Lepo napisano Titud.
Vztrajanje v ljubezni je v biti veliko delo dveh, ki naj bi se ljubila. Ljubezen sama kot taka in njena čustva nas marsikdaj spravljajo v skušnjave in dvome. "Me ima rad?" Me ima resnično rad kot človeka, žensko, partnerico ali je z menoj samo zato, ker si ni našel druge? Kaj pa če igra, se pretvarja in hlini neko ljubezen? Kaj potem? Kaj če me vara, izkorišča?
In dvom se vedno naseli v srcu, pa naj se delamo še ne vem kako pogumne, samozadostne in ljubeče. Pravijo, da ljubezen je tam, kjer se ljudje trudijo zanjo, kjer si jo resnično želijo. Za to pa je potrebno veliko dela obeh. Veliko poštenja, odkritosti, prilagajanja, pogovarjanja, spoštovanja. Toliko življenskih stvari in toliko dogodkov, ki nas tarejo sprejeti s skupnimi močmi, se truditi in vztrajati. In ko pišem o skupnem delu obeh partnerjev mislim tudi na spoštovanje, občudovanje in sprejemanje. Že res, da moramo imeti na prvem mestu radi sebe, moramo pa tudi ljubiti drugega tako kot sebe. Brez zavisti, ljubosumnosti in pohlepa.
Ženske smo mogoče bolj sposobne nekih čustev, ki so globja, kot so moška. Mislim tako. Ne vem ali imamo eno vlako več v srcu, ali pa eno manj v glavi, kot vi moški. Mogoče vam delam krivico moški, samo skozi svoje ljubezenske izkušnje sem enostavno prišla do spoznanja, da bolj trpimo. Relativno? Mogoče se motim, žal pa poznam več žensk s strtim srcem, kot moških. Moški si prav hitro najdete drugo vezo in enostavno pozabite na kalvarijo prejšnje. Ženske pa trpimo in v svoji bolečini ostajamo same.
In veste kaj je najtežje na svetu? Najtežje na svetu je biti sam. Truditi se za neko vezo, biti v vezi, pa naj bo kakšna koli ni tako hudo, kot je biti sam.
Tako je moje osebno razmišljanje, ker sem vrsto let vdova. Vse ostale ljubezenske avanture so v bistvu bile le mašilo, da bi pozabila globoko bolečino samote. Ne boli toliko končana zveza, kot boli občutek, da ljubljene osebe resnično ni več. Iščem jo v drugih moških, iščem podobnosti z nekom, ki ga več ni. Iščem podobne besede in poglede, podobna nagnenja in želje, kot jih je imel moj pokojni. Pa se vedno opečem. Napačno je moje razmišljanje, vem in vendar ne morem iz svoje kože. Edina osba, ki mu je resnično podobna v značaju in hotenjih je moja hči. V njej marikdaj zazrem podobnost, ki me gane v dno srca. Pretrese me z vso hvaležnostjo usodi, da je edini človek na svetu, ki ji je dana skoraj enakost.

Lepa hvala Solange za spodbudne besede in želje!
Bi morala napisat, da je strto srce nekoliko ozdravelo, čeprav lahko verjamete, da poraz nihče ne preboli kar tako. Naša čustva nas delajo take, kot smo in žal jim ne moremo ne ukazovati ne otresti in znebiti se jih ne moremo. Sem že pisala o tem smislu, da dogodki niso to, kar so, ampak to, kar mi naredimo iz njih. Moja ljubezenska polomija je bila zato še večja, ker sem v trepljenju videla le sebe in svojo bolečino. Takoj ko pa odvrneš pozornost drugam, ko spoznaš, da je življenje sestavljeno tudi od odhajanja, ti je lažje pri srcu. Usoda vedno poskrbi zato, da postavi stavri in ljudi na svoje mesto. Tudi čustva. Z dneva v dan je bolčina manjša in trpljenje se izniči ob obilici opravkov in novih zamisli. Človek postane rešen bremena in vse stvari in dogodke postavi na novo mesto. Sem vesele, da je celotna zgodba dobila nov smisel, tako kot sem napisala v prvem postu. "Ljubzen je povsod, samo najti jo je treba. v vsaki malenkosti, pa naj bo še tako majčkeni...v vseh ljudeh in vseh stvareh..."