ARS
5
Offline
Preveč dobrega je lahko ... čudovito. (Mae West)
Posts: 2510
daleč od rodne barjanske grude
Gender: 
|
Ekola, slovenska pomlad je šla definitvno v zimo,
a ne bi blo prav nič švoh, če se do naslednje, resnične pomladi, marsikaj preprosto še stopi ...
Zanimiv članek Alje Brglez v Financah:
Labodji spev kot olimpijska disciplina
Janši zmanjkuje ljudi in časa
Dobro poučeni mnenjski voditelji so vlado, katere predsednik je bil Andrej Bajuk in je v letu 2000 za šest mesecev prevzela vodenje države, imenovali Bajuk-Janševa vlada. Ime naj bi pomenilo, da je Bajuk v njej figura, v resnici pa da ima vse niti v rokah Janša, ki je bil v vladi sicer obrambni minister. Tokrat je položaj obrnjen: v ponedeljkovih Odmevih javnega zavoda RTV je predsednik vlade Janez Janša na vprašanje o tem, ali bo zamenjal ministra za delo, priznal, da je že "marca letos predsednika NSi zaprosil za to, da predlaga drugega kandidata, potem ko sva skupaj, ponavljam, skupaj ocenila, da je sedanji neustrezen, zdaj pa že devet mesecev čakam na novo ime".
Janša-Bajukova vlada
Obrat je v medijskem prostoru viden takoj: novinarji, ki so problematizirali že postavitev Bajuka za finančnega ministra, nato pa vse njegovo delo in posamezne odločitve, so v zadnjih mesecih prepričani, da je odličen finančni minister, ki nas bo gladko popeljal od drobižnikov do evrov, in da je pravi, da ga European Voice imenuje za Evropejca leta. Da v vladi hlače tokrat nosi Bajuk, ne Janša, vidijo tudi v odločitvi, da je Lojze Peterle, prvi predsednik vlade v samostojni Sloveniji in prvi slovenski Evropejec leta, prvi napovedal kandidaturo za predsednika države - NSi je s tem Janši pustila le malo možnosti, da bi imel na teh volitvah močnejšega kandidata, kot ga ima Bajuk.
Kraljeva rokada
Janša si je v zadnjih dveh letih zagotovil sloves nespornega kralja kadrovskih rošad: v podjetjih v delni državni lasti, bankah, zavarovalnicah, časopisih, javnih zavodih, šolah, bolnišnicah in knjižnicah se je med zaposlenimi kot refren ponavljal verz, da "kjer zadene, iskra šine, šest jih pade, kjer porine", s katerim je Ivan Sibinjski v ponarodeli pesnitvi Kdo je mar? vitezom opisal Slovence. Padali so direktorji, tresle so se uprave, zdelo se je, da ga ni junaka, ki bi se lahko obdržal na položaju, če ga Janševa vlada tam ne potrebuje. Družabni pogovori se niso sukali okrog vprašanja, zakaj je Janša koga zamenjal, ampak so ugibali, zakaj koga še ni zamenjal - med ministri sta se vedno omenjala Božič in Lukačičeva, v zadnjem času Drobnič, Mate, Zver in Bručan, sicer pa so se zdela v skrivnost zavita imena Bohorič na čelu kranjske Save, Golobič na čelu državne volilne komisije, Kocijančič na čelu Olimpijskega komiteja Slovenije; če naštejem najbolj slikovite.
Prava zamenjava
Zakaj predsednik vlade ni zamenjal ministrov, je zdaj torej jasno: ker ni imel moči. Kritik na njihovo delo je slišal toliko, da gotovo ni mislil, da delajo dobro in da jih ni treba zamenjati. O tem, zakaj ni zamenjal Bohoriča, je bilo ugibanj in odgovorov že dovolj; kako, da Marka Golobiča ni odnesla ne Janševa vlada pred volitvami ne množica ugotovljenih nepravilnosti na voliščih, je enako čudežu, najbolj pravljičen pa je gotovo lik Janeza Kocijančiča, ki bo 12. decembra znova izvoljen za predsednika OKS, saj je edini kandidat za ta položaj. Naj spomnim: gre za človeka, ki ga je sedanja oblast naredila za simbol kontinuitete, ga opisovala kot dušilca medijske svobode in varovalo enoumja na revolverju prejšnje in predprejšnje oblasti, in ga na naposled zamenjala na čelu sveta RTV Slovenije ter mu napovedovala tudi izgubo olimpizma.
Toda to so iztrgani, posamični in poljubni primeri, ki ne povedo vsega. Pravi odgovor, ki pojasnjuje vzroke nemoči predsednika vlade in vodje pozicije, je prišel prav v zadnjih tednih in ni presenečenje, marveč zakonitost: po dveh letih je silna bojevitost sproščenih zmagovalcev izgubila udarno moč. Zmanjkalo je ljudi, zmanjkuje časa. Prvo se je najbolj očitno pokazalo na lokalnih volitvah, kjer se v večjih mestih desnici niti združeni ni uspelo predstaviti z resnimi kandidati, drugo se vidi v histeričnih potezah in izjavah, ki lokalnim porazom zdaj sledijo na nacionalni ravni. Prvo se naprej kaže v nemoči, da bi politika uredila preprosta življenjska vprašanja prebivalcev majhnih krajev, drugo v potrebi, da se ta lokalna nemoč v večernih poročilih prikrije s posnetki rokovanja našega premiera na družabnih srečanjih z globalnimi voditelji.
Važno je sodelovati
Kdor je menil, da se Janša toliko ukvarja s kadrovanji zato, ker so ga značajske lastnosti in karierna pot oblikovale v oficirja, ki ima rad vse pod nadzorom, je imel prav: Janša ni državnik. Nihče več mu ne bo verjel, da se lahko kaj domeni z Bushem, če se ne more s Strojani in če davkoplačevalcem grozi s stroški dvestotih specialcev v rečeh, ki bi jim morali biti kos lokalni policisti. Že danes nihče več ne pričakuje, da lahko minister Zver gradi stadione in šole, če ne more poskrbeti za streho nad glavo ene družine. Kako naj minister Mate zagotovi Sloveniji mir na odprti meji s Hrvaško, če ga ne more v zaprtih vaseh sredi države? Kako naj kdo verjame v umik politike iz gospodarstva, medijev, šolstva ..., ko pa se politika ne more umakniti niti iz ene romske hiše?
Eno od spoznanj letošnjih lokalnih volitev je, da so volivci prepričani, da jim bodo stadione, parkirišča, kopališča in odpiralni čas trgovin bolje kot politiki urejali podjetniki. Od njih pričakujejo, da bodo ne le sodelovali, ampak tudi zmagovali. Izvolitve Mercatorjeve uprave na čelo Ljubljane, pa Popoviča, Šrota in podobnih v drugih večjih mestih so skupaj z učinki delovanja zdajšnje slovenske vlade povzročili, da volivci od politike ne pričakujejo pravzaprav ničesar več. Janši tako ostane sodelovanje, Janezu Kocijančiču pa čestitke za taktično zmago in mirne živce.
|
Home
Pages: 
