Almatea wrote on 23.03.2007 at 15:15:01:

to mislš prov kulturo
al blj umetnost?
kero zdej?
uno k jo plačajo
al uno k je blj underground, ker niti za sroške ne zasluži?

to je dost podobn problem kt pri new age threadu http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1174247039

kdo sploh si?
kdo je omejevan od kulture?

itaq da ns.....sam ne use enak. 1000 in 1 puzla  vpliva na mero teh omejitev , k je po moje individualnga značaja. Tak je moj mnenje

Za začetek: napiše se vpliv, ne upliv.

V seminarski najprej definiraj, kaj vse kultura pomeni (citiraj iz SSKJ-ja), potem opredeli, katerega od teh pomenov se lotevaš, potem šele, ko si boš sam(a) na jasnem, si lahko pomagaš z našimi mnenji, ko bomo ti in mi vedeli, o čem točno sploh sprašuješ. (Za več pomoči bi bilo tud dobro vedeti vsaj to, a v srednji šoli al na kateri drugi, za kateri predmet/področje (sociologija?) to delaš in kako dolga/poglobljena mora biti zadeva.)

Kultura v tem najširšem pomenu je skupek vseh napisanih in nenapisanih norm delovanja in obnašanja, ki so zgodovinsko in lokalno pogojene (za področje značilni zgodovinski dogodki, veroizpoved, uveljavljeni politični sistem ...) in zato delujejo le na določenem področju. Te norme, ki so preplet vseh zgoraj naštetih in še drugih vplivov, nas bistveno opredeljujejejo, saj že od rojstva živimo v njih in bolj ali manj po njih (odvisno od tega, koliko je kdo prilagodljiv: poglej si npr. pojme konformizem, antikonformizem, nonkonformizem) in nas hkrati s tem seveda tudi bistveno omejujejo, ker so le en omejen del vseh različnih kultur, ki obstajajo na svetu.
V času globalizacije bi zato morali začeti govoriti o novi, globalni, lokalno neomejeni kulturi, ki lahko temelji le na osnovnih (univerzalnih) človeških vrednotah, za začetek bi bilo dobro izhodišče vsaj upoštevanje konvencije o osnovnih človekovih pravicah al kako točno se ji že reče.

Zame splošna kultura življenja pomeni skladnost v odnosih posameznika do soljudi, družbe, narave in sebe ter izobraževanje o tem (to pomeni spoznavanje različnih kultur in sprejemanje različnosti, ki bi vodilo v zmanjševanje nestrpnosti do drugačnih; treba je vedet, da je nekdo določen kot drugačen vedno le s stališča nekoga, ki pa se zdi temu drugemu prav tako drugačen – drug drugemu smo vedno drugačni (če pač iščemo razlike namesto podobnosti), torej smo vsi drugačni in nihče ni enak; kultura sožitja lahko nastane le, če bomo iskali tisto, kar nas povezuje, in ne tisto, kar nas ločuje).