ixtlan wrote on 20.03.2007 at 15:10:56:


Hojla Ixtlan

Bo že rajtam tko kt praviš. Verjetno si študiral psihologijo in ne govoriš napamet in nimam razloga da ti ne bi verjel. Kokr mam še nek nekej malga v spominu mrbit, naj bi se ta razvoj /če misliva pod instinktom isto/ končal že kao prej, nekje okol tretjega leta in se po eni latenci tam nekje okol pubertete karitativno ponovil v odnosu, zdej ne več do staršev, ampak do sovrstnikov. Samo razvoj človeka ni omejen samo na razvoj instinkta, ampak poteka večplastno in to koherentno. A ne, razvija se prilagodljivost, komunikativnost, obvladovanje, obrambni sistemi, individualizacija in separacija in a lahko pol psihološki razvoj zreduciraš le na instinkte. Zdej, tista prva tri leta rajtam da najblj zaznamujejo razvoj človeka in vplivajo na vse ostale komponente človeškega razvoja in delovanja v vsej njegovi dobi in je kikse iz tega obdobja tud najtežje popravljat. Ampak ne morš rečt recimo, u jebiga, tole je pa kiks u mojem razvoju v sedmem mesecu in tretjem dnevu mojega bivanja,v moji oralni dobi, ko me je mama preveč puščala samega in sem pridelal silni strah pred zapustitvijo /al pa kej druzga/, a ker je ta del mojega razvoja zaključen definitivno in ker se v to obdobje pač ne morem vrniti, je zadeva zaključena. Ker ni. Ker je pač to obdobje vplivalo na razvoj enih drugih komponent moje psihe ali tretjih in ker razvoj četrtih komponent, na katerega so vplivale te tretje, pa še ni zaključen /recimo da mi gre na slabše/, se pa skozi moje sedanje delovanje izkazuje kot naporno zame in na okolico /ali grozeče, nevarno/. In če imam glih srečo, pa se zaletim v enega fest dobrega psihoterapevta, ki me bo prec prečital in imel že silno izkušenj s patroni kt sem jst, zraven pa še cajt se ukvarjat z mano, bo mrbit uspel z ustreznimi prijemi preusmerit tok razvoja iz recimo samodestrukcije v smer vsaj približne zboganosti z vsakdanom al pa kej druzga.
Zato mislm, da razvoj človeka ni nikoli končan, konc koncev je staranje telesa, švohnenje vitalnih funkcij... en razvoj, kamorkol že. Ja, posamezne faze se pa zaključijo.

Sam ne me preveč resn jemat, ker če se ne strinjaš, maš čist prou, če pa se, maš prou spet. Če češ.

Malo o mojem človečkanju, o socializaciji in še celo new age-u  

Vse skupaj me močno spominja na še ne pozabljeno sugestijo ene jasnovidke, da sama ne bom zmogla. Sem bila preblond, da bi vprašala kaj. Kaj po njenem ne bom zmogla sama? In zakaj sploh misli, da želim vse sama? No, vsega tega je nisem vprašala. Že res, da nisem skrivala odpora, da bi vse drugo raje, le s tistim ne bila, ki mi ga je dodelila kot karmičnega. Evo, in sem si drugič, ko sem jo spet obiskala, napisala vprašanja na list: kaj, čebi bil tale človek, ki mi ga pripisujete npr. v Ameriki, a je to potem še vedno samo tale, a lahko jaz tukile v Sloveniji čist tko lepo z okoljem in drugimi ljudmi prav tako poskrbim za tole svojo t.i. karmo? Jo je skoraj zvilo od smeha. No, pol mi je podarila kompliment, da sem čudovita oseba . Nato je povedala, ne, to je samo on. Aha, in da je dober zame. Jaz pa nisem nič kaj več vedela od prej. Odpor in posledično privlačnost zaradi odpora se je še ojačala. Odmevalo pa je še zmeraj: ne boste zmogli sami... Kalvarija trpljenja se je začela. Rešila pa po skoraj sedmih letih nisem nič, razen, da imam razmišljanja o tem dovolj. Predvsem razmišljanja, kako naj bom z nekom, ki ga ne maram, ampak bi ga morala marati, brez da bi imela o sebi občutek, da manipuliram, ker je kao dober zame. Ljubezen z voljo? Težka ali nemogoča. Četud mam odločnost, da je tega dovolj, pa se vprašanja lih tako rojevajo. Kaj pa če je ljubezen prav to, da priznaš, da je do nekoga pač nimaš? A je res nimaš? Nikol ne zveš, če tega najprej ne priznaš. In bla bla. A bi mi bilo res tako težko sprejet, da pa me enostavno nekdo, ali pa več njih, enostavno nima rad? Zakaj mi je to tako pomembno? Je to ego, ali karma? Sem si zato ustvarila ali prejela vpogled v celo drugo polovico razumevanja, da me v vsakem primeru ima? In to mogoče celo bolj kot kakšen drug, ki bi mi to skozi življenje izkazoval vsak dan, bil z menoj. Če to le vem, je to gola duhovnost, če pa to čutim, če imam tud jaz rada, potem je to zame res. In barvno. Zato ljubezen!! In če je nekdo takšen kot je en en_bk kao raje, nastanejo vprašanja: Zakaj je z menoj? Ker me potrebuje? Me sploh zares ljubi, če me potrebuje? Mi je zadnjič rekel en fant, potem ko je izgledalo, da sva si všeč a lot, ker je bilo vse tako nekako spontano, naravno, I was being me in tako... In on lepo iz milega neba izusti: nisi moj tip. Hehehe. Pa sem preživela. A morem kaj? Razen, da tokrat ne zatajim, da on pa moj je. In da zaboli. Mogoče sem samo to iskala, da postanem skromna, očiščena bolečine ob zavrnitvi. Da se ne počutim več zaradi manj od drugih in ne manj zaradi več. Mogoče bi, če bi zares takoj priznala privlačnost tistemu, ki mi je dodeljen, (je iz nevem kakšnega razloga nisem), bi oba videla, kaj ostane, bi me lahko takoj zavrnil in bi bila rešena takoj. Morda sem se bala, da me ne bi zavrnil. Aha. Duhovnost al pa če hoče kdo new age je tudi lahko na nek način beg. Kot da si pokriješ eno oko. Ampak le, da lahko nekoč odpreš obe, ker si jih ne želiš več zatiskati. Je že bil čas, da lahko kaj o tem napišem. Predolgo premlevanja o tem. Hm, torej učiti se potrpljenja za biti sposoben razumeti in spustiti. En majhen košček tokrat. Zato hvala. Smo sploh kdaj sami? Še zmeraj pa mi ostaja uganka, kako bi svetovala nekomu oz. kako bi ravnala ponovno..

PS: Poplavi NA se imam zahvaliti, da mi je prišla v roke Tibetanska knjiga mrtvih, ki je drugače verjetno nikoli ne bi prebrala. Zame je bila odkritje, ki je radikalno spremenilo moj odnos do smrti. V pozitivnem smislu.

Quote:



Tudi Tibetansko knjigo mrtvih so napisali živi. Ergo ...

Oldio wrote on 18.03.2007 at 20:43:59:



Ne samo na prvi pogled, tudi na drugi pogled je neumnost. Če povzamem:

Torej, s pomočjo NA naj bi iskal samega sebe, "se poglabljal vase", čeprav ne veš kaj si, ker ravno s pomočjo NA želiš najti samega sebe. In čeprav ne veš kaj si, bežiš od sebe, torej od tega česar ne poznaš in ne veš.
Torej naj bi bežal od nečesa, kar sploh ne poznaš zato, da bi našel tisto od česar bežiš.

Je pa zanimivo, vedno za potrditev svojih tez veliko ljudi tukaj uporablja "argument": "Strici so mi povedali".

Če je to že Svet pogovorov v okviru Sveta duhovnosti bi človek od vas pričakoval vsaj to, da boste povedali kako vas je zabolelo, ko ste se udarili s kladivom po prstu in ne stalno navajali, da vam je za bolečino povedal nekdo drug npr. Castaneda ali nekdo, ki je za to "kompetenten" in velik strokovnjak za te zadeve, skratka vsaj trojni doktor iz filozofije, sociologije in psihologije in vsaj amaterski napovedovalec bodočnosti iz kart in kavne usedline.

Bamby wrote on 21.03.2007 at 14:48:50:


Jaz bi kvečjemu pričakovala od pisca tega teksta, da ne sugerira drugim, kako naj pišejo in čutijo in da ne razglaša za neumnost vsak tekst, ki ga ni sposoben dojeti. Če mu je kdo stopil na žulj, naj ostane pri svojem žulju.

pa kva je use tok očaral u tej bukvi

alter_ego wrote on 21.03.2007 at 17:03:07:


Po moje je knjiga popularna, ker zapolnjuje praznino, ki jo je ustvarila zahodna kultura s svojim begom pred smrtjo in umiranjem. Je privlačna, ker ne pojmuje smrti kot radikalen rez in padanje v nič, ampak kot proces, transformacijo in celo duhovno izkušnjo. Ta pogled omogoča tudi drugačen, polnejši odnos do umirajočega. Kar to knjigo ločuje od številnih drugih religijskih učenj, je natančen opis tega prehoda in navodila živim, kako naj pomagajo umirajočemu.

Mislim, da je predvsem način, kako danes živimo, vzrok, da so takšne knjige tako privlačne. Ljudje so se včasih soočali s smrtjo vsak dan in jim je bila misel na onostranstvo verjetno bližje kot nam danes. V bistvu danes samo odkrivamo znanja in rituale, ki so jih naši predniki obvladali v bolj ali manj podobni obliki.