Mateja B.
4 p
  
Offline
Posts: 441
Gender:
|
Mene vse skupaj spominja na čredo. Če bi imeli ljudje več posluha za drugega, več zavesti o tem, kaj v življenju je res pomembno, se to ne bi zgodilo. (Ne pravim, da so krivi samo ljudje; družba/država bi morala narediti več zanje, ampak tudi sami bi morali več narediti zase.)
Z mojega gledišča niti pod razno ni naključje, da se je to zgodilo ravno v norem decembru, ko so ljudje še posebej obremenjeni z masovno potrošniško mrzlico. In strinjam se s t-jem, da bi se tragedija lahko zgodila tudi, če/kjer bi bilo za vse poskrbljeno, je pa vseeno manj presenetljivo, da se je zgodilo ravno nekje, kjer že po predpisih skoraj nič ne štima. Tako kruta zgodba, kot je konec treh mladih življenj, se vendarle ne pripeti nekomu, ki je delal vse prav (pa ne samo formalno, po predpisih).
Spomnim se, da je na koncu TV članka na to temo bilo rečeno, da je treba bolje poskrbeti za mlade potrošnike. Poskrbeti – krasno. Ampak uporaba besed je izjemno pomenljiva. Ste opazili, kako v zadnjem času besedo ljudje vedno pogosteje nadomeščajo z besedo potrošniki? (Zveza mladi potrošniki se, vsaj meni, sliši še posebej neustrezno.) Način poročanja pač izkazuje duha časa. In (vsaj v medijih) prevladujoči duh promovira potrošništvo. (Bilo pa je na nacionalki nekaj dobrih oddaj ob zaključku leta, to moram pripomnit.)
Ko ljudi zamenjajo s potrošniki, je jasno, da je v center pozornosti namesto človeka, za katerega naj bi družba/država skrbela, prišel kapital. In to je glavna težava. Napačna usmeritev.
Hribar (njegovega članka na nekem drugem topiku, ki govori o tem, (še) nisem prebrala) je včeraj v oddaji Omizje povedal dobro delitev: 19. stoletje je bilo obdobje produkcije, 20. doba organizacije, 21. pa bo čas orientacije. Kapitalizem, kakor je v večini razumljen pri nas (pa ne samo pri nas), je še vedno v 19. stoletju. Tisti, ki so uvideli, da bistvo ni več proizvajanje dobrin (v "razvitem" svetu se tako ali tako totalno hiperproducira), ampak zniževanje porabe in s tem stroškov (samo pomislite, koliko stvari preveč imamo doma), so dojeli nauke 20. stoletja. Najmanj pa je tistih, ki so resnično že v 21. stoletju in znajo podati take smernice, ki bodo vodile naprej v ljudem in Zemlji prijazno prihodnost. Prištevam se med slednje. In ker nas je manj, bomo morali biti toliko glasnejši. Pa na kakršen koli način že: skozi politiko, gospodarstvo, umetnost, delovanje v majhnem krogu družine, prijateljev in znancev ali še kako drugače. Vsak po svojih zmogljivostih in nalogah.
No, tole se komu mogoče zdi odmik od téme, pa pravzaprav ni. Ker je vse tesno povezano. Katere povezave vidiš, pa je odvisno samo od tega, od kod gledaš. Kje torej stojiš.
|