itak treba uvest dosmrtno kazen

šefi pač ne vejo kaj je pomebno
da bi tist najprej porihtal - take sistemske napake se odpravi en dva tri
in pomoje bo čas da so odločijo - al bojo zbirke podatkov mel in z njimi jebal une k so za jebat, al pa nej se jebejo s temi podatki ki jih pol usak mulac lahko pokrade sredi noči - u eni noč - use podatke ....
podatke že majo, banda, delajo pa z njimi kaj?
lopovi (morilci provzaprov) že ne ostanejo u zaporu kljub temu da obstajajo pravnomočne odločbe za (nadaljnji v tem primeru) zapor

narobe sm začel
šefom je pomembno vse kej druzga kt teb oldi al pa men

in bojo prpravl ljudi do tega da zahtevajo smrtno kazen ... k dosmrtna nas bo pač mal preveč koštala

Oldio wrote on 18.02.2007 at 20:56:41:


Je bil mogoče to članek z izjavami našega "strokovnjaka" Dragana Petrovca? Strokovni pristop pri nas namreč izgleda takole:
- omeniš tri možne rešitve problema  
- pojasniš, da nobena od teh rešitev ni sprejemljiva oz. izvedljiva
- zaključiš, da moramo problem Casiraghija in tudi vseh prihodnjih Casiraghijev rešiti zdaj  

Toliko o podpori strokovnjakov v tej zadevi.

Tisto, kar se mi gnusi do konca in naprej v odnosu naših strokovnih in političnih krogov do kaznovalne politike, je zlagani, hlinjeni humanizem. Ta zlaganost sega tudi na področje psihiatrije. Danes sadističnemu zločincu ne smeš več reči psihopat, temveč človek z osebnostno motnjo (glej: psihiater Gorazd Mrevlje). Mimogrede, za številnimi vrstami osebnostnih motenj trpijo največ prav tisti, ki so bili žrtve raznih psihopatov (če si dovolim uporabiti ta izraz).

Civilizirani, "evropeizirani" državljan se v slovenskem prostoru glede na želje naše oblasti in t.i. strokovnjakov obnaša torej takole: izraža veliko razumevanja, modrosti in sočutja do zločincev, ki jih seveda ne sme več imenovati s takšnimi barbarskimi izrazi. Žrtev zločinov ne omenja, ker je zadeva menda že tako ali tako predebatirana in zakonsko rešena. Če se navaden državljan že dotakne problema zakonske zaščite obstoječih in potencialnih žrtev, je maščevalna osebnost, ki z izživljanjem svojih primitivnih nagonov poziva k linču in ustvarja neravnovesje v družbi.  

Petrovec navaja, da uvedba dosmrtnega zapora ni priljubljena. Me pa res zanima, v imenu koga govori na tem mestu? Močno dvomim, da v imenu večine državljanov. Prej bi rekla, da ni priljubljena za tiste, ki so z blago kaznovalno politiko dobili edino priložnost v življenju, da pokažejo svetu svojo "civiliziranost" in "humanost".

Ne vem, če v ozadju vse te politike dejansko tiči kretenizem. Po moje prej preračunljivost, cinizem in človeška brutalnost. Izgleda, da so to temeljne značilnosti nosilcev našega pravnega, političnega in socialnega sistema. Če bi čutili tisto najelementarnejšo stopnjo empatije do žrtev, ki naj bi označevala človeško bitje, vprašanje dosmrtnega zapora sploh ne bi bilo vprašanje. Prav tako ne bi vlagali davkoplačevalskih sredstev v rehabilitacijo zločinca, temveč njegovih žrtev.

Povzetek naše situacije bi bil tale:
- če so naša dejanja uperjena zoper državo, smo naj***
- če uničujemo življenja drugih sodržavljanov, nas bo celotna družba zaščitila
- če drugi sodržavljani uničujejo naša življenja, nas bo družba odje***

I FEEL SLOVENIA  

Tak je pač naš sistem - še dobro, da imamo res butaste kriminalce: tistih pravih pač nikoli ne ulovijo: tisti se itaq uspešno skrivajo med politiki in gospodarsteveniki in tiste, če slučajno so kaznovani, oprosti kar predsednik države pa se nihče ne razburja...




(sem pa že velikokrat imel občutek, da pri nas sodniki najstrožje kaznujejo "navadne" civile, iz kategorije kurjih tatov - navadno s pomislekom, da njim kazen koristi in je vzgojna - medtem ko so pri najtršjih kriminalcih nenavadno popustljivi...)


uživajte!

Casiraghi-produkt življenske sredine.

Mnenja sem,da je Casiraghi in njemu podobni,kokoši katere nesejo zlata jajca.

In zakaj bi potem bilo nekomu v interesu,da takšne kokoši zadavi?

titud wrote on 19.02.2007 at 13:15:23:


Najprej je problem v definiciji same oblasti, s Foucaultem ali brez njega, ker imamo o tem, kako smo vpeti v oblastniška razmerja, ljudje različna mnenja. In če moram zdaj operirati še s častitljivim gospodom, ki je analiziral družbo pred pol stoletja, je stvar toliko težja. Vprašanje je namreč, če bi se Foucault v današnjih razmerah s tabo strinjal.

Drug problem je razumevanje kaznovalne politike. Kaznovalno politiko lahko analiziraš z vidika odnosa do storilca ali pa z vidika odnosa do žrtve njegovih dejanj. Naš pravni sistem se ukvarja skoraj izključno s storilcem. Glede na neravnovesje v oblastniških razmerjih, se skoraj ne ukvarja z najuspešnejšimi kriminalci v gospodarstvu in politiki, kot je ugotovil že t, iz istega razloga pa se zelo nezainteresirano ukvarja tudi s povzročitelji družinskega nasilja in povzročitelji različnih spolnih deliktov.

Civilna družba si že dolgo prizadeva, da bi vsaj v drugem primeru zmanjšala to neravnovesje in: prvič, vplivala na višje kazni za storilce in drugič, z različnimi politikami vplivala na učinkovitejšo zaščito žrtev. V obeh primerih pa izhaja iz perspektive žrtve. Ta vidik je bil dolgo povsem prezrt in nepomemben in je tudi danes predmet zelo nasprotujočih si mnenj.

V teh različnih perspektivah gre v bistvu za tehtanje prioritet: ali poskusiti povečati zaščito žrtev ne glede na svobodo storilca ali pa postaviti v ospredje neko trenutno uveljavljeno definicijo človekovih pravic storilca, ne glede na posledice za žrtve. Tisto, kar različni ideologi tako radi prikrijejo , je dejstvo, da v določenih (prej omenjenih) primerih, s kaznovalno politiko ne odločamo samo o usodi storilca, temveč tudi o usodi žrtev (obstoječih ali potencialnih). Ali se res nekdo lahko slepi s tem, da v tem primeru ne prevzema oblasti nase?

Ali lahko o civilizacijskih pridobitvah širokega polja možnosti in svobode razlagamo tudi tistim, ki so soočeni s posiljenimi in ubitimi žrtvami? Ali nam je pač takšno "civilizirano" žrtvovanje ljubše od zamenjave 30 let zapora za dosmrtno kazen?

Quote:

Seveda so tud foucaltovi kritiki v njegovem diskurzu oblasti našli luknje, posebno tisto, po kateri naj bi tud ta duiskurz vsaj implicitno predpostvljal obstoj  drugega, ki ni samo v funkciji učinka oblasti ampak tudi kot nekaj, kar samo proizvaja učinke in kar  omogoča serijo dogodkov ter drži skupaj množico posamičnih strategij. Ta drugi v foucaltovi moderni  industrijski družbi vsekakor ni bil (več) neki suveren/narava/zakon prav tako v kot naši postinidrijski družbi ne more biti npr. civilna družba, ki bi v imenu žaščite žrtev zganjala represijo  (preko suverena?!) nad storilci (kako drugače kot s pritiskom na suverenost sodstva oz. če sama prevzeme suvernost - z linčem)  Ta drugi obstaja torej samo fiktivno, smo mi oz. je v nas samih, ki zganjamo represijo/nadzor  drug nad drugim skozi mrežo, ki prežema celotno družbeno telo tako top down kot botton up....        

Quote:


Naš pravni sistem je podrejen najmočnejšemu v  mrežni strukturi, ki mu služi: kapitalu. Ta potrebuje za svoj pogon   visoko motivirane posameznike, ki jim motiovacijo daje beg iz družbenega dna ali strah pred padcem vanj. Sorazmerno varnost (pravno/bivanjsko) nudi le denar in preko njega vzpostavljen družbeni položaj, zato se ozrite v ameriko, kako so tam obravnava žrtve in zločince, ki jih sistem sam proizvaja in jih zato bolj kot ne obravnava kot 'kolateralno škodo', kot čim manjši možni strošek.  

Quote:


Hrbtna stran  oblasti,  razšerane po mrežni strukturi je tudi hkratna  skrb za žrtve in  zločince, ki jo ta mrežna struktura mora porazdelit med sabo. S pripombo, če bi bla ta mrežna struktura bolj urvanotežna, ne bi prozivajala  tolk 'psihopatov' (ki so itak samo produkt 'psihopatskih' družbenih odnosv)  in bi blo manj tud njihovih žrtev, za katere bi morala skrbet..  

Quote:


Žrtve se pač ne sprašuje, kakšno kazen bi si po njenem mnenju zalslužu storilec, razen če ne gre za odškodnisnke tožbe, kjer je bistvo tožbe odškodnina in ne neka objketivizirana družbena pravičnost...