Cepivo proti hepatitisu B: Engerix-B®
proizvajalec: SmithKline Beecham (Glaxo SmithKline)
V Sloveniji je prijava hepatitisa B obvezna po zakonu. Slovenija spada med države z najnižjo obolevnostjo za hepatitisom B na svetu. Leta 1992 je bilo 6 okuženih na 100.000 prebivalcev, v zadnjih letih pa se je številka ustalila pri 1,5 okuženega na 100.000 prebivalcev (Statistični letopis 1999). V Sloveniji ni obolelih v starostni skupini do 10 let (Kraigher 2000). Hepatitis B je torej bolezen odraslih. Če upoštevamo podatke o kratkotrajni zaščiti (3-7 let) s cepivom Engerix-B®, je jasno, da obvezno cepljenje 6-letnikov nima nobene znanstvene podlage. Cepivo Engerix-B ® je nevarno: vsebuje strupene sestavine in tuje beljakovine, ki pridejo neposredno v kri, ker ga aplicirajo parenteralno; po podatkih proizvajalca in objavah v znanstveni literaturi lahko povzroča veliko različnih resnih bolezni, ki so lahko celo usodne; cepivo ni bilo dovolj preizkušeno niti glede takojšnjih stranskih pojavov niti glede dolgoročnih posledic cepljenja, ki lahko nastopijo še mesece in leta po cepljenju.
Opis cepiva
Engerix-B ® je rekombinantno DNK cepivo, ki vsebuje prečiščen površinski antigen virusa hepatitisa B. Pridobljeno je z gensko manipulacijo celic kvasovk Saccharomyces cerevisiae , ki prenašajo površinski antigen gena virusa hepatitisa B. Površinski antigen v celicah kvasovk prečistijo z večimi fizikalnokemijskimi postopki. V končnem izdelku je antigen absorbiran na gelu aluminijevega hidroksida. Cepivo ne vsebuje nobenih snovi človeškega izvora.
0,5 ml cepiva (za pediatrično uporabo) vsebuje 10 mcg površinskega antigena hepatitisa B absorbiranega na 0,25 mg aluminija v obliki aluminijevega hidroksida. Dodan je tiomersal (derivat živega srebra) v količini 1:20.000 kot antiseptik, natrijev klorid (9 mg/ml) ter fosfatni pufri - dinatrijev fosfat dihidrat (0,98 mg/ml) in natrijev dihidrogen fosfat dihidrat (0,71 mg/ml).
Po novem propagirajo cepiva, ki so proizvedena s pomočjo genetskega inženiringa. Ali se pri tem ne igramo z ognjem?
»T.i. gentehnološka cepiva in organizme proizvajajo s pomočjo aktivirane dedne substance, ki kot taka v naravi ne obstaja. S cepljenji ali pa z gentehnološko spremenjenimi živili se aktivirana dedna substanca transportira v telo, kjer pride do celičnega jedra. Posledica tega je lom kromosomov. Največja tragika je v tem, da aktivirana dedna substanca ne doseže le telesnih celic, temveč tudi jajčne in semenske celice, kjer v nadaljevanju povzroči hude deformacije potomcev, podobno kot je to primer pri posledicah izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju. Gentehnična cepiva povzročijo nepovratno kontaminiranost dedne zasnove in s tem jajčnih celic ter semenčic, ki so zasnova vseh prihodnjih generacij
Nevarne sestavine cepiva
Tiomersal
Tiomersal vsebuje 49,6% utežnih odstotkov živega srebra (Hg) in se metabolizira v etilživo srebro in tiosalicilat. Na voljo je zelo malo podatkov o razliki v toksičnosti obeh organskih oblik živega srebra – etilživo srebro in metilživo srebro. Obe organski obliki sta nevrotoksični pri večjih odmerkih (Axton 1972, Matheson 1980). Natančnih podatkov o še sprejemljivih odmerkih, ki nimajo učinkov pri razvoju dojenčkov, ni. Na voljo pa je ogromno podatkov o preobčutljivostnih reakcijah, ki jih povzroča tiomersal (Cox 1988, Seal 1991, Wantke 1994, Urchida 1994, Pirker 1993, Patrizi 1999). Da je tiomersal znan povzročitelj alergij, potrjuje slovenski pravilnik o označevanju zdravil in o navodilu za uporabo (UL RS 82/2000).
Strupenost organskih živosrebrovih spojin se odraža predvsem na centralnem živčnem sistemu, ledvicah, prizadet pa je tudi imunski sistem (Clarkson 1993, 1997; Lowell 1996). Organsko živo srebro prehaja placento in krvno-možgansko bariero (Grandjean 1997). Metilživo srebro se razporedi po vsem telesu, koncentrira pa se v krvi in možganih (Pfab 1996). Izloča se zelo počasi: povprečna razpolovna doba je 40-50 dni. Po podatkih večine nacionalnih toksikoloških centrov razvitih držav ni znana največja še varna doza za človeka, saj ni še nihče dokazal, da varna doza živega srebra za človeka sploh obstaja. Po podatkih ameriških inštitucij EPA, FDA in ATSDR pa je največja dovoljena dnevna doza od 0,1 do 0,4 mikrogramov na kg telesne teže (Anonimno 1999). Živo srebro je izredno toksično za razvijajoče se možgane zarodka med nosečnostjo. Zaradi teh dejstev je ameriška pediatrična akademija dala izjavo, da je zaradi akumulacijskega učinka možno, da so cepljeni novorojenčki in majhni dojenčki izpostavljeni prevelikim odmerkom tiomersala v cepivih (vsak prejme 3 odmerke) in pozvala proizvajalce, da v svojih cepivih zamenjajo tiomersal z drugimi antiseptiki. Pozvali so tudi vse zdravnike, da na to opozorijo vse starše cepljenih otrok (Anonimno 1999).
Na dan prihaja tudi vedno več podatkov o škodljivosti živega srebra za imunski sistem. Živo srebro je znan imunomodulator, njegove soli in salicilati pa povzročajo tudi avtoimunske sindrome (Moszczynski 1997). Zelo dobro dokumentirana je tudi preobčutljivost na tiomersal, ki povzroča zelo različne simptome od izpuščajev, ekcemov, utrikarije, dermatitisa do astme (Ritschel 1990). Najbolj zaskrbljujoči pa so podatki o imunotoksičnosti in citotoksičnosti živosrebrovih snovi za človeka v zelo nizkih koncentracijah (0-100 ng) (Shenker 1992, 1992a, 1993). Poročajo o zaviralnem učinku Hg na aktivacijo limfocitov T, citotoksičnosti za limfocite B, limfocite T in monocite, zaviralnem učinku na proliferacijo limfocitov in na izločanje citokinov. Tiomersal popolnoma prepreči fagocitozo človeških levkocitov pri koncentraciji 1:24.000 in 1:17.000. Pri računanju indeksov toksičnosti za posamezne antiseptike so ugotovili, da je tiomersal 4- do 5,7-krat bolj toksičen za človeške celice kot za bakterijske celice (npr. stafilokoke) (Welch 1940).
Aluminijev hidroksid
Aluminij dodajo cepivom, da bi ojačali imunski odziv na vbrizgan antigen. Precej študij je pokazalo, da že sami aluminijevi adjuvansi povzročajo stranske učinke in nastajanje protiteles IgE, ki kažejo na alergične reakcije (Blennow 1989, Hedenskog 1989, Ad hoc group 1988).
Raziskovalci so odkrili tudi, da lahko vbrizgani aluminij vztraja v tkivih tudi tedne in celo leta v obliki podkožnih granulomov. Ti oddajajo aluminij še leta po aplikaciji (Slater 1982). V medicinski literaturi je opisan primer nastanka granuloma tudi po cepljenju proti hepatitusu B (Hutteroth 1990).
Nevrotoksičnost aluminija je bila potrjena v mnogih raziskavah. Kaže, da je povezan z različnimi nevrološkimi okvarami, kot so encefalopatija, demenca, Alzheimerjeva bolezen, motnje spomina in epilepsija (Kopeloff 1942, Klatzo 1965, Wills 1983, Crapper-McLachlan 1991, Eichhorn 1978, 1993, Candy 1986, Dollinger 1986, Matryn 1989). Nevrotoksičnost aluminija se je nedvomno pokazala, ko je prišlo do zastrupitev dializnih bolnikov zaradi jemanja preparatov, ki so vsebovali gele aluminijevih spojin (aluminijeve soli ali aluminijev hidroksid). Pri dializnih bolnikih so našli velike količine aluminija v različnih tkivih in serumu (Mahurkar 1973). Bolniki so imeli hude nevrološke težave, ki so jih s skupnim imenom poimenovali dializna encefalopatija, bolezen pa se odraža v motnjah govora, demenci, motnjah spomina, dezorientaciji, tremorju in krčih (Alfrey 1976, Barrett 1975). V poskusih na podganah so po parenteralni ali oralni aplikaciji aluminija ugotovili akumulacijo aluminija v jetrih, serumu, srčni mišici, možganih in kosteh. Posledice so bile letargija, anoreksija, krvavitve in smrt.
http://www.kid-pina.si/~svod/jugpril3.htmlToliko o hepatitisu

Lep pozdrav