Si dobr napisal. Čist razumem.

Donna wrote on 30.01.2007 at 11:39:58:



Zanimivo! Mam podobne izkušnje z 'moškim svetom' (ne z očetom, da ne bo pomote, čeprav me je on naredu bolj moško žensko ) Je pa res, da je vsak NE (Z)MOREŠ! v men spodbudil, da jim dokažem nasprotno; da zmorem; pa čeprav sm ženska, čeprav sm drobna, čeprav sm premjhna, čeprav nimam mišic, ta je aktualna bolj zadnje čase-čeprav mam maternico !

Kaj pa je narobe s partnerjem, ki bi bil podoben tvojemu očetu??? Men se v tem ne zdi nč spornega, če je bil oče na mestu! npr. jz si lahko samo želim, da bom kdaj dobila takega fanta/moža/partnerja, ki bi bil podoben mojemu očetu, kaj šele da bi bil enak... V bistvu so moji do zdaj v marsičem spominjali nanj uf, če je bil temen in oven po horoskopu je bil že na dobri poti

Vsaka ženska nosi v svojem srcu svojega Adama in vsak moški svojo Evo. Hočem napisat neke vzore, kakšen naj bi naš partner bil, to že nosimo predhodno v glavi. Vsaj približno. V resničnem življenju pa spoznavamo mogo različnih oseb, ki so daleč od naše podobe, kakšen naj bi bil. Res je, da nas nekateri privlačijo bolj, drugi pa manj. Zato se tudi strinjam z Ixtlanom, ki je napisal, da bi imel ene za po f...t ene pa za druge stvari. Kaj pa me ženske? Mar si na prvem mestu ne želimo samo pozornosti in uvidevnosti, pa božnaja in ljubkovanaja, šele nato preidemo v resnejše stvari?
Kaj nosimo me v svojem srcu? Svojo uporniško dušo, svojo intuicijo in emaptijo, kar nekako čutimo, kdo je dober in kdo ne. Vemo in čutimo, kdo je pravi. V tem smo boljše od moških. Imamo prefinjen nos za strahopetce, luzerje in Casanove. Čutimo bolj nagonsko in naša intuicija je daleč nad moško. V to verjamem, ker poslušam zgodbe žesnk. Vedo prav dobro, kdo je pravi. Pa ne bi pisala o tistih mladih naivnicah, ki vsakemu vrjamejo. Vem, da smo bolj previdne pri izbiri. Ni nam dober kar vsak. Tudi ne tak, ki ga lahko vsaka ima. Ravno zato smo včasih raje same, kot bi zbezlale v neka brezupna in brezizhodno razmerja. Po naravi smo bolj dojemljive in ne vem, lahko napišem tudi bolj previdne.
Imam prav moški, ali se spet motim? Morda ravno zato doživljte vi toliko zavrnitev. Ne damo se kar tako, kajne?

ixtlan wrote on 01.02.2007 at 10:42:00:



no sej govorim o očetu kot osebi! Ker je zelo fajn oseba (sočutna, prijazna, bistroumna, zabavna, hudomušna...), sm že od nekdaj iskala podobne njemu-osebnostno, čeprav to da so mi od nekdaj ušeč temni moški, pripisujem temu, da je on temn   Poleg tega je pa tak mojster za vse, da sm že večkrt pomisnla: naši mami je pa padla sekira u med In tako se je nekega dne moj fant spravu prenavlat stanovanje in sm bla čist paf, ko je mogu počakat do vikenda, da je imel njegov fotr čas, da mu je ena vrata zazidal pa potem je mogu čakat še ne vem kolk časa elektrikarja, da mu je šolterje na drugo stran napelau Sem si na glas misnla, joj midva z očijem bi to že zdavnaj mela narjen (mi2 zato, ker sem mu jaz pri njegovih mojstrovinah vedno pomagala) U glavnem sm bla rahlo razočarana, ker sm bla prepričana, da vsak moški bi pa ja mogu kaj takega obvladat... pa niti ne bi zdaj pisala slavospevov, čeprav si to zasluži!

Če govoriva o očetu kot očetu pa je imel kot vsak oče nekaj kiksov, ki pa niso-vsaj trenutno se jih ne zavedam- pustil nekih tragičnih posledic (razen če to kdaj kasnej ugotovim na kaki psihoterapiji ) in ne ne želim si met s fantom odnosa oče-hči, daleč od tega!!!

U glavnm, moj očka junak verjetno ni popoln-ne kot oseba, ne kot oče; je pa zadost fajn (bolj kot kdorkol k sm ga do zdaj mela priliko spoznat), da si želim (osebnostno) fanta čimbolj podobnega njemu pa če je to še tko ojdipovsko po tvoje!!! Hotla sm samo razbit mit o tem, da če kdo kdaj izjav: ti si pa iščeš partnerja takega kot je tvoj oče, takoj v ljudeh klikne da to je pa nekj slabega, da tega se morš pa otrest-mislm zakaj že??? In sm hotla samo dopisat, da v tem ni nič slabega, če stvari štimajo in se zavedaš, na kakšn način podobnga njemu si iščeš

to bi blo to pa hvala za priložnost, da sm mela priliko pofrajart, kako super očeta imam

LP

Donna wrote on 01.02.2007 at 15:03:35:



Ej to pa mene tolk spomne na moja številna pričakovanja in posledična razočaranja; tole je sicer teoretična osnova spesnjena by eva, ko je poskušala pomagat odpravt moja pričakovanja... o uspehu tega početja ne bi še razpredala je pa uporabnop many very much

začel se je pa z mojim vprašanjem:

kako se naprogramiraš tko da ne prčakuješ nč?

mislim, da tko, da sam nehaš izpolnjevat pričakovanja drugih. Da zavestno stvari ne delaš zato, ker jih drugi pričakujejo. Še vedno jih lahko delaš, ampak zato, ker sam tko hočeš. Ko se navadiš, da nisi dolžan izpolnjevat pričakovanj drugih, niti tega ne zmoreš zares (ker vsak zmore samo svoja), se navadiš tudi, da drugi ne morejo tvojih.
razočarujoče
žalujmo za vsem zemeljskim

thnx pa lp

Donna wrote on 07.02.2007 at 15:26:43:




Donna wrote on 07.02.2007 at 15:26:43:


same here...... men je čist uredu.... se mi nikamor ne mudi

Donna wrote on 07.02.2007 at 15:26:43:


pravilno.... počakajva na nekoga s komplementarnimi aspekti v natalki

Donna wrote on 09.02.2007 at 09:17:24:


itak...