Slovenska samopodoba in samoprevara

Čeprav je bila razprava izvorno naravnana v Evropo, se je pogosto zaustavila pri aktualnih slovenskih zadevah, povezanih z Romi. Najbolj celovito se je nanje – po pričakovanju, kakor je rezoniral Jančar – ozrl Boris A. Novak. Pri trku civilizacij gre zmeraj za drugega – in kako je s slovenskim drugim? Novak je dejal, da je (pomislimo na »obsceno podobo Slovenca z motorno žago pred romskim naseljem«!) nastopil čas, ko se morajo slovenski intelektualci nehati spraševati samo o lastni nacionalni identiteti, ampak tudi o odnosu do drugega. Morali se bomo vprašati o »svoji trpeči samopodobi, ki se je izkazala za samoprevaro«.

iz maila

Če želiš, preberi, drugače izbriši…
Spoštovani,

danes je imela Poslanska skupina SNS novinarsko konferenco na temo "Ali RTV Slovenija in država ščitita zločince in zločin?" na kateri smo spregovorili o čudnem ravnanju državnega tožilstva v zvezi z družino Strojan.

Na žalost je bila udeležba na naši novinarski konferenci majhna, saj je večina medijev, ki so polni hvale o Strojanovih (RTV, Delo, Dnevnik, POP TV,...), našo novinarsko konferenco bojkotirala. To žal ne kaže na pretirano željo medijev po objektivnem obveščanju javnosti, kar pa me ne preseneča več.

Ker pa je čas, da se preneha družino Strojan prikazovati kot žrtev rasne in nacionalne nestrpnosti, vam v priponki pošiljam pisni poslanski vprašanji, ki sem jih naslovil na ministra za pravosodje Republike Slovenije glede odstopa tožilcev od pregona v primerih storitve kaznivih dejanj in sodbo v kateri je sodišče razsodilo, da se obtožba proti nekaterim članom družine Strojan zavrne, ker je tožilec odstopil od pregona.  

Ob tem bi vas želel opozoriti samo na sledeče dejstvo: zadeva je ležala v tožilskih predalih od leta 1994 pa do leta 2000 (sodni zaostanki); zanimivo pa bi bilo tudi izvedeti, kaj vse je botrovalo temu, da je zadeva na odločitev čakala kar šest let.

Zmago Jelinčič Plemeniti

Minister in vsa vlada na kritike odgovarjata, da je bila preselitev pač najboljša izmed najslabših rešitev. Če do nje ne bi prišlo, bi, kot je strašil poslanec vladajoče SDS, prišlo do spopada in morebitnih žrtev. A drugačnih rešitev je bilo seveda mnogo. Župan občine Ivančna Gorice Jernej Lampret je vseskozi vedel, kaj se dogaja z romskim naseljem. Ker je član iste stranke kot predsednik vlade, bi ga lahko na probleme z družino Strojan in na naraščanje napetosti v Ambrusu opozoril. Lahko bi opozoril tudi policiste, da se bodo krajani organizirali in krenili proti vasi. Lahko bi kakšen politik ali kakšna druga javna osebe krajane prepričala, da pot množice do romskega zaselka ni prava izbira. In jasno, ko so že bili tam, bi jih lahko minister Mate pozval, naj se mirno razidejo, in obljubil skupen sestanek, lahko tudi pod pokroviteljstvom predsednika vlade, na katerem bi razrešili problem. Teh pozivov pa ni bilo. Nihče ni govoril o iskanju načina skupnega življenja, ampak so govorili o izločanju neke skupnosti. Izločila jih je množica in ne pravni sistem. Izločila je vse in ne samo tiste, ki naj bi kršili zakonodajo. Niso govorili o socialnih dimenzijah, o kulturnem sobivanju, pač pa o moči in oblasti, o represiji in kazni. Mate množici ni zagotovil, da bo država preverila obtožbe in da bodo krivce kaznovali po zakonodaji, pač pa je obljubil, da bo iz Ambrusa izginila vsa družina. Tudi ženske in otroci, ne glede na njihove kazenske kartoteke. Obljubil je kolektivno kazen. Minister si kaj takšnega pač ne bi smel privoščiti. Niti on niti njegovi predpostavljeni. Za pojav vaških straž na Dolenjskem je neposredno odgovoren minister Mate.

In družina Strojan? V Sloveniji bodo zelo težko našli kos zemlje, kjer bodo živeli lažje in boljše, kot so v Ambrusu. Morda pa bi bilo najbolje, če bi se odpravili na Švedsko in tam zaprosili za politični azil. Postanejo lahko politični begunci iz države, ki se rada pohvali, da bo kmalu predsedovala Evropski uniji. Da bo prijazen predsedniški apel k strpnosti resnično odmeval po Sloveniji, je očitno potrebna prepričljivejša politična akcija.

Še ena dvodimenzionalna zagata so objekti, v katerih so Strojanovi živeli pred "začasno" preselitvijo v Postojno. Predsednik krajevne skupnosti Ambrus je izjavil, da so krajani ob prvem protestu v Ambrusu želeli le pospešiti izvajanje odločb inšpekcijskih služb o rušenju nelegalnih gradenj. A Strojanovi se temu ne morejo načuditi. "Gospod Lampret, župan, mi je dal za gradbeni material siporeks in drugo, ko mi je zgorela baraka," je dejal Mirko Strojan, ki v družini velja za glavnega. Zgodba sega daleč nazaj, ko so se Strojanovi šele ustalili na zemlji, ki so jo odkupili. "Denarja nisem dobil na roko, ampak sem šel v 'železnijo' v Ivančni Gorici po material."

Mirko pravi, da je moral v Ivančno Gorico zato, da krajani iz okoliških vasi ne bi izvedeli, da jim je pomagal župan. "Zelo se mu zahvaljujem, ker je moji družini pomagal v stiski. Zato smo ga Strojanovi zmeraj podpirali in tudi na zadnjih volitvah šli volit. A tista hiša iz siporeksa ni moja - to je hiša gospoda Lampreta."

Župan Lampret nam je zatrdil, da je denar za postavitev objekta le njegova osebna donacija. "Okrog sedemdeset tisoč sem namenil iz človeških nagibov - pomagati ljudem v stiski. Saj so se Strojanovi nameravali razpršiti po gozdu …"

"Občinski svet je soglasno sprejel sklep, da njihova občina ni primerna za naselitev Romov, saj leži v območju Nature 2000 in na vodovarstvenem območju."

Kulturnost slovenske predstave o tem, kaj je civilizacija, na vrhuncu! Ven vsi tisti, ki si ne umivajo rok! In prepričanje, da smo kultura čistih rok, če pa si jih kdo ne umiva redno - ven iz družbe. (Spomnil sem se, da je bil Beethoven telesno umazan človek. Fuj Beethoven?) Očitno ljudem, ki nočejo Romov, če se ti ne umivajo dovolj, ne pride na misel, da to še ni razlog za pregon.

Še preden bi se pojavila kakršna koli misel na civilizacijsko izobraževalno akcijo, pride razjarjeni krik: ven z Romi! Ven z drugačnostjo? So seveda nekateri civilizirani Slovenci, ki bi pred izgonom poskušali popraviti stvari vzgojno, recimo z akcijo gasilcev. So drugi, ki bi pustili Rome do vrat in jim naredili neki civilizacijski kotiček, ki bi ga varovali stražniki brez poseganja po sili. Ali pa bi bila sila dovoljena le po posebnem zborovanju občinskega sveta.

Romi ne morejo zamajati nenadoma prebujene želje po monolitnosti. Monolitnosti čistega, domačega, čisto nacionalnega čuta, ki ni odvisen od velikosti naroda - seveda če je na svojem ozemlju osredotočen in prežet z nekakšno enotnostjo. Nihče nam nič ne more, če začutimo enotnost. No, vsekakor mislimo, da nam nič ne morejo, denimo, Hrvati, prav tako ne Srbi, morebiti bi se uprli tudi Avstrijcem, v najhujšem primeru celo Italijanom. Ustavila bi nas seveda Evropska unija, še bolj gotovo Američani - če se ne bi zgodilo kaj zelo nenavadnega in bi se uprli še komu, četudi tega od samih sebe ne pričakujemo.

Stvar je v tem, da samih sebe ne poznamo do dna, ne poznamo vsega, kar se je razpaslo po naši lepi deželi, med njenimi običaji in pravili. Nekaj pa je popolnoma jasno in nepreklicno: ne damo se nekulturnosti, kot jo poznamo, in za tiste, ki se tega ne držijo - ni prostora. To smo zadnje tedne zelo glasno in brez razmišljanja vzklikali po zborovanjih in gostilnah: za Rome ni prostora. Ne zdaj in ne potem. Naj si poiščejo druge kraje.

Druge kraje? Le kje so ti drugi kraji?!

Logika vznemirjenih vaščanov, ki so vzklikali gesla o čistosti nacije in zgražanju nad drugačnostjo, se je ustavila pred vprašanjem: če drugačni nikakor ne smejo biti takšni med nami - to je nepreklicno - kam naj gredo?

Ah ja, saj bo država izdelala poseben zakon o Romih. Domnevam, da bodo v tem zakonu tudi rezervati. Da je sama zamisel o posebnem zakonu skrajno vprašljiva, ne bomo govorili na glas. Le mimogrede: zakaj je potreben poseben zakon o ljudeh, ki imajo med nami pravico živeti in bi morali biti obravnavani kot vsi drugi? Krik - ven z Romi - se ne razlikuje bistveno od vladne in parlamentarne modrosti, da moramo imeti o neki skupini naših lastnih ljudi - poseben zakon. Med takšnim razmišljanjem in vzklikom - to pa ne med nami - ni bistvene razlike.

Če so naši, potem zanje veljajo splošna pravila. Ali pa - niso naši. Res, Američani so za svoje Indijance naredili rezervate. Toda to so Američani. Iz rezervatov so si nekatera indijanska plemena naredila tudi vir dohodka, s turizmom. Ali bi mi kaj takšnega sploh znali narediti v Ambrusu? Ne ve se, ali bi kaj takšnega dovolila slovenska nacionalna duša. Ne ve se niti, kaj bi rekli naši Romi. Na Madžarskem so Romi veliko prispevali h glasbeni slavi - saj cigansko muziko izvajajo ne le Romi, marveč tudi resni Bartokov kvartet. Do tega pa je treba priti in so prišli s skupnimi močmi Madžari in Romi!

Ne vem, ali smo česa takšnega zmožni tudi s skupnimi močmi. Medtem pa tole: ne moremo se pohvaliti z visoko kulturnostjo. Še manj: naša kulturnost je šibka. Včasih tudi hinavska.