svet skozi koncept modernosti/predmodernosti. Pri najboljši volji nimam druge definicije. Niti izraz tradicionalne, niti plemenske (čeprav jih je največ) skupnosti, ni ustrezen.

Moja raba termina moderno/predmoderno se je navezovala izključno na individualizem, kot eno od novih reči, ki jih je vpeljala moderna zahodna civilizacija. Predmoderni odgovori so tisti, ki ta izziv in to novost zanikajo, kot da ne obstaja (oz. je grda, slaba, greh, ak, kak). Moderni odgovor na individualizem je njegovo sprejemanje, celo diktat. Kakšen je pomoderni odgovor, je to morda fluidna identifikacija z ruralnimi ali urbanimi plemeni, pa bomo morda videli (če bomo znali odpreti oči). Žal ne vidim, da bi tradicionalni odgovori bili kje uspešni, nasprotno, marsikje so prej generator konfliktov v modernem svetu.
Back to top
 
 
IP Logged
 
plesnamesecu
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #65 - 18.12.2007 at 13:47:54
 
Quote:

Moja raba termina moderno/predmoderno se je navezovala izključno na individualizem, kot eno od novih reči, ki jih je vpeljala moderna zahodna civilizacija. Predmoderni odgovori so tisti, ki ta izziv in to novost zanikajo, kot da ne obstaja (oz. je grda, slaba, greh, ak, kak). Moderni odgovor na individualizem je njegovo sprejemanje, celo diktat. Kakšen je pomoderni odgovor, je to morda fluidna identifikacija z ruralnimi ali urbanimi plemeni, pa bomo morda videli (če bomo znali odpreti oči). Žal ne vidim, da bi tradicionalni odgovori bili kje uspešni, nasprotno, marsikje so prej generator konfliktov v modernem svetu.


Veliko staroselskih družb nima problemov z individualizmom, ampak s kršenjem človekovih pravic, marginalizacijo in izkoriščanjem. S tega vidika ne morejo biti same generator konfliktov v modernem svetu, ampak je recimo bolj kolonialni kot pa moderni svet njim povzročil težave. Tradicionalni odgovori, ki bi bili lahko generator konfliktov, ki jih ti omenjaš, bi bili lahko značilni za islamsko civilizacijo, ki je nekakšna ideološka tekmica zahodnemu svetu. Je podobno ekspanzivna in teži h kolonizaciji sveta. In v njej je morda najbolj očiten konflikt posameznikov in skupin med ujetostjo v tradicijo in težnjo po osvobajanju iz spon te tradicije. Po drugi strani so tudi družbe, ki se ponašajo z visoko stopnjo individualizma, generator konfliktov v svetu. Zadnji primer je Bushevo izvažanje demokracije v Irak. Torej tudi (ali pa predvsem) moderni odgovori povzročajo konflikte v svetu.

Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #66 - 18.12.2007 at 14:35:33
 
Quote:
Kot sem že enkrat omenila – umetna delitev na arhaične in moderne družbe je zelo problematična. Je proizvod kolonialnega modela, katerega posledica je konstrukt o obstoju bolj in manj razvitih kulturnih tipov.

Če že moramo govoriti o družbenih modelih, potem naj bi bil današnji človek postmoderen. Torej, ko se je domnevno osvobodil družbenih omejitev, skuša ponovno vzpostaviti svoj socialni univerzum. Nekateri govorijo o procesu tribalizacije, ki nasproti individualizmu stremi k ponovnemu vzpostavljanju družbenih vezi. Seveda to ni tribalizacija v smislu vzpostavljanja tradicionalnih plemenskih skupnosti, niti ni posledica stika s plemenskimi družbami. Individualizem preprosto ni model, ki bi lahko nudil dolgoročne odgovore na potrebe človeka.
Zahodna kolonialno/imperialistična mentaliteta ni zmožna uvida, da obstajajo različni tipi človeških univerzumov, ki med seboj niso primerljivi v kontekstu večje ali manjše razvitosti,  inferiornosti ali superiornosti. Zahodna civilizacija (ki je tako ali tako proizvod prepletanja različnih kultur in civilizacij v slabem in dobrem pomenu besede), ne pozna vseh odgovorov in nima vseh razpoložljivih znanj neskončnega niza človeških družb. Nezmožnost sprejemanja različnih človeških skupnosti kot enakovrednih in svobodnih partnerjev, temveč nasprotno, vsiljevanje lastnega modela razvoja, pomeni uveljavljanje tega principa tudi znotraj lastne družbe in je temeljni način delovanja današnjih korporacij.  Narcizem kulture, ki je zagledana v svojo domnevno superiornost, razkraja tudi njene pripadnike. Če že živimo v nekem domnevno poenotenem svetu, potem bi lahko pričakovali, da bomo enake principe uporabljali tako zunaj kot znotraj lastnega kulturnega modela. Če torej verjamemo, da lokalne skupnosti in posamezniki poznajo lastne potrebe in rešitve zanje, potem bi to moralo veljati tudi za človeške skupnosti zunaj naše kulture.


Kot sem tudi sam že večkrat omenil, je šel človeški razvoj  od kulturnega tipa, v katerem je  prevladovalo občutenjsko dojemanje sveta, preko tipa, v katerem je prevladovalo čustveno dojemanje, do tipa, v  katerem prevladuje miselno dojemanje. Eno dojemanje gnezdi v drugem, pri čemer občutenjsko dojemanje daje dojemanju sveta estetsko dimenzijo (lepo/grdo), čusteno dojemanje daje moralno dimenzijo (dobro/slabo), misleno dojemanje pa resničnosto dimenzijo (resnično/lažno). Prevladujoče občutenjsko dojemanje sveta se ujema z arhičnim pogledom, čustveno z predmodernim religioznim, misleno pa z modernim. Seveda moderen miselen kulturni tip lahko učinkovito oblikuje realnost samo v povezavi z občutnjskim in čustvenim, samo občutnsjki in čustveni pa sta žal razvojno gledano premalo za obliovnje učinkovite realnosti. Tako da po moje v primeru postmodernega človeka lahko govorimo samo o uravnoteženju vseh kulturnih tipov in da pri  poudarjanju zgolj občutnjskega ali čustvenega tipa gre za nerealno nostalgijo modernega človeka, ki je pri preforsiranju miselnega tipa zašel v slepo ulico kot posamzenik in kot skupnost.

Back to top
 
 
IP Logged
 
plesnamesecu
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #67 - 18.12.2007 at 18:46:27
 
titud wrote on 18.12.2007 at 14:35:33:

Kot sem tudi sam že večkrat omenil, je šel človeški razvoj  od kulturnega tipa, v katerem je  prevladovalo občutenjsko dojemanje sveta, preko tipa, v katerem je prevladovalo čustveno dojemanje, do tipa, v  katerem prevladuje miselno dojemanje. Eno dojemanje gnezdi v drugem, pri čemer občutenjsko dojemanje daje dojemanju sveta estetsko dimenzijo (lepo/grdo), čusteno dojemanje daje moralno dimenzijo (dobro/slabo), misleno dojemanje pa resničnosto dimenzijo (resnično/lažno). Prevladujoče občutenjsko dojemanje sveta se ujema z arhičnim pogledom, čustveno z predmodernim religioznim, misleno pa z modernim. Seveda moderen miselen kulturni tip lahko učinkovito oblikuje realnost samo v povezavi z občutnjskim in čustvenim, samo občutnsjki in čustveni pa sta žal razvojno gledano premalo za obliovnje učinkovite realnosti. Tako da po moje v primeru postmodernega človeka lahko govorimo samo o uravnoteženju vseh kulturnih tipov in da pri  poudarjanju zgolj občutnjskega ali čustvenega tipa gre za nerealno nostalgijo modernega človeka, ki je pri preforsiranju miselnega tipa zašel v slepo ulico kot posamzenik in kot skupnost.


V bistvu sem v tej temi staroselce omenila samo mimogrede, ampak izgleda, da se je to razvilo v temeljni problem topica.

Ne vem, zakaj bi moja omemba staroselcev pomenila poudarjanje zgolj določenega tipa razvoja (čeprav v ta način delitev družb itak ne verjamem). Postmoderne družbe že zdaj prevzemajo marsikaj iz tradicionalnih, čeprav to ni izrecno poudarjano: načini zdravljenja, filozofije, drugačen odnos do okolja, itd. Ne vem, kaj je v tem spornega. Tudi na tem forumu se pretakajo tradicionalna znanja. Učenje od drugih ne pomeni razkroja lastne skupnosti. Kaj je tako motečega na teh nesrečnih staroselcih, da bi lahko ogrožalo našo družbo oz. kaj naj bi nekdo, ki vidi v teh družbah tudi pozitivne rešitve za človeško skupnost, naredil slabega v postmodernem svetu?  Questioning Te pozitivne rešitve se danes prodajajo na delavnicah po podjetjih v sodobnih kulturah, samo ne sklicujejo se direktno na staroselce in morda ne vključujejo še uživanja pejotla in stika z duhovi.    (to je še tabu tema naše civilizacije)

Pač ne verjamem v ta socialni evolucionizem, ki je samo ena izmed družboslovnih teorij in razlike med temi teorijami so prav tako velike kot med različnimi verskimi dogmami. Ne verjamem, da bi moral priti ravno postmoderni človek, da bi končno uspel učinkovito organizirati realnost. Vse človeške skupnosti so si skozi zgodovino znalo bolj ali manj učinkovito organizirati realnost in mi nismo pri tem nobena izjema.

Back to top
 
 
IP Logged
 
bp
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #68 - 19.12.2007 at 10:46:25
 
titud wrote on 10.12.2007 at 09:48:35:
Vojevat se 'splača' izključna za prestiž, vojna je vedno rop presežne vrednosti drugega ali zasušnejvanje drugega, da ta ustvarja presežno vrednost zate. Skupnost, ki svoje blaginje ne pozevzuje z rastjo,  ustvarjenih  presežkov ne bo materializira v  kopičenju ofenzivnega orožja z namenom ropa/zavojevanja drugih  ampak jih bo vlagala v krepitev medsebojne solidarnosti in pripadnosi, ki je hkarti najboljše orožje pred zavojevalci.

"Staroselci" so uporabna reč, če hočeš razumet trditve, kot je zgornja. Prestaviš jih v kontekst recimo S. Amerike pred 1000 leti, v njihove lovsko nabiralske skupnosti, ki niso poznale rasti ali kakšnih hudih presežkov, ki bi trajali dosti dlje kot posušen kos mesa, so se pa vseeno veselo vojskovali med seboj. Predvidevam da za ozemlje, boljše lovske teritorije, večje možnosti preživetja potomstva, ...

Problem "staroselstva" pa je po mojem, da ne odogovarja na sodobne izzive. Če bi imelo izdelane odgovore, potem bi govorili o cvetočih družbah, ne o rezervatih, posebnih zaščitah ipd.

Mogoče lahko koristi pri razmišljanjut tole http://www.amazon.com/Economic-Approach-Human-Behavior/dp/0226041123/ref=pd_bbs_...

Pa še mogoče to, da so korporacije samo stranski učinek delovanja ekonomske logike, ki pa jo težje zaobit. Zanimiv kometar na cene hrane, o katerih je bilo govora na začetku:
http://www.becker-posner-blog.com/archives/2007/10/
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #69 - 19.12.2007 at 13:08:32
 
Quote:
Quote:

Moja raba termina moderno/predmoderno se je navezovala izključno na individualizem, kot eno od novih reči, ki jih je vpeljala moderna zahodna civilizacija. Predmoderni odgovori so tisti, ki ta izziv in to novost zanikajo, kot da ne obstaja (oz. je grda, slaba, greh, ak, kak). Moderni odgovor na individualizem je njegovo sprejemanje, celo diktat. Kakšen je pomoderni odgovor, je to morda fluidna identifikacija z ruralnimi ali urbanimi plemeni, pa bomo morda videli (če bomo znali odpreti oči). Žal ne vidim, da bi tradicionalni odgovori bili kje uspešni, nasprotno, marsikje so prej generator konfliktov v modernem svetu.


Veliko staroselskih družb nima problemov z individualizmom, ampak s kršenjem človekovih pravic, marginalizacijo in izkoriščanjem. S tega vidika ne morejo biti same generator konfliktov v modernem svetu, ampak je recimo bolj kolonialni kot pa moderni svet njim povzročil težave. Tradicionalni odgovori, ki bi bili lahko generator konfliktov, ki jih ti omenjaš, bi bili lahko značilni za islamsko civilizacijo, ki je nekakšna ideološka tekmica zahodnemu svetu. Je podobno ekspanzivna in teži h kolonizaciji sveta. In v njej je morda najbolj očiten konflikt posameznikov in skupin med ujetostjo v tradicijo in težnjo po osvobajanju iz spon te tradicije. Po drugi strani so tudi družbe, ki se ponašajo z visoko stopnjo individualizma, generator konfliktov v svetu. Zadnji primer je Bushevo izvažanje demokracije v Irak. Torej tudi (ali pa predvsem) moderni odgovori povzročajo konflikte v svetu.



Staroselske družbe imajo predvsem  probleme z razpadom vrednot (tabujev, božanstev..) in izpraznjenjem  simbolnih  pomenov, ki so prispevali k integraciji njihovih skupnosti. Če se ne zmorejo reintegrirati na podlagi vrednot, ki so jim bile vsiljene od zunaj (kolonializem...), ostajajo dezitegrirane in kot take problem tako zase kot za širšo  nacionalno in globalno skupnost. Ker gre pri stroselskih kulturah povečini za simboliko, ki ni univerzalna in je bila izoblikovna skozi njihov specifični  kulturni razvoj, seveda ne moremo pričakovat, da bi  ta simbolika lahko integrativno delovala, če se jo enostvno prenese  na nacionalno ali globalno raven, pa če ta pokaže še toliko razumevnja, truda in dobrih namenov. Staroselke skupnosti se morajo  predvsem zato, da bi ohranile svoje vrednote in način življenja, naučti razumeti tudi moderne pojme in simboliko, ki jih integrira v širšo nacionalno ali globalno skupnost. Eden izmed njih je tudi individualizem, ki se seveda ne odraža  samo v  vulgarnem  (neo)liberalizmu ampak predvsem v  sposobnosti posameznika, da samorefliktira svoj položaj v katerikoli skupnosti, tako staroselski kot moderni.

Bušev individulizem pa je predmoderen, saj temelji na njegovem neokonzervativnem verskem fundametalizmu, ki se je lepo ujel z idelogijo in interesi neoliberlanega fundamentalizma ameriških korporacij.
Back to top
« Last Edit: 19.12.2007 at 14:36:31 by titud »  
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #70 - 19.12.2007 at 13:54:59
 
Quote:
V bistvu sem v tej temi staroselce omenila samo mimogrede, ampak izgleda, da se je to razvilo v temeljni problem topica.

Ne vem, zakaj bi moja omemba staroselcev pomenila poudarjanje zgolj določenega tipa razvoja (čeprav v ta način delitev družb itak ne verjamem). Postmoderne družbe že zdaj prevzemajo marsikaj iz tradicionalnih, čeprav to ni izrecno poudarjano: načini zdravljenja, filozofije, drugačen odnos do okolja, itd. Ne vem, kaj je v tem spornega. Tudi na tem forumu se pretakajo tradicionalna znanja. Učenje od drugih ne pomeni razkroja lastne skupnosti. Kaj je tako motečega na teh nesrečnih staroselcih, da bi lahko ogrožalo našo družbo oz. kaj naj bi nekdo, ki vidi v teh družbah tudi pozitivne rešitve za človeško skupnost, naredil slabega v postmodernem svetu?  Questioning Te pozitivne rešitve se danes prodajajo na delavnicah po podjetjih v sodobnih kulturah, samo ne sklicujejo se direktno na staroselce in morda ne vključujejo še uživanja pejotla in stika z duhovi.    (to je še tabu tema naše civilizacije)

Pač ne verjamem v ta socialni evolucionizem, ki je samo ena izmed družboslovnih teorij in razlike med temi teorijami so prav tako velike kot med različnimi verskimi dogmami. Ne verjamem, da bi moral priti ravno postmoderni človek, da bi končno uspel učinkovito organizirati realnost. Vse človeške skupnosti so si skozi zgodovino znalo bolj ali manj učinkovito organizirati realnost in mi nismo pri tem nobena izjema.



Realnost, ki jo je seveda za svoje razmere čisto dovolj učinkovito organiziral predmoderni človek, je bila magijska. Za modernega, t.j. samozavedajočega  človeka,  je  se je za učinkovito izkazala  le  znanstveno raziskovalna  (ekspiremnatalno preverljiva), umetniška (ubčutensjko relevantna) in etična (moralana) realnost. Na svojih mejah in v svojih izvirih je ta realnost seveda še vedno magijska in mistična, vendar vdor take predmoderne  realnosti na področja, ki jih učinkovito pokriva moderna, praviloma moderno družbo okuži z neracionalnostjo katstrofičnih razsežnosti (npr. vdor mitologije v družbene odnose, magije v medicino, mistike v umetnost, religije v politiko... ).
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #71 - 19.12.2007 at 14:13:02
 
Quote:
"Staroselci" so uporabna reč, če hočeš razumet trditve, kot je zgornja. Prestaviš jih v kontekst recimo S. Amerike pred 1000 leti, v njihove lovsko nabiralske skupnosti, ki niso poznale rasti ali kakšnih hudih presežkov, ki bi trajali dosti dlje kot posušen kos mesa, so se pa vseeno veselo vojskovali med seboj. Predvidevam da za ozemlje, boljše lovske teritorije, večje možnosti preživetja potomstva, ...


Vojne so po moje 'staroselcem' bolj služile za integracijo lastnih skupnosti v primeru stresnih situacij, ko je grozil njihov razpad zaradi naravnih neranovesij ali slabe notranje 'politike'. Mimogrede, tako imenovano iskanje zunanjih soražnikov je precej priročna metoda odzivanja na lastne napake tudi v modernih skupnostih. Seveda so obstajala tudi roparska plemena (pretežno lovsko/nomadska gozdna, gorska ali  puščavska), ki so se redno oskrbovala s pohodi proti  miroljubnjšim  poljedelcem, vendar je tudi v teh primerih šlo za nekašno sožitje/simbizo s plenilci/paraziti, saj so bojevniška plemena kot zavezniki miroljubnješim  služila tudi za zaščito pred drugimi plemeni, od katerih je obojim  grozilo dejansko iztrebljenje (npr. trajni  prevzem ozemlja ali ljudi - zasužnjenje).
 

Quote:
Problem "staroselstva" pa je po mojem, da ne odogovarja na sodobne izzive. Če bi imelo izdelane odgovore, potem bi govorili o cvetočih družbah, ne o rezervatih, posebnih zaščitah ipd.

Mogoče lahko koristi pri razmišljanjut tole http://www.amazon.com/Economic-Approach-Human-Behavior/dp/0226041123/ref=pd_bbs_...

Pa še mogoče to, da so korporacije samo stranski učinek delovanja ekonomske logike, ki pa jo težje zaobit. Zanimiv kometar na cene hrane, o katerih je bilo govora na začetku:
http://www.becker-posner-blog.com/archives/2007/10/


Pokomentiram, ko prečekiram.
Back to top
 
 
IP Logged
 
plesnamesecu
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #72 - 19.12.2007 at 17:08:46
 
Quote:
titud wrote on 10.12.2007 at 09:48:35:
Vojevat se 'splača' izključna za prestiž, vojna je vedno rop presežne vrednosti drugega ali zasušnejvanje drugega, da ta ustvarja presežno vrednost zate. Skupnost, ki svoje blaginje ne pozevzuje z rastjo,  ustvarjenih  presežkov ne bo materializira v  kopičenju ofenzivnega orožja z namenom ropa/zavojevanja drugih  ampak jih bo vlagala v krepitev medsebojne solidarnosti in pripadnosi, ki je hkarti najboljše orožje pred zavojevalci.

"Staroselci" so uporabna reč, če hočeš razumet trditve, kot je zgornja. Prestaviš jih v kontekst recimo S. Amerike pred 1000 leti, v njihove lovsko nabiralske skupnosti, ki niso poznale rasti ali kakšnih hudih presežkov, ki bi trajali dosti dlje kot posušen kos mesa, so se pa vseeno veselo vojskovali med seboj. Predvidevam da za ozemlje, boljše lovske teritorije, večje možnosti preživetja potomstva, ...


Kar se tiče definicije vojne, se ta ne da prav nič razložit s staroselci. Staroselci so živeli v tako različno organiziranih družbah, da jih je med seboj težko primerjati. Nekaj o njihovem vojevanju je razložil titud, največkrat je šlo za notranje napetosti in obračune znotraj skupnosti. Za ozemlje in sužnje so se bojevale najbolj razslojene družbe, ki so živele v največjem blagostanju. Sicer pa so obstajale tudi številne miroljubne skupnosti, ki lepo padejo v zgoraj omenjeno definicijo utrjevanja medsebojne pripadnosti in solidarnosti.

Za presežke se ne bojujejo vse človeške skupnosti - ta ekonomska logika ne drži. Zanimivo, da se medsebojne ali navzen izražene sovražnosti največkrat izražajo v skupnostih, katerim okolje nudi največ udobja in obilja.

Quote:
Problem "staroselstva" pa je po mojem, da ne odogovarja na sodobne izzive. Če bi imelo izdelane odgovore, potem bi govorili o cvetočih družbah, ne o rezervatih, posebnih zaščitah ipd.


Mogoče bi bilo lažje, če bi definirali, kaj so sodobni izzivi. In pa, kaj so cvetoče družbe. Rezervati so pač način organiziranja realnosti družbe, ki se ponaša z individualizmom (čeprav ne mislim, da je tukaj individualizem problem). Tisto, česar ni mogla pobiti in razlastiti, je strpala v rezervate. To ni izum ameriških staroselcev.
Back to top
 
 
IP Logged
 
plesnamesecu
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #73 - 19.12.2007 at 17:39:13
 
titud wrote on 19.12.2007 at 13:54:59:

Realnost, ki jo je seveda za svoje razmere čisto dovolj učinkovito organiziral predmoderni človek, je bila magijska. Za modernega, t.j. samozavedajočega  človeka,  je  se je za učinkovito izkazala  le  znanstveno raziskovalna  (ekspiremnatalno preverljiva), umetniška (ubčutensjko relevantna) in etična (moralana) realnost. Na svojih mejah in v svojih izvirih je ta realnost seveda še vedno magijska in mistična, vendar vdor take predmoderne  realnosti na področja, ki jih učinkovito pokriva moderna, praviloma moderno družbo okuži z neracionalnostjo katstrofičnih razsežnosti (npr. vdor mitologije v družbene odnose, magije v medicino, mistike v umetnost, religije v politiko... ).


Ali je tu mogoče navesti kakšen konkreten primer tega vdora?

titud wrote on 19.12.2007 at 13:08:32:

Staroselske družbe imajo predvsem  probleme z razpadom vrednot (tabujev, božanstev..) in izpraznjenjem  simbolnih  pomenov, ki so prispevali k integraciji njihovih skupnosti. Če se ne zmorejo reintegrirati na podlagi vrednot, ki so jim bile vsiljene od zunaj (kolonializem...), ostajajo dezitegrirane in kot take problem tako zase kot za širšo  nacionalno in globalno skupnost.


Problem razpada nekaterih tradicionalnih družb je posledica brutalnih kolonialnih politik, tako zahodnih kot vzhodnih, ki niso niti nujno povezane z modernizacijo. Modernizacija je samo alibi imperializma. Množice razlaščenih, razseljenih in izkoreninjenih, ki danes poskušajo prodreti v Evropo (če recimo govorimo o Afriki), so del tistega kontinenta, na računa katerega si je Zahod in delno Vzhod pridobil blagostanje, ki ga danes imamo. To je samo račun, ki se nam izstavlja. Seveda je problem za globalno skupnost (za ameriške staroselce tega ne morete trditi), toda je direktna posledica uničevanja dela sveta.


titud wrote on 19.12.2007 at 13:08:32:

Staroselke skupnosti se morajo  predvsem zato, da bi ohranile svoje vrednote in način življenja, naučti razumeti tudi moderne pojme in simboliko, ki jih integrira v širšo nacionalno ali globalno skupnost. Eden izmed njih je tudi individualizem, ki se seveda ne odraža  samo v  vulgarnem  (neo)liberalizmu ampak predvsem v  sposobnosti posameznika, da samorefliktira svoj položaj v katerikoli skupnosti, tako staroselski kot moderni.


V tem ne vidim nobenega problema, ker so staroselske skupnosti dobesedno potisnjene v to situacijo. Veliko pripadnikov staroselskih skupnosti, ki so danes politično, umetniško, intelektualno, ali kako drugače angažirani, zna prehajati med obema svetovoma in posredovati med njima.
Drugo vprašanje pa je, koliko je zahodna civilizacija (in tudi nekatere druge) sposobna samorefleksije?  Questioning To zna biti precej večji problem za globalno skupnost.

titud wrote on 19.12.2007 at 13:08:32:

Bušev individulizem pa je predmoderen, saj temelji na njegovem neokonzervativnem verskem fundametalizmu, ki se je lepo ujel z idelogijo in interesi neoliberlanega fundamentalizma ameriških korporacij.


Bush je samo eden izmed neštetih primerov. Je pa zanimivo, kako je vse, kar ne potrjuje narcizma zahodne civilizacije, takoj označeno za predmoderno.

Back to top
 
 
IP Logged
 
bp
Ex Member




Re: fak, kako nas okol prenašajo
Reply #74 - 19.12.2007 at 19:26:43
 
Quote:
Kar se tiče definicije vojne, se ta ne da prav nič razložit s staroselci. Staroselci so živeli v tako različno organiziranih družbah, da jih je med seboj težko primerjati. Nekaj o njihovem vojevanju je razložil titud, največkrat je šlo za notranje napetosti in obračune znotraj skupnosti. Za ozemlje in sužnje so se bojevale najbolj razslojene družbe, ki so živele v največjem blagostanju. Sicer pa so obstajale tudi številne miroljubne skupnosti, ki lepo padejo v zgoraj omenjeno definicijo utrjevanja medsebojne pripadnosti in solidarnosti.

Nisem govoril o nobeni definiciji vojne, trdim samo, da spopadi in vojne niso nujno posledica presežne vrednosti. V lovsko nabiralskih skupnostih je težko govorit o presežnih vrednostih, pa so bile nekatere le te kar bojevite in z razvito bojevniško tradicijo. Lovski teritorij ni presežna vrednost, je pa zadeva, za katero se splača borit s svojo skupnostjo napram drugim. O presežni vrednosti in njej akumulaciji in prerazdeljevanju in posledično razslojevanju lahko govorimo šele v poljedelskih civilizacijah. Spopadi in vojne pa niso omejeni le na slednje. Imajo pa le te kompleksnejšo strukturo, ki jo narekuje prav apropriacija presežkov.

Quote:
Za presežke se ne bojujejo vse človeške skupnosti - ta ekonomska logika ne drži. Zanimivo, da se medsebojne ali navzen izražene sovražnosti največkrat izražajo v skupnostih, katerim okolje nudi največ udobja in obilja.

Tiste skupnosti, ki nimajo presežkov, se navadno bojujejo za preživetje. Če ne za preživetje pa za boljše pogoje, ki jim bodo v prihodnosti omogočale preživetje ali ekspanzijo. Ne bojujejo pa se seveda vse skupnosti, nekaterim se recimo ne splača (ja, tu vstopi ekonomska logika), bi s tem lahko naprimer ogrozili lasten obstoj v že tako težkih pogojih.

Quote:
Mogoče bi bilo lažje, če bi definirali, kaj so sodobni izzivi. In pa, kaj so cvetoče družbe. Rezervati so pač način organiziranja realnosti družbe, ki se ponaša z individualizmom (čeprav ne mislim, da je tukaj individualizem problem). Tisto, česar ni mogla pobiti in razlastiti, je strpala v rezervate. To ni izum ameriških staroselcev.

Bolje da govorimo o kulturah. Cvetoče so tiste, ki ne izumirajo, ampak so stabilne ali pa se celo širijo. Primer je recimo Japonska, kjer je ravno zdaj opazit konflikte med "staroselsko" fevdalno strukturo neposredno prenešeno v korporativno okolje in pa izzivom individualizma obstoječi strukturi njihove družbe.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Pages: 1 ... 3 4 5 6 7 8