Bamby
|
Včeraj je bil spet en tak (lep) dan, bilo je prekrasno sončno vreme, ko je slovenska komunistična veličina sijala v polnem sijaju. Naenkrat nisem bil več prepričan ali živim v Sloveniji ali pa morda v S. Koreji ali Kubi.
Po 40 minutnem opevanju Drnovška v glavnem TV dnevniku, na nacionalni (ups, po novem se reče javni) TV SLO1, celo POP TV je bil zmernejši, je sledila napovedana oddaja "V spomin dr. Janezu Drnovšku". Oddaja, ki naj bi po prvotnih napovedih trajala 55 minut se je razvlekla kar na uro in 12 minut. Vodila jo je Rosvita Pesek, povabljenca pa sta bila (iz previdnosti) zadnji komunistični voditelj Slovenije Milan Kučan in bivši udbovec F. Bučar. Vse se je vršilo v neskončnem opevanju "lika i dijela" Drnovška, tudi nobenega običajnega preganjanja gostov, naj hitro povedo kar želijo, češ čas namenjen za oddajo se izteka, kot je to običajno kadar se razpravlja o kakšnih pomembnih gospodarskih vprašanjih, se ni zgodil. Kdo bi se upal zmotiti tako pomembno opravilo kot je opevanje enega zadnjih predsednikov bivše komunistične Jugoslavije.
Ampak to še ni bilo konec, potem se je vsa zgodba ponovila še v TV Odmevih. Sedaj razumem kakšna muka je verjetno Severnim Korejcem, ki imajo v stanovanja namontirana državna radija, ki jih ne morejo nikdar ugasniti in preko katerih jih indoktrinirajo iz dneva v dan. Sam sem se včeraj pustil indoktrinirati kar sam od sebe, čeprav bi lahko vsak trenutek ugasnil TV, vendar me je premagala radovednost do kam bo segalo to neskončno dolgovezno na trenutke že kar bedasto opevanje lika i dijela. Neznosna slovenska patetika pomešana s prikazom življenjepisa Brodija, ki je bil ravno tako miroljuben kot Drnovšek, da je bežal celo pred Ropovo psičko. Vsa taka veličastna dejanja iz Drnovškovega življenja smo izvedeli včeraj v neskončni sagi o veličini našega ljubljenega vodje..
Vodilne politične delavce jemljem točno tako kot vse ostale ljudi: Rojstvo - delo - smrt! Brez tragike, po naravnih zakonih! Živimo v naravi, ne v kakšni zibelki bogov! Brez božjega čaščenja, lepo prosim, sploh, če gre za prepričanega ateističnega komunista! Najbolj smešno pa je bilo, da se je tudi prepričanim nasprotnikom pokojnika zdelo potrebno objokovati njegovo smrt! Le zakaj neki, moja babica bi rekla enega (komunista) manj in popolnoma se strinjam z njo.
Res ne vem, a bomo za Tuerkom tudi jokali cel večer/dan/mesec, pa za Kučanom, pa za Pahorjem, pa za Bučarjem, pa za Petrletom, pa za Janšo, ..., pa za Golubičem, bog mi odpusti!
Razumem, da so se cmerili za Josipom Brozom (celo Drnovšek je še leta 1988 govoričil pod njegovo ogromno sliko), Titov doprsni kip pa so si iz dvorane v stolpnici časopisnega podjetja Dela upali odstraniti šele leta 1995, takrat so bili pač "kubansko-korejski" časi, ampak danes!
Nekaj ne razumem pri naših levičkarjih.
Eden glavnih njihovih argumentov, da je bil Tito velik človek je, da je imel Tito veličasten pogreb ...
Sam si sicer mislim, jebeš človeka katerega glavni življenski uspeh je njegov lasten pogreb ...
... ampak Drnovškov pogreb bo baje zelo skromen, v družinskem krogu.
A torej Drnovšek ni velik?
Nak
... so že našli nadomestek:
Jožef Školč bivši predsednik titovih omladincev je izjavil približno takole:
"Dobro se spomnim dveh zadev. Enkrat so ga pričakovali na partijskem kongresu, on pa se je udeležil zlate lisice pod Pohorjem. Drugič je ostal z nami na kongresu mladinske organizacije pozno v noč in se pogovarjal z ljudmi in temi, ki so imeli program"
Evo njegove (Drnovškove) veličine, obisk pohorske lisice, to je to, in pijančevanje pozno v noč s titovimi omladinci, to je mit in veličina človeka, pravega partijca, mit, ki bo zakrožil v prihodnost in potrjeval njegovo veličino.
Tita krasi njegov lasten pogreb, Drnovška pa obisk pohorske zlate lisice namesto partijskega kongresa (pogumen in samosvoj človek) in pogovarjanje s titovimi mladinci pozno v noč (družaben človek, ki rad ponočuje in ima rad otroke).
O mrtvih vse najbolje pravijo, že, že, samo pretiravati pa tudi ni treba.
|