Gotovo velja, da dosmrtni zapor tiste sorte, v katerem je storilec res zaprt dosmrtno, prepreči ponovitve dejanj.
Mogoče velja kaj podobnega tudi za zaščitni zapor. Verjetno govoriš o tem, ko govoriš o res posebnih primerih.

Na drugi strani, pa so moji argumenti, zakaj zaščita pred storitvijo kaznivih dejanj ne more biti splošen argument za podaljševanje kazni:
Dolžina kazni ne korelira s povratništvom in pogostostjo kaznivih dejanj (glede na količino prebivalcev).
Stopnja kriminala je v obratnem sorazmerju z raziskanostjo kaznivih dejanj oz. predvsem z verjetnostjo, da bo storilec tudi prijet in kaznovan.
Žrtve kaznivih dejanj nimajo nikakršnega vpliva na izrek kazni, pri kaznivih dejanjih poteka spor, v katerem se razsoja in dosoja kazni, med represivnim aparatom države in storilcem dejanja (in včasih so pri tem žrtve celo kolateralna škoda, zato razumem t-jevo željo, da bi jih na nek način vključil v postopek odmere kazni).
Dosmrtni zapor pomeni zelo različne reči, v nekaterih državah v povprečju 15 let prebitih v zaporu, v drugih ni v zadnjih 67 letih prišel še nihče obsojen na dosmrtno ječo živ iz zapora.
Dosmrtni zapor, ki ni po nizozemsko dosleden, pomeni, da se odmera kazni praktično prepušča nekomu drugemu.
Podaljševanje kazni nasploh, je po mojem bolj lastni interes vseh udeleženih v odkrivanju, preganjanju in kaznovanju, saj s tem pridobivajo na pomembnosti in hkrati zamegljujejo probleme v lastnem funkcioniranju.

Skoraj 15 let po domnevnem spolnem napadu na tri mladoletne otroke je mariborsko sodišče obsodilo 51-letnega Branka Topolovca s Sladkega Vrha. Najbolj zaslužen, da je postopek sploh stekel, je oče ene izmed napadenih deklic, saj so kriminalisti napisali ovadbo šele po tistem, ko je Zoran Kliner javno opozoril na dogajanje leta 1992 na kopališču Tam.

Prav oškodovankin oče Kliner je potegnil iz pozabe to očitno tudi kriminalno dogajanje na kopališču. Leta 2004 je v več javnih pismih in nastopih opozarjal na Topolovčeve spolne napade. Po tistem so kriminalisti (zelo pozno) napisali kazensko ovadbo; po Klinerjevi kazenski prijavi leta 1992 namreč niso opazili suma storitve kaznivega dejanja. So pa tedaj ovadili Klinerja, ker je 26. avgusta 1992 v navalu besa fizično obračunal z Topolovcem in je bil zaradi tega dogodka pravnomočno obsojen zaradi povzročitve telesne poškodbe na pogojno kazen. Na mariborskem okrožnem sodišču pa še poteka pravda, v kateri napadeni zahteva 50.000 evrov odškodnine in mesečno rento.

Kliner vztrajno zatrjuje, da ga je omenjenega dne njegova 11-letna hči pretresena in zmedena poklicala po telefonu, naj ji pride pomagat na kopališče, ker naj bi jo Topolovec znova skušal otipavati. Oče se je soočil z domnevnim pedofilom in z njim fizično obračunal, pri čemer je Topolovec padel in z glavo močno udaril ob rob bazena.