Najprej najlepša hvala vsem, ki ste si vzeli čas in mi mal pomagal, da si razjasnim določene stvari...
Bom šla kar po vrsti, da ne bom na koncu vsega pobrkljala in bo ratala ena klobasa...
Lilith...ja včasih res opažam, da se malo preveč poskušava zlivat, včasih preveč stvari skušava delat skupaj, itd., ampak vem, da je to vsaj z moje strani strah pred zapuščanjem(mogoče še kaj drugega, ne vem), vem tut od kje mi ta strah pa vse...tko, da počasi pucam (pucava) ta svoj vzorec...
Kar se tiče tiste 100% podpore sem potem ugotovila, da sem pretiravala, res ni nikol česa takšnega zahteval od mene in si tut ne predstavljam, da bi (ker ni takšen), vem pa, da mu je hudo, ker ga ne podpiram oziroma na trenutke celo zavračam njegovo idejo...vem pa, da ko oziroma če bo zadeva zalaufala, da bom dobila energijo in zaupanje...in se bom najbrž lahko bolj angažirala...Hvala za tvoje razmišljanje.

Gape...dvojina ja...v bistvu sploh ne vem...mogoče spet zlivanje pa to...bom razmislila...
Kar se tiče tega, da si se ponudil za pomoč pa to...hvala ti, po vsej verjetnosti se ti bo(va) res javil(a), mislim, da maš veliko znanja, idej pa vsega...hvala tut tebi.

MatejaB.:Uh...velik pomen zavedanje, da nisem edina s tem problemom...in se kr najdem v vsem, kar si napisala...Kar se tiče podpore...še najbl blizu mi je tvoj predlog, da vložim v ta projekt tolk energije, kolikor jo ta trenutek premorem in se kasneje pač prilagajam...Hvala.
ti tud...sem ugotovila, da me večinoma nč ne sili(no, včasih slišim kakšen očitek)...samo, da sem to njegovo željo po podpori dojela kot malce utesnjujočo...
Sinja:podporo jst dojemam kot moralno in tudi kot vložek časa in energije...Razmišlam o tvojih besedah, ki si mi jih napisala in se ti zahvaljujem.

Loops...tole pod c...enostavno si ne morem pomagat...vem, grozno...po moje sem to spet prinesla od doma, ker se mi zdi, da tut mene oče ni jemal kej preveč resno, kadar sem bila za kaj navdušena (moram še malo razmislit o tem)...pri njemu pa je blo to sploh izraženo... omalovaževanje...'naučila' sem se ga v svoji primarni družini in se ga poskušam čimbolj zavedat in sem ga tut v teh petih letih zreducirala na eno znosno mejo...
Ja, seveda sem se vprašala, če ga vidim samo jst tako...že dolgo se to sprašujem in ugotavljam, da po vsej verjetnosti ne...sem lahko prištejem moje starše in nekaj prijateljev pa še kakšen znanec...ok, bom tako rekla: moje mnenje je, da je malo res, kar pravim, ampak vem, da jst pretiravam pri tem in mam nekej sama s sabo tukej za razrešit...sam ne vem še čist točno, kaj...
Iskrena sem do njega...vse, kar sem napisala tukaj, se midva pogovarjava že kar nekaj časa pa ne znava kam daleč pridet, zato sem se v bistvu tut odločla izpostavit ta problem na forumu...tvoje kritike pa sploh ne sprejemam za slabo, nasprotno zelo sem je vesela...
...na lastno odgovornost pa to...ja, sej zdej poskušava preuredit ta tekst...tako, da tukej lahko prosim(prosiva) za pomoč, če ima kdo kaškno idejo, kako re-napisat ta tekst, je več kot dobrodošel...
Hvala ti za čas in za tvoje razmišljanje.

Ok...to je to...ugotavljam, da je tale Marijanov projekt v meni prebudil kar nekaj različnih strahov (po moje celo večino mojih največjih) in da ko se jih bom uspela vseh zavedat in jih tut odstranit, da bom po vsej verjetnosti še ful osebnostno zrasla...Hvala, ker ste mi pomagali začet zbirat kamenčke za mozaik...seveda bo še kašen odgovor in nasvet zelo dobrodošel. Rada vas imam!

Marijan, tebi pa hvala, ker si.