t wrote on 25.01.2007 at 15:08:06:To je zame bedarija.
Na primer: umivanje je tehnika, doseganja tega, da smo čisti; tuširanje je ena od tehnik umivanja. In sedaj ti trdiš, da se človek, ki se tušira identificira s tuširanjem? Človek, ki se tušira je eno s tuširanjem?
Isto velja tudi za bolj "duhovne" tehnike...
Pri meni to pač ne pride čez...
Vsaka tehnika, prakticirana s pozornostjo (tehnika je že zato, ker njeno opravljanje prepostvlja vsaj neko pozornost) ne glede na njeno banalnost, popolno nesmiselnost ali vsaj oćitno neuporabnost, subjektu strukturia univerzum v določen red. S polno pozornostjo pač v popolnega, a se je tem res tako težko strinjat?
titud wrote on 25.01.2007 at 13:18:04:Vidiš tukaj za moje pojme zgrešiš, saj je pravo več kot tehnika: pravo so pravila, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil. Pravo je idologija, ki določa tehnike svojega udejanja - pravo je tako bliže ideologiji kot tehniki: je ideologija o tem, kako naj bi imeli vsi enake pravice in dolžnosti oziroma, kdo naj bi jih imel več ali manj (načeloma je to, da pravila niso za vse enaka tudi že tudi konec pravne države). Lahko tudi rečemo, da je pravo religija, saj pri življenju drži idejo o neobstoječi stvari (v realnosti nikoli ne more biti nobena država takšna, da bi se v njej dejansko vse odvijalo po pravilih, ker nikoli nimamo nekih nespreminjajočih se pravil, ker ljudje pravila kršijo, in ker obstaja oblast, ki postavlja pravila in ki ta pravila sama krši).
Pravna država, ki dela religijo iz proceduriranja svojega udejanjanja, se odkrito utemeljuje v tehniki sami. In če je v tem do kraja dosledna, se udejanji vpraznem birokratskem teku, v banalnih procedurah zaradi procedure (amerika kot vzor pravne države s pravnim proceduriranjem skoraj vsakega političnega vprašanja teče v praznem teku, ki ga lahko prekinjo le zdaj že ravno tako skoraj ritualni posegi avtokratske samovolje ali populističnega ljudstva, oba utemljena na patriotičnem čustvu).
titud wrote on 25.01.2007 at 13:18:04:Jaz to vidim obratno - oblast so polna mesta v strukturi (oblast so vedno neki konkretni ljudje), na katera se politik hoče pririniti. In politiki so sizifi, samo po svojem vztrajanju (tako kot mi vsi), čeprav so ponavadi preveč neumni ali zaslepljeni s svojo željo po moči, da bi sploh dojeli nesmiselnost svojega početja. Cilj in pot sta ponavadi vedno definirana: načeloma se vedno ve ves potek poti na vrh ali proti vrhu, hoja po tej poti je lahko ovinkasta ali pa ravna in tudi tehnike se lahko razlikujejo, vendar je jasen tudi cilj. Je (po moje) hud nesmisel govoriti o tem, da je kdorkoli kadarkoli pristal na oblasti povsem po naključju - bi rabil vsaj en konkreten primer za kaj takega.
Oblast ne izvira neke notranje moči posameznika, ki svojo voljo vsiljuje drugim, ampak iz mesta v družbeni strukturi, ki si jo vsak po moči hrepeneč želi zapolnit. Kako bi sicer lahko zgodilo, da vodilne položaje v strukturah oblasti zasedajo tisti slabiči, ki hrepenijo po uvleljavlnju volje nad drugimi in ne tisti, ki moč posedujejo, saj bi jim zavzamenje praznih pozicij v strukturah oblasti moč omejevalo, ne pa dajalo?