titud wrote on 06.03.2007 at 11:58:45:
Kar se mene tiče do dejansko zlorabljenih nikol ne pristopam kot do žrtev predvsem zato, ker sem tud sam nase nehal gledat kot na žrtev 'višjih sil', pa naj bo to nemoči pred samim sabo (pred lastnimi čustvi) ali žrtev nemoči pred močjo drugih (npr. staršev, partnerjev ali zarotniškega plitično-ekonomskega sistema).
Ves čas imam občutek, da sta ta dva nesrečna izraza 'žrtev' in 'zlorabljeni' oba enako neuporabna v komunikaciji in popolnoma narobe interpretirana. V odsotnosti pomanjkanja pomensko ustreznejših izrazov, ju pač moram uporabljati, da bi opredelila situacijo nekoga, ki se znajde v nekem zlorabljajočem ali nasilnem odnosu/procesu. Ta definicija seveda ne zmore povedati ničesar o osebnosti človeka, ki se je v tej situaciji znašel, ne o človekovem odnosu do sveta, ne o njegovi osebni moči/nemoči.
Pojem 'žrtev' ali pa 'zlorabljeni', če hočeš, torej uporabljam v kontekstu opredelitve določenega dogodka ali niza dogodkov. Žal je tako, da večina ljudi ta dva pojma takoj poveže z osebnostjo človeka, z njegovim/njenim odnosom do življenja, itd., itd., kar je eden temeljnih generatorjev stigmatizacije. Zato je tudi pojem žrtev dobil tako slabšalen prizvok in povzroča vse vrste negativnih asociacij pri ljudeh, ki ne zmorejo ločiti teh dveh različnih vidikov realnosti.
Tudi mene bi veselilo uporabljati kakšen drug izraz, da se izognem tej zmedi, vendar ga zaenkrat še nisem našla in bom zato ostala pri starem.
V stigmatiziranje 'žrtev' ali celo samega pojma 'žrtve' se zatekajo ljudje, ki ali branijo svojo pozicijo nadmoči ali se ne zmorejo soočiti z ranljivim delom sebe ali pa narobe razumejo koncept kot tak.
Zame je to dokaj nevtralen izraz, ki definira okoliščine, ne človeka samega. Zato z uporabo besede 'žrtev' nikogar osebno ne definiram in ne predpostavljam, kako živi in kako razmišlja.
Ljudje se zapletajo v negativno vrednotenje pojma žrtve tudi iz nerazumevanja razlike med posledicami destruktivnih dogodkov in osebnosti tistega, ki jim je bil podvržen. Nositi posledice nekega ogrožujočega dogodka oz. okoliščin, ni isto kot pristajati na pozicijo nemoči in prenašati odgovornost na druge (spet predsodki, ki vodijo k stigmatizaciji).
Razglabljati o kazenski politiki in zaščiti skupnosti ne pomeni gledati nase in na druge kot na nemočna bitja, ki so pod vplivom nekih višjih sil. Spoštovanje nekih temeljnih etičnih norm je izraz osebne odgovornosti, pričakovanje in zahteva, naj drugi spoštujejo te temeljne etične norme, pa prav tako.
Quote:To seveda ne pomen, da se počutim kot sostorilec/sokrivec, če tud do tistih, ki imajo moč, ki jo lahko zlorabijo, ne pristopam kot do storilcev/krivcev. Preposto ne hlepim po moči in nadzoru niti ne pričakujem ali zahtevam od kogarkoli, da bi me pred to zlorabo moči lahko zaščitil. To ne pomen, da sem neobčutljiv do sebe ali drugega, nasprotno, mam se za hipersenzibilnega in skrajno emaptičnega in res bi si želu, da bi se vsakdo imel priložnost razvit do te stopnje odraslosti/osveščenosti/odgvornosti do sebe in do drugega, ker le tak način bi lahko vzpostvli svet, v katerem nam ne bi blo treba več vskomur hodit skoz to težko šolo delitev na žrtve in storilce in bi bla krivda kot taka odpravljena, s tem pa tud potreba po stigmatizaciji.
Obstaja ogromna razlika med 'imeti moč' in 'zlorabiti moč'. Čisto vsak od nas je v določeni poziciji moči v odnosu do drugih (če se tega zaveda ali pa ne) in čisto vsak od nas je hkrati tudi odvisen od nečesa - je v poziciji določene ranljivosti. Človek lahko v poziciji moči naredi veliko pozitivnega in moč sama po sebi ni nič slabega, če je pravilno uporabljena.
Nisi sokrivec, če do tistih, ki BI LAHKO zlorabili moč, ne pristopaš kot do storilcev. Vsakdo od nas bi lahko zlorabil moč in s tega vidika smo potem vsi sokrivci ali pa storilci.
Dejanska zloraba moči pa je problem. Vedno je bila problem in ne verjamem, da bo kdaj prenehala biti problem.
S tvojo filozofijo se lahko delno strinjam, ker verjamem, da lahko posameznik veliko naredi že s tem, da ne prakticira zlorabe moči (čeprav smo s tem pri problemu, kaj vse zloraba moči sploh je). V drugi del tvoje filozofije pa nisem prepričana, ker je temeljni vir vzpostavljanja ravnotežja v sistemu preprečevanje zlorabe moči, ne pa odpoved vsakršni zaščiti sebe in drugih. To je logika, ki jo je prakticiralo zgodnje krščanstvo, pa ni videti, da bi bilo uspešno pri reševanju problema. Kristjani so na začetku izhajali iz istih predpostavk o ljubezni in vseprežemajočem sprejemanju, na koncu pa vzpostavili le zelo močno institucijo, ki je moč z veseljem zlorabljala.
Torej, ti v konkretnem podpiranju politike dosmrtnega zapora vidiš zlorabo moči, jaz pa preprečevanje zlorabe moči. Ali ni zloraba moči potemtakem katerakoli kazen, ki jo prisodiš storilcu? Kje je meja in zakaj?
Tvojega pisanja ne razumem kot izraz neobčutljivosti ali pomanjkanja empatije, toda pričakovanje, da se bodo ljudje 'dvignili' do 'tvoje' stopnje 'hipersenzibilnosti' in 'skrajne empatičnosti', je pa po drugi strani tudi sindrom iluzij o samem sebi.
Večina ljudi mora živeti svoje življenje tukaj in zdaj, mimo pričakovanj o rojstvu novega sveta, v katerem ne bo krivde in kazni. Tukaj in zdaj se je treba soočati z vsemi vidiki človeške eksistence, tudi preko družbenih institucij.
Quote:Šolske svetovalne službe delujejo zato, da bi ščitle in omogočale fukcioniranje šole kot inštititucije sistema in ne zato, da bi apriori ščitle otroke pred zlorabami. Če punca ne opozorja na svojo zlorabo z disfuncionalnim obnašanjem, ki ogroža normalno funcionitranje šole in če so njeni starši ugledni meščani/krajani je zelo malo verjetno, da bo socialna delavka na šoli zagnala kolesje kazenskega sistema, ki funkcionira izkjučno na diagnosticiranju žrtve in storilca, odgovornosti in krivde, zločiina in kazni. Ker je zelo malo verjetno, da bi to kolesje pognala, je zelo verjetno, da ne bo storila prav ničesar, kar bi utegnilo stigmatizirati kogarkoli, še posebj pa inštitucijo, ki jo plačuje. Po tej logiki delujejo vse socilane inštitucije, ki so več ali manj le prvi zobnik v kolesju stigmatizacije žrtve/zločinca, zato se k njim zatekajo bodisi totalni naivneži bodisi preračunljivci, ki iz se ne ozirajo na stigmo oz. iz nje želijo zase potegniti korist ali pa vsaj drugemu napraviti škodo.
Na eni strani je tu nekoliko posploševanja, ker institucije sestavljajo posamezniki in ti reagirajo zelo različno v istih okoliščinah. Po drugi strani je to opis delovanja institucij v preteklosti. Ozaveščenost posameznikov in način funkcioniranja sistema se je vseeno nekoliko spremenil v zadnjih desetletjih. Predvsem po zaslugi tistih, ki so problem razumeli in so hoteli nekaj spremenit v tej družbi.
Ni daleč primer, ko so otroci prav znotraj izobraževalne institucije, v okviru izobraževalnih delavnic, spregovorili o početju duhovnika, kar sicer verjetno nikoli ne bi prišlo v javnost. Socialne in izobraževalne institucije se ozaveščajo in funkcionirajo drugače kot pred desetletji.
Rekla bi, da je vsako posameznikovo ozaveščanje večplastno in nujno vpliva tudi na spremembe znotraj institucij. Prav tako pa institucije povratno vplivajo na ozaveščenost posameznikov (ali neozaveščenost, če delujejo negativno).
Disfunkcionalnost pa je tako ali tako pogosta spremljevalka ljudi, kadar gre kaj narobe. Ljudje so dostikrat avtomatično dodeljeni v razne institucije in njihove oddelke (svetovalne službe, socialne službe, zdravstvene ustanove,.. ), ko ne zmorejo več prikrivati oz. nositi posledic destruktivnih vplivov nanje. To pomeni, da se je večini ljudi težko izogniti tem institucijam, pa če so naivni in preračunljivi ali ne. Vse, kar je mogoče narediti (kar pa je veliko), je to, da se ne prikrivajo pravi razlogi nefunkcioniranja posameznikov in da postanejo medosebni odnosi bolj transparentni. Tega pa se ne da narediti brez senzibiliziranja institucij in razvoja alternativnih mrež podpore posameznikom.
Quote: Če ta tema ni neposredno povezana z vprašanjem dosmrtne kazni pa je še kako posvezana z vlogo kazenske politike, ta pa kot rečeno v naprej stigmatizira žrtev kot sokrivca, da se ga v proceu sojenja te sokrivde odveže s tem, ko se locira pravega krivca in se ga razveže od žrtve s kaznijo. Po moje zato z neetičnimi sredstvi ni mogoče opravičevat etičnih ciljev oz. je to opravičljivo morda na ravnio skupnosti, ne pa posameznika. Dejstvo je, da je razveza med krivcem in žrtvijo toliko učinkovitjša, kolikor je kazen strožja, torej je dokončna razveza možna le ob ultimativni kazni, ki zato ljub svoji neetičnosti do posameznika postane celo etična na ravni skupnosti.
Ali naj to pisanje razumem kot trditev, da je kazenska politika nepotrebna oz. ima negativni učinek na 'žrtve' kaznivih dejanj? Ali gre za trditev, naj ljudje sploh ne bi uporabljali pravnega sistema za uravnavanje medosebnih razmerij in pri kršenju njihovih pravic? Kaj pa je alternativa? Mirno sprejemanje nasilja ali krvno maščevanje?
Stigma ni povezana toliko s kazensko politiko, kolikor z neustreznim odnosom do ljudi, z neznanjem in predsodki, zato se ne morem strinjati, da pravni postopek a priori stigmatizira tiste, ki se obrnejo nanj. Se dogaja, vendar je praksa vedno znova pokazala, da občutek krivde in stigmatizacije ostaja veliko večji tam, kjer žrtve ne prijavijo storilcev, kot pa obratno.
Opozarjanje na slabosti pravnega sistema (ki zagotovo obstajajo, vendar se tudi veliko dela na tem, da bi se izboljšal), res ne more biti argument, da naj bi se ljudje na daleč izogibali vsaki instituciji.
V pravnem postopku ne gre za razvezo krivca in žrtve, temveč za definiranje odgovornosti storilca na eni strani, in priznanje pravic žrtve, na drugi. Od samega začetka pravnega postopka nastopata v ločeno, v različnih vlogah, torej na nasprotnih straneh (drugačno stanje se lahko ugotovi le naknadno), tako da ne vem, zakaj je potrebno ustvarjati nek umeten konstrukt o povezavi storilca in žrtve. Višina kazni se določa glede na težo dejanja (po presoji naše kazenske politike) in kolikor poznam področje, o katerem pišem, je za zadoščenje žrtev pomembno predvsem to, da je storilec obsojen. Če so one ali njihovi bližnji v življenjski nevarnosti zaradi storilčevega povratništva, potem pa je seveda pomembna tudi višina kazni (če sistem ne more omogočiti drugačne zaščite).
Morda se nekomu zdi skrb za lastno življenje ali za življenje svojih otrok, neetična (če že razglabljamo o problemu dosmrtnega zapora), meni se zdi najbolj normalna človeška reakcija.
Kolikor se mi zdi popolnoma normalno in razumljivo, da ima nekdo popolnoma nasprotno stališče glede istega vprašanja, pa se mi zdijo zadnji argumenti o domnevnem odnosu med žrtvijo in storilcem in domnevnih rešitvah zanj, čisto za lase privlečeni.
Home
Pages: 
