Spirala it is.
Kolk "na široko" gre in ali gre in v katero smer (implozivno ali eksplozivno), pa je odvisno od tega, kako živimo. (Zdej, a je eksponentna al ne je pa njbrž odvisno od tega, kako lajf živiš, kako hitro napreduješ. Če gledamo npr. tehnologijo in sploh razvoj družbe, bi rekla, da gre eksponentno.)
Mimo ciklizma ne moremo, ker je povsod v vesolju: rojstva in smrti – krog življenja (ne "Prah si in v prah se povrneš", ampak "Duh si in v duha se povrneš"), letni časi, dan in noč, lunine mene ... Sej se vse v vespolju samo vrti. (Če sem prav razumela, se je tud veliki pok razpočil stožčasto – ampak to je za preverit.)
No, tako dobimo krožnost. Ker pa sproti nabiramo nove izkušnje, ne moremo nikoli priti nazaj na isto mesto (po Heraklitu: lahko stopimo v isto reko na isto mesto večkrat, ampak voda je vsakič druga ...), lahko pa pridemo na isto ... recimo vertikalo ..., ampak malo "višje" (ali "nižje"), ker imamo več (ali manj) zavesti in stvar vidimo drugače.
Dejansko ponovitve ne more bit.
Smisel bivanja ni razkroj v enost, ampak integriranje v enost. Po moje. V nekaj, kar je samo eno, se ne moreš razkrojit (razkroj je razpad na del(c)e), lahko se samo vključiš in postaneš eno. Nedeljivo, vseobsegajoče, večno ... in kar je še takih besed.
Bistvo je v zavesti. V širjenju zavesti.
Zavest ... Zavest je vedno zavest o nečem: o sebi, svetu, enosti ... Po moje zavesti ne more biti, če ni razločitve, torej dvojnosti. Kajti morata obstajati opazovalec in opazovano. Brez ločitve na dvoje tudi ne bi bilo gibanja (taoizem: edina stalnica v vesolju je sprememba). Enost bi bila brez dvojnosti statična. Če bi obstajalo samo eno, se nima kaj gibat, ker ne bi obstajalo nič drugega izven enega, na podlagi česar bi lahko gibanje sploh definirali.
In tuki je triki part: dvojnost (in iz nje izhajajoča mnogoterost) je vsebovana v enosti. To je tisto, kar nam je najtežje doumljivo. (Ker se zanašamo na razum, razumu pa manjka dimenzija, s pomočjo katere bi to lahko zapopadel.) To je ta slavna transcendenca v imanenci, o kateri govorijo fenomenologi al kdo že. Neskončnost v končnosti. Paradoks. Ampak samo prek paradoksa se zares napreduje. To je pokazal Hegel v Fenomenologiji duha. In pripravil Kant s svojimi Kritikami ... uma (in ne spomnim se česa še). Vsaj tko sem si na podlagi teh modelov, kolikor sem o njih vedela, zložila smiselno zgodbo.
No, tolk.
Aja, glede svobode pa ... po moje je ne more bit preveč.
Lahko sem pa bolj ali manj sposobna živet z odgovornostjo (ta zaradi strahov > dvomov povzroča pritisk, tesnobo, ne svoboda), ki jo odločitev za pot proti vedno več svobode prinese s sabo – odvisno od tega, koliko zavesti sem že "nabrala".
To infinity and beyond! (Prek meglene zavese ...
)
Home
Pages: 
