t wrote on 30.01.2007 at 09:23:55:Če bi to kakorkoli držalo, bi moralo po svetu bloditi cel kup nesrečnih znanstvenikov (ki svoje utehe niso našli pod okriljem religije) in ateistov ter antiteistov... Še bolj pa te sesuje pri takih trditvah dejstvo, da obstaja cel kup religij in ideologij, ki nimajo skupnega ničesar drugega, razen da bolj ali manj odkrito sovražijo ostale religije in ideologije...
Znanstveno/filozofsko/spoznavno so ta "ključna vprašanja" že zdavnaj razrešena: človek je merilo teh stvari: samo subjekt proizvaja smisel zase; seveda pa lahko gre tudi do prve trgovine z ideologijami in religijami ter si odgovore za primerno ceno z velikimi sezonskimi popusti in ostalimi ugodnostmi nakupi tam...
Po moje spoznanje, da je človek merilo vseh stvari in da je kreator svoje lastne sreče v ničemer ne odpravlja stare dileme, kako naj tak človek živo srečno drug z drugim in z vsem kar ga obdaja. Če ateizem vzorce sobivanja, ki nam jih jih ponujajo religije, proglaša za edini vzrok vsega tega trpljenja, ki si ga povzročamo drug drugemu, pol ateizem samega sebe vzpostvlja kot religijo že s tem, ker s parkticiranjem ateizma obljubja odrešitev od vseh oblik trpljenja.
titud wrote on 29.01.2007 at 18:39:57:Religija je biznis - kot pralni praški in zobne paste, za katere jamči stomatološki inštitut ali sekcija...
Zato se pač tako prilagajajo - trikrat večja moč pranja v vsaki reklami
Če je religija nemoralna predvsem zarad tega, ker dela iz sebe biznis, pol bi po istem kriteriju bla povsem nemoralna tud znanost, ki kljub razglašnaju svohje obče koristnosti kot je splošno zano ni gnana na etični pogon (vsa čast izjemam!).
titud wrote on 29.01.2007 at 18:39:57:To pa sploh ni res: vsaka poštena "znanstvena" teorija mora misliti tudi o svoji neskladnosti, še bolj to velja za tehnične pristope...
Bistvo teorije je, da se nikoli ne more skladati s prakso - tako kot zemljevid nikoli ni teren, katerega upodablja, temveč bolj ali manj pravilno prikazuje njegove določene poteze in razmerja med njimi...
Vpraš znanstvenika, v katerih pokrajinah verificira veljavnost/pravilnost svoje teorije in odgovoru ti bo, da točno tam, kjer jih verificarata religiozni prerok ali misitik: v resničnosti lastne izkušnje.
Quote:Religiozna iskušnja se lahko sklada s svojim predmetom samo, če sama proizvaja svoj predmet (vsak pošten teoretik se lahko vsaj malo prepozna (vsaj del svoje notranjosti) v svojem dreku, ki mu je na frišno prilezel iz riti: temu se reče resnično lastna produkcija - vendar pa dreka pač ne gre religiozno (preveč) častiti, čeprav je precej konkretnejši od religioznih entitet) - v tem primeru pa je to samo najtemnejša plat ideologije: nekakšna črna magija, če hočeš... najprej nekaj skreiraš, nato pa zadevo spraviš v "življenje" znotraj določenega kontimuuma, ki pa je ravno tako (samo) del te celotne kreacije....nato pa se lotiš vse to izkušati in motriti... s svojim drekom se zlahka poistovečaš, ker si ga sam proizvedel in ga nosiš v riti - je pač del tebe, vendar pa to nisi cel ti... in seveda tvoj drek ti niti potem ko se v zunanjem svetu realizira kot klobasa ali kupček ne smrdi tako neprijetno kot ostale klobase (vegeterjanci pravijo da njihov celo diši - kar je še ena od pomembnih navez med prehranskimi stili in duhovnostjo) - je torej duhovno zate precej bolj sprejemljiv.
Po moje religije, ko se učijo živet druga ob drugi in cela druga z drugo, gredo skoz podoben proces, kot gre otrok pri navajanja na kahlico: svoje extrenitete si sicer z zanimanjem ogleduje, jih raziskuje, se jim čudi, se z njim identificira in jih celo posvečuje, vendar se hkrati začenja zavedat, da drugim njegove externitete smrdijo in da se jim gnusijo. Do tega, da kdaj se bodo zagnusile tud njemu samemu, mora prit spontano skoz lastno izkušnjo. Vsako pretirano prepovedavanje in zgražanje lahko povzroči bodisi trajno fascinacijo bodisi pretiran odpor, zarad katerga se lahko otroku zagnusi še brisanje lastne riti (prosoto po anotomiji gnusa od w.i. millerja)
Home
Pages: 
