Quote:


V uravnoteženi družbeni strukturi mora bit prostor za različna, tudi za med seboj nasprotujoča  civilnodružbena gibanja. Represivni organi so sredstvo za  družbene uravnoteženje točno toliko, kolikor sa sami  'utelešenje' ravno teh  različnih civilnodružbenih interesov.  Do tega urnavnoteženja na družbeni ravni  torej  ne mor prit, če represivni organi prevzamejo eno od civilnodružbenih inicitaiv za svojo samo zato, ker ta odraža večinsko družbeno klimo, saj je znano in zgodovinsko potrjeno, da je ta zaradi svoje iracionalnosti lahko za družbo usodna. Strah in  ogroženost tako nacije kot posmeznika sta dobro znano gojišče iracionalnosti.  

Quote:


Za civilnodružbeno iniciativo  po dosmrtni izolaciji stojita realena strah in ogroženost, motiv za vkomponiranje tega realnega občutka v  kazensko politiko pa je seveda političen, ki ta strah in ogroženost dela iracionalen in ga izkorišča za utrjevanje oblastnih pozicij v zameno za prostovljno odpoved osebnim svoboščinam in človekovim pravicam  v imenu večje varnosti.

Quote:


Kot rečeno, iracionalnost realno obstoječega strahu in ogroženosti  se začne, ko ga politika začne izkorićat preko njej podrejenega  represivnega sistema za povečevanje svoje moči v strukturi oblasti. Politika sama zihr ni utelešenje humanizma  niti niso to samo civilnodružbena gibanja. Duh humanizma se skriva v celotni strukturi.  

gape wrote on 22.02.2007 at 09:01:03:


gape wrote on 22.02.2007 at 16:37:27:



Kar se tiče svobodnega odločanja o tem, ali boš postal žrtev ali ne:
Pritrjujem ti v razmišljanju, da odrasel, 'svoboden' človek lahko ozavešča svoje življenje in svoja ravnanja. Če prav razumem, govoriš o neustreznih življenjskih vzorcih, v katere se ljudje zapletamo. Krepitev naših osebnih meja zagotovo prispeva k večji odpornosti proti agresivnemu vdoru drugih. Z ozaveščanjem se lahko rešimo nekaterih negativnih vzorcev in neodpornosti na negativne vplive. V tem delu verjamem v možnost svobodnega odločanja.

Ampak verjeti, da s tem psihološkim pristopom v celoti rešujemo problem agresije ali pa problem žrtve, se mi zdi iluzija. Iluzija se mi zdi iz več razlogov.

Prvič, s spiska potencialne žrtve se ne moreš eliminirati (precej lažje se eliminiraš s spiska potencialnih storilcev). Lahko se kvečjemu eliminiraš s spiska nekoga, ki se vrti v vedno istih nezadovoljivih življenjskih vzorcih. Ne glede na to, kaj počneš in kdo si, kako visoko si ozaveščen in kako močne so tvoje osebne meje, lahko postaneš žrtev terorističnega napada, umora, fizičnega obračuna, kraje, posilstva, prometne nesreče, strele, padca opeke s strehe, vojnih razmer, naravne katastrofe, itd., itd. Tu ne pomaga nobena aura, nobeno energetsko polje. Svobodno se lahko odločaš le o tem, kakšen odnos boš zavzel do dogodka, pod pogojem, da si ga uspel preživeti, seveda.

Drugič, v vsaki človeški družbi imaš določen odstotek izrazito ranljivih posameznikov: majhnih otrok, bolnih, ostarelih, invalidnih in drugače ranljivih, ki svojih meja ne morejo braniti na enak način kot ostali člani družbe. Ti se tudi težje eliminirajo kot potencialne žrtve.

Tretjič, agresivnost je neločljivi del človeške narave, ki se lahko manifestira na konstruktiven ali pa destruktiven način. Kadar je usmerjena v destrukcijo, išče najbližji objekt, na katerem se lahko manifestira. Zato so najpogostejše žrtve agresije v družini otroci. Zato so pogoste žrtve agresije živali ali naravno okolje kot takšno. Zato ker so najbližji in najlaže dosegljivi objekt in ne zato, ker bi s svojo 'poškodovano' auro ustvarjali agresivneže.

Zato so se tudi razvile in se še razvijajo številne družbene institucije, ki skušajo (bolj ali manj uspešno) regulirati to neravnovesje in poskrbeti za zaščito šibkejših vsaj do te mere, da ne izumremo. Koliko smo (bomo) uspešni pri zaščiti okolja, ne vem.

titud wrote on 22.02.2007 at 13:35:26:


Razmišljam o razvoju kazenske politike v zadnjih desetletjih v Sloveniji. Dejstvo je, da se je  ponekod zaostrila. Zvišala se je najvišja možna kazen. Poostrile so se kazni in ukrepi pri spolnih deliktih, zlasti ko gre za otroke in slabotne osebe. Poostrili so se ukrepi v primerih družinskega nasilja.

Zagotovo je prišlo do teh sprememb zaradi drugačnega razmišljanja v različnih segmentih družbe. Morda so izražale večinsko mnenje, morda ne. Tega ne vem.

Ti ukrepi so bili vpeljani ob hkratni demokratizaciji družbe in prizadevanjih za povečanje osebnih svoboščin in človekovih pravic. In v tem dejstvu ni nobenega neskladja.

Ob razmišljanju o strahu pred predvlado večinske družbene klime dobivam asociacije na razvoj nacističnega sistema. Vendar začetka nacističnega sistema ne predstavlja prevladujoča družbena klima. Nacistična ideologija je produkt manjšega števila posameznikov, ki so uspeli zavladati sistemu z umetnim ustvarjanjem vzdušja ogroženosti, ki pred pojavom nacistične ideologije ni obstajal.

Množično preganjanje čarovništva je produkt manjšega, vendar vplivnega segmenta družbe, ki je svojo ideologijo z represivnimi sredstvi vsilil večinskemu delu prebivalstva. Šele naknadno je ta ideologija postala sestavni del mentalitete kultur in način razreševanja vseh vrst sistemskih neravnovesij. Ko takšen način funkcioniranja ni več služil potrebam oblasti, ga je poskušala izkoreniniti. V končni instanci je začelo prihajati do situacij, ko so oblasti poskušale rešiti posameznike pred linčem ljudskih množic.

V primeru Casiraghi imamo spontano (verjetno) prevladujočo družbeno klimo brez intervencije in (domnevam) brez interesa oblasti. Casiraghi ni (sproducirani) verski ali politični nasprotnik, ki je bil še pred kratkim naš dobri sosed ali sodelavec. Strah in ogroženost ljudi sta v tem primeru pristna, izvorna, brez kakšnega posebnega vmešavanja neke politične ideologije.

Se pa strinjam, da ga njegova osebna izpostavljenost, negativna podoba, ki jo je ustvaril s svojimi dejanji in nekakšna izločenost iz običajne človeške družbe, postavljata v pozicijo tarče ljudskega gneva. To je neizogibno. Ampak tu nihče ne predlaga, da bi se storilce kaznivih dejanj prepustilo 'pravični jezi' množic. Tudi dvomim, da bi izražanje agresije do nekaj takšnih storilcev lahko kanaliziralo sistemske napetosti.

Ko sem zapisala, da nasprotovanje uvedbi dosmrtnega zapora ni izraz mnenja večine, nisem imela s tem v mislih, da je zaradi mnenja večine nujno potrebno spreminjati določene družbene politike. Podvomila sem pa v upravičenost argumentov vztrajanja pri dosedanji kazenski politiki s strani določenih pripadnikov strokovnih in političnih krogov. Večinsko mnenje sem omenila zato, ker se zanika v omenjenih debatah.

Tudi pri vpeljevanju že uveljavljene ostrejše kaznovalne politike so se pojavljali podobni argumenti kot pri Casiraghiju: da gre za iracionalne maščevalne impulze, za težnjo množice po linču, povečevanje represivnosti na škodo človekovih pravic in svoboščin,... Na koncu so prevladali drugi argumenti. V uravnoteženem dialogu vseh segmentov družbe.

Mislim, da je definicija človekovih pravic in svoboščin en tak zelo prilagodljiv in raztegljiv koncept. Svoboda pomeni tudi odgovornost. In v svobodnem poseganju v svobodo drugega nosimo tudi odgovornost za svoje dejanje. Kot storilci ali kot soustvarjalci družbenih pravil, prepovedi in sankcij.

Ko zagovarjamo uveljavitev ali odpravo določenih družbenih pravil, se zavedamo, da smo jim podvrženi tudi sami. S tem preizkušamo meje, ki jih postavljamo svoji svobodi, odgovornosti, varnosti.

Lahko se poistovetimo z usodo storilca ali svojo usodo v podobnih okoliščinah.  Vemo, da bomo z enakim dejanjem podvrženi enaki sistemski represiji, zato se nam zdi, da bi prenesli nekaj desetletij brez 'svobode', ne bi pa prenesli dokončnosti 'nesvobode'. Nismo pripravljeni plačati te cene, zato zavračamo strožjo kaznovalno politiko. Lahko pa se nam zdi ta cena tudi sprejemljiva, ker ima svojo pozitivno plat v zagotavljanju pravice in svoboščine nekomu drugemu. Stvar tehtanja.

Zdaj je pa verjetno že čas, da neham s tem dosmrtnim zaporom .

Quote:


Mislim, da ne gre tolk za tehtanje oz. osebno dilemo v smislu, da sam nisem pripravljen bit  'z enakim dejanjem podvrženi enaki sistemski represiji', ampak za zavedanje, da sem tud sam 'homo politikus' in s tem podložen ideloškim interpretecjim tako svojih kot tujih dejanj in da sem zato prisljen sprejet dosežene  civilizacijske norme, ki to mojo poltičnost predpostvlajo in me pred njo ščitijo s tem, da mi kot političnemu bitju postavljajo neke absolutne omejitve, prek katerih ne smem ne glede na osebne ali družbene pragmatične razloge.    

Quote:


Tud jest ne vidim ideala v 'vračanju' družbe v organske poveznosti/solidranosti rodovno/plemenskih skupnosti, ki so bile še kako represivne in nesvobodne s stališča svobode posameznika, čeprav hkrati ne bi jemal legitimnosti boja tako organiziranih skupnosti za zaščito  organske solidrnosti njenh članov zoper imperialno represijo, ki jo v procesu globalizacije zganjamo nad njimi t.i. svobone družbe.

Quote:

Če je casigari tako nepoljšljiv je mogoče tud znotraj obstoječega sistema najt načine, da se mu prepreči izživljnaje nad novimi žrtvami, ne da bi hkrati iz njega samega (tako kot smo že doslej) delali žrtev sistema.  

Quote:





Quote:


Stroka po moje v bistvu vedno najde adekvatne odgovore na družbeno patologijo, medicina si tako že dvesto-tristo let dost suvoreno prevzema oblastne kompence od drugih oblastnih struktur. Jeba je po moje v tem, da se je v medicino kot stroko zajedla ista (ekonomska) etika, kot se je prek ekonomije zajedla v  politiko ter s tem v  sodstvo in druge represivne organe. Najbolj ekonomično je patološko kiruško izrezat  ali pa človeka nardit dosmrtno odvisnega od substanc, da bo 'normalno' funcioniral samo pogojno oz. po milosti in odvisnosti od pooblaščenih dilerjev. Še bolj jebeneno pa je, da medicina ne samo da patologško izreže ali kemično sanira, ampak je  sama zarad takega početja postala vzrok  družbene patologije, kar pa ji strukturno samo koristi, saj se s tem oskrbuje  z neskončnimi  množicami dosmrtno pohabljenih  pacinetov ter  si utrjuje oblastne pozicije nasroti drugim družbenim strukturam. Po moje ni več daleč čas, ko bo kakšnen dohtar medicine prav zaradi svojih strokovnih kompetenc postal idealen obrambni ali notranj minister (kmetijski in okoljski minister podobnik se je itak že hvalil s tem, kako blagodejno deluje njegova medicinska izobrazba na okolje, take težnje pa še najbolj odkrito kaže farmacevt jelinčič, ki bi cigane italk dal izrezat iz družbenega tkiva, pedofile bi kastriral, zdravo narodovo tkivo bi  proti okužbam od raznih družbenim golazni začšitil z obveznim  cepljenjem, ....     )...      

vida wrote on 25.02.2007 at 05:19:06:

sm napisu zadost jasno
komentiri če ti kej ni jasno

titud wrote on 23.02.2007 at 12:54:09:


Argumenti, ki se sklicujejo na dosežene civilizacijske norme, imajo vedno svojo težo. Kot tudi tisti, da naj kaznovalne politike ne bi oblikovali po izjemnih primerih in da naj ne bi bili naklonjeni iskanju hitrih rešitev, ki jih zahteva večina.

Osebno vendarle imam pomisleke ob dejstvu, da smo podvrženi tudi ideološkim intepretacijam oblastne strukture, ki temeljijo na pragmatičnih razlogih. In družbeni pragmatični razlogi v končni fazi vedno vplivajo na spreminjanje družbenih politik.

Ocenjevanje stališča, da se v imenu ohranjanja doseženih civilizacijskih norm žrtvuje določeno število ljudi (kar dejansko je predpostavka naših pravnih strokovnjakov) je pač  stvar interpretacije. Mogoče tudi stvar pozicije posameznika v določeni družbeni strukturi. Tudi razumevanje koncepta civilizacijskih norm je podvrženo ideološkim interpretacijam.

Osebno ne vidim ničesar spornega v tem, če si stojita dve različni interpretaciji nasproti ena drugi. Vsaka ima za seboj svoje argumente in utemeljitve. Na koncu tako ali tako odloča razmerje moči v družbeni strukturi.