dober članek - da misliti...
na:
http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/260352/ Janševo morje v Savudrijskem zalivusreda, 01.08.2007
Vlado Miheljak
"Vi pa očitno nimate drugega bolj pametnega dela. Netite prepire, nemir, da rušite sistem Slovenske vojske in naš obrambni sistem, to je škoda."
Obrambni minister Karl Erjavec o škodljivem poslancu Anderliču
***
"Stvar je sporna sama po sebi, ker mobilne naprave za prisluškovanje mobilnim telefonom ni mogoče nadzorovati."
Premier Janša o Sovini mobilni prisluškovalni napravi (april 2007)
***
"O obstoju te naprave sem bil podrobneje seznanjen zdaj, ko je prišlo do te polemike. Moje mnenje glede tovrstnih naprav se ni spremenilo. V kolikor bi takšna naprava obstajala in delovala v Sloveniji, bi bilo to enako sporno kot v primeru podobne naprave, ki jo je nekoč v Sloveniji uporabljala Sova."
Premier Janša o razkritju neevidentirane prisluškovalne naprave pri vojaški obveščevalni službi (julij 2007)
***
Državljani Slovenije in Hrvaške, pazite, spet se dogovarjajo! Namreč o razmejitvi morja. Ko se ne pogovarjajo in ker se ne pogovarjajo, so slovensko-hrvaški odnosi slabi, pravzaprav zelo slabi. Ljudje dveh sosednjih dežel, med katerimi ni nobenih zgodovinskih bremen, zamer, se iz meseca v mesec, iz leto v leto bolj po strani gledajo, prezirajo. Še malo, pa se bodo začeli aktivno sovražiti. V Sloveniji smo bili šokirani, ko smo prebrali, da Hrvati po nekaterih anketah sodeč lažje prenašajo sosedstvo s Srbi, s katerimi imajo stare neporavnane račune in v aktivnem spominu vonj po smodniku in krvi, kot z nami. No, ob tem smo spregledali, da tudi pri nas vladajo zelo podobna čustva do Hrvatov. A če je slabo, ko se ne dogovarjajo, je še slabše, ko se dogovarjajo. Ne samo ko se, če se, in kot vse kaže, so se dogovarjali o namernem izzivanju incidentov, ampak - kako absurdno - še bolj, ko se dogovarjajo o rešitvi.
Ko so Hrvati nekaj let vztrajno ponujali mednarodno arbitražo, je bila Slovenija proti, in zdaj, ko Slovenija predlaga postopek mediacije pri Badinterjevem sodišču za pomiritev in arbitražo pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, hrvaška opozicijska politika in precejšen del javnosti že aktivno nasprotuje slovenskemu predlogu. In v takem vzdušju se politično nagovarjanje vselej napolni s kar najbolj nestrpnim besednjakom. No, za kulisami tega najnovejšega teatra ostaja vprašanje, ki si ga v teh dneh nihče ni postavil. Namreč, ali je Janša vrgel Sanaderju rokavico, ker mu je hotel škodovati pred volitvami, ali pa je tudi ta manever del starega dogovora o neurejanju oziroma zaostrovanju odnosov med državama, kakršnega sta domnevno izvajala pred volitvami 2004. Kaj če zdaj Janša vrača Sanaderju uslugo za konflikte leta 2004, ki so mehčali Ropove liberalce?
Poglejmo. Po eni strani je mogoče, da nobeden ne računa resno na dogovor o posredovanju, a Janša Sanaderju omogoča, da pred svojimi volilci pokaže, da pokončno brani vsako ped hrvaške zemlje in vsako kapljo hrvaškega morja. Po drugi strani pa je mogoče, da sta oba prišla do zaključka, da imata obveznosti tako do mednarodne kot domače javnosti. Slovenija bi naj pokazala zrelost v času predsedovanja Svetu EU, Hrvaška naj bi pokazala prožnost pred ključnim pogajalskim obdobjem, če ne želi skupaj s Srbijo, Črno goro, Makedonijo in Turčijo vsaj na srednji, če ne že na dolgi rok ostati v čakalnici za vstop v EU. A oba premiera imata še en dolg: skupaj in vsak posebej sta napadala in pokopavala doslej edini modus vivendi med državama - namreč sporazum Drnovšek-Račan. Sporazum je bil izjemen dosežek, saj je pokazal, da so možne rešitve, v katerih nihče zares nič ne izgubi, na simbolni ravni pa pripelje do razrešitve slovenske morske travme. Torej: Sloveniji omogoči dostop do odprtega morja, ne da bi se Hrvaška zares morala čemu odreči. Pred volitvami 2004 sta sedanja premiera sesuvala dogovarjanje na racionalni diplomatski osnovi in obetala hiter dogovor na emocionalni prijateljski osnovi. In rezultat? Po treh letih sosedskega dvojca Sanader-Janša so odnosi slabši, kot so bili kadar koli, in rešitev je bolj oddaljena, kot je sploh kdaj bila. Torej, morda hočeta vendarle poslati v javnost sporočilo, da hočeta in iščeta rešitev. Hkrati pa je zaveza abstraktna, saj bi ne samo hrvaške, ampak tudi slovenske volitve zagotovo prehitele Badinterjevo mediacijo.
No, najbolj verjetno pa so sedanje ponudbe Janševe morske iniciative zgolj nadaljevanje prisluškovalne afere. Torej, manever premeščanja pozornosti z vsebin na formo, z dogovorov o konfliktih na (neobvezno) dogovarjanje o rešitvah. A afera Sova, ki jo je iniciiral prav Janša prek svojih kurirjev iz vojaških struktur, se vse bolj vrača kot bumerang. Res nerodno. Najprej Janševi preiskovalci bombastično razkrijejo mobilno prisluškovalno napravo, da bi prehiteli tiste, ki oznanijo, da obstajajo prisluhi o spornem dogovarjanju o generiranju mejnih konfliktov. In takrat se je zdela Janši prisluškovalna naprava sporna sama po sebi. Ker pa je Janša ne samo generični titoist, ki je mladež vodil po maršalovih božjih poteh, ampak tudi praktični marksist, ki pozna Marxovo 3. tezo o Feuerbachu, da "okoliščine spreminjajo ravno ljudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgojen", je že zdavnaj prišel do spoznanja, da po logiki stvari tudi prisluškovalne okoliščine spreminjajo ljudje (t. j. lastni agenti) ter da mora biti prisluškovalec sam prisluškovan. Praktično to pomeni, da v Sovo vdirajo Janševi osebni gardisti iz vojaške obveščevalne službe ter da ta ista vojaška obveščevalna služba poseduje mobilne prisluškovalne naprave tako kot sporna Sova. A kot je razkril poslanec Anderlič, je razlika vendarle očitna: medtem ko je bila Sovina naprava evidentirana in je bila po predaji poslov (po besedah bivšega direktorja Podbregarja) narejena primopredaja naprave, je vojaška naprava (pravzaprav dve) zunaj nadzora.
Še sam Janša se krasno zaplete, ko pravi, da je bil o tej napravi sam "podrobneje seznanjen zdaj, ko je prišlo do te polemike". Kaj to pomeni? Da je "nepodrobno" vendarle bil že prej seznanjen o napravi, pa nad njenim delovanjem nesporno in dokazano ni bilo nadzora, saj še evidentirana ni? Ali pa da tudi on ni nič vedel o tem? V obeh primerih imamo ponovljeno situacijo, znano pod imenom paravomo: vojaško obveščevalno dejavnost, ki je zunaj civilnega nadzora.
To pa ni nedolžna zadeva, tudi ni eksces, ampak veliko več. Je zametek militarizacije družbe in države. In tako imamo krasno situacijo. "Civilna" obveščevalna služba je v popolnem razkroju in že nekaj časa ne opravlja posla, za katerega je bila predvidena (skrb za zunanjo državno varnost), vojaška pa (potencialno) opravlja posle, ki jih v parlamentarni demokraciji ne bi smela: nadzor nad civilno sfero. In smo tam, kjer smo pred letom 1990 že bili. Le potencialne žrtve so druge. Še več. Nekdanje žrtve so sedanji storilci.
uživajte!
Home
Pages: 
