Umrl je Janez Drnovšek
http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=1&c_i...

konec neke dobe
hvaležna da sem bla del tega

slava mu..

Moje sožalje...

danes smo izgubili velikega cloveka - ki je naredil ogromno za boljsi svet
z svojimi dejanji pokazal da je drugacen od ostalih politikov, ki se jim gre vecinoma samo za njihovo dobro in so neprimerni za svoje polozaje saj delajo samo skodo in ne delajo v dobro ljudi
on je pa dokazal da je bil dobrega srca in je naredil ogromno za druge, za naravo ter za boljs svet
bil je tudi za vzgled in velika inspiracija za politike, ki prihajajo za njim in jim pokazal kako je mozno na polozaju z dejanji in voljo spremenit stvari na boljse in ozavescat ljudi o problemih,...
v glavnem eden redkih politikov, ki sem jih spostoval

R.I.P. - J. Drnovsek

Včeraj je bil spet en tak (lep) dan, bilo je prekrasno sončno vreme, ko je slovenska komunistična veličina sijala v polnem sijaju. Naenkrat nisem bil več prepričan ali živim v Sloveniji ali pa morda v S. Koreji ali Kubi.

Po 40 minutnem opevanju Drnovška v glavnem TV dnevniku, na nacionalni (ups, po novem se reče javni) TV SLO1, celo POP TV je bil zmernejši, je sledila napovedana oddaja "V spomin dr. Janezu Drnovšku". Oddaja, ki naj bi po prvotnih napovedih trajala 55 minut se je razvlekla kar na uro in 12 minut. Vodila jo je Rosvita Pesek, povabljenca pa sta bila (iz previdnosti) zadnji komunistični voditelj Slovenije Milan Kučan in bivši udbovec F. Bučar. Vse se je vršilo v neskončnem opevanju "lika i dijela" Drnovška, tudi  nobenega običajnega preganjanja gostov, naj hitro povedo kar želijo, češ čas namenjen za oddajo se izteka, kot je to običajno kadar se razpravlja o kakšnih pomembnih gospodarskih vprašanjih, se ni zgodil. Kdo bi se upal zmotiti tako pomembno opravilo kot je opevanje enega zadnjih predsednikov bivše komunistične Jugoslavije.

Ampak to še ni bilo konec, potem se je vsa zgodba ponovila še v TV Odmevih. Sedaj razumem kakšna muka je verjetno Severnim Korejcem, ki imajo v stanovanja namontirana državna radija, ki jih ne morejo nikdar ugasniti in preko katerih jih indoktrinirajo iz dneva v dan. Sam sem se včeraj pustil indoktrinirati kar sam od sebe, čeprav bi lahko vsak trenutek ugasnil TV, vendar me je premagala radovednost do kam bo segalo to neskončno dolgovezno na trenutke že kar bedasto opevanje lika i dijela. Neznosna slovenska patetika pomešana s prikazom življenjepisa Brodija, ki je bil ravno tako miroljuben kot Drnovšek, da je bežal celo pred Ropovo psičko. Vsa taka veličastna dejanja iz Drnovškovega življenja smo izvedeli včeraj v neskončni sagi o veličini našega ljubljenega vodje..

Vodilne politične delavce jemljem točno tako kot vse ostale ljudi: Rojstvo - delo - smrt! Brez tragike, po naravnih zakonih! Živimo v naravi, ne v kakšni zibelki bogov! Brez božjega čaščenja, lepo prosim, sploh,  če gre za prepričanega ateističnega komunista! Najbolj smešno pa je bilo, da se je tudi prepričanim nasprotnikom pokojnika zdelo potrebno objokovati njegovo smrt! Le zakaj neki, moja babica bi rekla enega (komunista) manj in popolnoma se strinjam z njo.

Res ne vem, a bomo za Tuerkom tudi jokali cel večer/dan/mesec, pa za Kučanom, pa za Pahorjem, pa za Bučarjem, pa za Petrletom, pa za Janšo, ..., pa za Golubičem, bog mi odpusti!

Razumem, da so se cmerili za Josipom Brozom (celo Drnovšek je še leta 1988 govoričil pod njegovo ogromno sliko), Titov doprsni kip pa so si iz dvorane v stolpnici časopisnega podjetja Dela upali odstraniti šele leta 1995, takrat so bili pač "kubansko-korejski" časi, ampak danes!

Nekaj ne razumem pri naših levičkarjih.

Eden glavnih njihovih argumentov, da je bil Tito velik človek je, da je imel Tito veličasten pogreb ...

Sam si sicer mislim, jebeš človeka katerega glavni življenski uspeh je njegov lasten pogreb ...

... ampak Drnovškov pogreb bo baje zelo skromen, v družinskem krogu.

A torej Drnovšek ni velik?

Nak

... so že našli nadomestek:

Jožef Školč bivši predsednik titovih omladincev je izjavil približno takole:

"Dobro se spomnim dveh zadev. Enkrat so ga pričakovali na partijskem kongresu, on pa se je udeležil zlate lisice pod Pohorjem. Drugič je ostal z nami na kongresu mladinske organizacije pozno v noč in se pogovarjal z ljudmi in temi, ki so imeli program"

Evo njegove (Drnovškove) veličine, obisk pohorske lisice, to je to, in pijančevanje pozno v noč s titovimi omladinci, to je mit in veličina človeka, pravega partijca, mit, ki bo zakrožil v prihodnost in potrjeval njegovo veličino.

Tita krasi njegov lasten pogreb, Drnovška pa obisk pohorske zlate lisice namesto partijskega kongresa (pogumen in samosvoj človek) in pogovarjanje s titovimi mladinci pozno v noč (družaben človek, ki rad ponočuje in ima rad otroke).

O mrtvih vse najbolje pravijo, že, že, samo pretiravati pa tudi ni treba.

Vi pa niste nič boljši...eni ga opevajo v dobri luči, drugi v slabi...opevan pa je ta Janez-mir z njim...

Eni pravijo, človek brez vizij, zgolj pragmatik. Drugi pravijo, da je bil vizionar, veliki voditelj. Mislim, da se mnenji ne izključujeta: bil je vizionarski voditelj tudi in predvsem zato, ker je  bil zgolj pragmatik brez vizij.

V času krize sistema, ki ga je držala skupaj preživela ideologija in ko so vznikale nove ideologije kot eksplozivna zmes  nacionalističnih, religioznih in globalno-kapitalističnih mitov, se je njegov pragmatizem izkazal za učinkovit. Učinkovit je bil tudi,  ko je z njmi  brzdal domači zgodovinski revašinzem ter  cerkvevni in posvetni pohlep na ravni že osamosvojene države. Šele zgodovinsko potrjena  uspešnost tega pragamatizma je drnovška naredila za vizionarja in to v trenutku, ko pragmatizem sam po sebi ni več zadoščal za vizionarstvo in  ko je kot vladar dejansko potreboval vizijo, da bi z njo nadomestil svoj izčrpani/izpraznjeni pragmatizem. V svojem vladarskem pragmatizmu je začel zato ponujati vizije, ki niso bile njegove, ampak splošne/univerzalne/metafizične in  ki so bile podobno nadosebne kot je bil neoseben njegov pragmatizem, čeprav smo po moje napačno tako njegov pragmatizem kot modrost povezovali z njegovo osebnostjo, da ne rečem grše z osebnim egoizmom/oblastiželjnostjo.

Upam si trdit, da je bil v obeh obdobjih enak samotar, ki je vlogo arhetipa modrega  starca aktivno odigral dosti pred časom, ki  nam je vsem v osebnostnem razvoju namenjen. V tej volgi je svoje življenje dopolnil v času, ko bi jo prazazpra šele moral začet igrat. Na njegovo osebno nesrečo in tragiko, ampak hkrati tudi  na našo srečo,  saj dejanskim starcem, ki bi morali odigrat njegovo univerzalno/metafizično starčevsko vlogo, zaradi njihove komprimirajoče preteklosti ali njihovih  revanšitičnih vizij dejansko nismo zmogli zaupat.

Kot sem že enkrat zapisal o drnovšku: samo pravi samotar je sposoben občutit samoto/stisko drugega in šele  na tej osnovi se lahko razvije iskrena medsebojna solidarnost. Z njim sem lahko iskreno solidarnen prav po njegovi zaslugi: ker me je naučil sprejemat mojo lastno samotnost.  

Ja, najbolš da začneš kar pakirat. tud imaš čist naroben nick, ti bi pasal kam tja, kjer je mrhovinarstvo način življenja... v kako mehiško puščavo recimo. pa ni treba kartic pošiljat.