titud wrote on 22.01.2007 at 12:50:06:t wrote on 22.01.2007 at 11:25:36:Vidiš tukaj si spet pomešala zadeve - religije samo parazitirajo na določenih tehnikah, ki so splošno univerzalne in so se uporabljale še na mnogih drugih področjih, njihov obstoj pa je popolnoma neodvisen mimo katerekoli posamezne religije ali religij nasploh...
Kaj pa če je obratno, da še so tehnike parcialne in le parazitirajo na religijih, ki jim šele dodajo pravo univerzalnost? To sprašujem zato, ker bi se po moje dalo najt dost primerov, ko tehnike znotraj religij, ki 'umirajo' ali pa so že mrtve preprosto ne delujejo in kot po čudežu začnejo delovat šele, ko se določena religija reformira ali ko oživijo v kontekstu drugih/prevzetih religiji?
Obratno ni mogoče, saj tehnike kot take jemljejo sojo koristnost iz svojega predmeta (tehnike so utemeljene v svoji koristnosti) - bistvo tehnik je v specializaciji ne pa v univerzalnosti.
Poleg tega pa religije niso sposobne dajati nikakršne univerzalnosti - saj so univerzalne samo znotraj samih sebe - znotraj svojega zaprtega sistema: povrh vsega tega tega pa sploh ni ničesar, kar bi lahko bilo skupno vsem religijam ali religiji nasploh - razen njihove bebavosti in otročjosti...
(recimo bičanje je svoj razvoj doživljalo skozi celotno zgodovino, svoj največji razcvet doživlja v krščanstvu in islamu (ko je ljubezen do drugih najbolj opevana in povzdigovana, je sovraštvo do sebe največje), propad pa v sodobnih spolnih praksah)
titud wrote on 22.01.2007 at 12:50:06:t wrote on 22.01.2007 at 11:25:36:Meditacija ali globoko premišljevanje ali koncentracija je prisotna povsod - zavedno ali nezavedno jih uporabljamo vsi in so se uporabljale že od nekdaj (uporabljajo jih, bojevniki, lovci, umetniki, filozofi, mistiki, obrtniki...); tudi zdravljenje in različne zdravilske metode niso nič posebnega (njihove uspehe lahko največkrat pripišemo placebo efektom in samozdravilni moči organizma - vedno pa jih lahko razložimo brez uporabe religioznih terminoloških aparatov), čeprav so vse prevečkrat zaradi nerazumevanja uporabljale znotraj posameznih religij (predvsem kot reklamno sredstvo).
Kaj pa če so te tehnike imanentno religiozne, se pravi, da delujejo le ob naši zavedni ali nezavedni religioznosti (na zavsetni ali nezavedni veri v njihovo delovanje).
Tehnike so postopki, s pomočjo katerih dosegamo določene cilje, zato uspešnost nikoli ne more biti stvar vere, temveč je to stvar cilja, ki ga hočemo doseči, stvar tehnike, katero smo uporabili za dosego tega cilja in seveda naših zmožnosti in sposobnosti.
Bistvo vsake dobre tehnike, na kateremkoli polju je to, da ob upoštevanju njenih določenih postopkov lahko kdorkoli pride do istega cilja - in v tem smislu je večina religij antitehničnih, tehnike pa uporabljajo predvsem za manipulacijo v svoji smeri ne pa zadokazovanje tega, kar naj bi bilo njihove bistvene postavke.
titud wrote on 22.01.2007 at 12:50:06:t wrote on 22.01.2007 at 11:25:36:Kar se tiče "ljubezni do sebe" - doslej še nisem slišal za nobeno religijo, ki bi učila kaj takega (najbliže bi bil "avtoerotični" in "ateistični" budizem, krščanstvo je prišlo do ljubezni do drugih...islam pa do ljubezni do islama). In tudi, če bi lahko o čemerkoli takem govorili, je ponavadi to bolj obrobni rezultat znotraj kakšne opombe v kakšnem "svetem tekstu" ali kolateralni rezultat katere od mističnih sekt...
Kaj pa če je obrobnost v omenjanja ljubezni v religijah posledica dejstva, da je ta njihova samumevna predpostvka in se z ubesednjem samo razloča in locira na posmezne objekete, s tem pa se krni njena brezpogojnost in univerzalnost ?
Ne gre za obrobnost omenjanja - gre za to, da je ta pojem v religijah večinoma zgolj zlorabljan skozi različne retorične prijeme; zato je tako malo govora o ljubezni do sebe ali o spoštovanju samega sebe, tako veliko govora pa o spoštovanju in čaščenju raznih božanstev, ikon in svetnikov...
uživajte!
Home
Pages: 
(Read 129100 times)
