Čao...Imam en problem in bi bila ful vesela, če bi mi lahko kej napisali na to temo...
Ok...lepo od začetka. Marijan se je odločil, da bo speljal en projekt. Ne da se mi razlagat, kakšen, zato bo mogoče najbolje, da si prebereš sam-a na začasni strani www.petitionspot.com/petitions/bis_sosed. Čutim, da je v tem projektu z vsem srcem in da bo naredil vse, da bo tole poskušal spravit v realnost. Problem se začne, ker on pričakuje oziroma si ful želi, da bi ga pri tem 100% podpirala, stala ob njemu in sodelovala tako zagriženo kot on. Jaz pa tega ne zmorem... Razlogov za to je veliko in sicer:
a) ne verjamem, da bodo ljudje sodelovali v tem
b)bojim se, da se bova odtujila, če bi tole pa res lahko zalaufalo (ker potegne veliko časa za sabo)
c)menim, da bi moral najprej izpilit svojo retoriko (način oblikovanja stavkov, ton glasu, hitrost govora), ker bojo ljudje vse skup dojel kot eno nakladanje, enostavno ga ne  bodo jemali resno (velikokrat ga tako dojamem jaz, moja družina in menim, da občasno tudi prijatelji in ne vem ali sem glede tega realna ali imam problem jaz)
d)ni mi do javnega izpostavljanja (če zadeva slučajno uspe)
Pa še kaj bi se našlo.
Jst vem, da imam tukej veliko zadev za razrešit, od strahov ostati sam (v smislu čustvenega odtujevanja), do nezmožnosti podpret svojega partnerja (vzorec iz primarne družine), do tega, da ne verjamem, da mu v resnici lahko uspe (vzorec 'zakaj bi se trudil-a, itak mi ne bo uspelo') pa to, da se bo osmešil, da se mu bojo ljudje posmehovali (in s tem bom tut jst kao osmešena)...In vem,  da bom morala delat na tem...Sam problem je v tem, da me kar nekaj ovira...Najbrž ravno vsi ti strahovi...Ne vem, kje naj začnem, kako naj ga zmorem podpret...Najbolj me trenutno moti njegova retorika...Poskušam mu povedat, da bi rada, da to izboljša, ker v nasprotnem primeru sem prepričana, da mu (nama) ne bo uspelo in ne vidim smisla ga podpirat v nečem za kar vidim, da je že v naprej obsojeno na propad...Kakor da želim, da on najprej stori en korak, da bom potem jaz lahko ostale...sam to pa ni ravno najbolj fer od mene...al? Mogoče je ta fora z retoriko povezana s tem, da tut sama zase mislim, da imam enak problem kot on (resnici na ljubo res ne znam ravno najbolje z besedami...kolkokrat vam zavidam, kako znate nekateri lepo oblikovat stavke in vse skup povezat v celoto...)?  Uh...kolk bo še dela...
Po drugi strani ima pa tut on tukej par stvari za poštimat, in sicer: redkokdaj so ga starši pri čemu podpirali, zaupali vanj, po moje ima problem s tem, da hoče vsem pomagat (sindrom matere tereze pa to...) iz tega razloga, ker ga nihče ni nikoli pohvalil za nobeno stvar in po moje sanja o tem, da bi mu ljudje končno rekli, kako je pa on dober človek...pa še kaj bi se našlo tut pri njemu (naj povem, da je to le moje mnenje, ustvarjeno na podlagi tega, kolikor sem ga uspela sama od sebe spoznat in kolikor sva se pogovarjala v teh petih letih)...
Hm...vem, zakomplicirala sem tole zdej...Upam, da bom lahko prebrala kakšen vaš pogled na to zadevo...,kakšno dodatno vprašanje...pa ne bit preveč strogi z mano ,imejte v mislih to, da sem se pripravljena razkrit, kljub temu, da se zavedam, da lahko kdo v kakšni debati tole moje pisanje uporabi proti meni...
Lepo se imejte .

picola, o tem je neki napisan ze v "Svetovalnici" na temo strahu. isti problem mas in jaz ti dajem isti nasvet kot sem ga dal ze tam.

gape wrote on 27.12.2005 at 11:44:53:

Se strinjam. Če so napačno usmerjene.

Če so prav, so vir vsega zadovoljstva.

Če si želimo na pravilen način zadovoljit Boga smo lahko vse srečni. (upoštevajoč, da srčna zelja naravno vodi k dejanjem).

Mateja B. wrote on 27.12.2005 at 13:35:24:


Picola, meni se zdi tale Matejin odstavek ključen za razumevanje motivacijskih vzvodov, zaradi katerih ljudje včasih dušimo sebe in druge.  Ko človek premaga ta strah (ki ga dejansko doživlja kot eksistencialnega v smislu prenehanje obstoja para je prenehanje obstoja posameznika), šele lahko prične slediti sebi.

Lilith wrote on 27.12.2005 at 09:27:09:


Kolikor razumem, je on dost svojih osebnih stisk in problemov razrešu konkretno z njo, z njeno bližino. Po tem istem pricipu bi zdaj onadava lahko reševala stiske in probleme drugim  s svojo konkretno bližino. V bistvu vsi drug drugmu, pri čemer naj bi se onadva ponudla za konkretna posrednika. Jebeno je ločit, kaj je  tle on kaj  sta tle oba in čigav problem je zdaj to, ker on brez izkušnje z njo inspiracije za ta projekt sploh ne bi dobil. Če ne bi blo nje, tud problema, ki ga  mora rešit, ne bi  blo,  ona  je tako postala del  problema, ki ga želi zdaj  tud prek vseh drugih  rešit.

Tko da problemov, ki se porajajo iz odnosa  kot nove kvalitete in  ki se izven odnosa sploh  ne bi porajali, ni mogoče locirat na enega ali drugega. Problem ostaja skupen, tud če se  vsak po svoje z njim ukvarja al pa eden ne al pa sploh noben, kar je žal še najbolj pogosto.

Sama post dojemam bolj kot vprašanje o smotrnosti nameravnega projekta in ne toliko kot vprašanje o odnosu v paru.

Mogoče se boš vprašala zakaj tako razmišljam ....


Življenje je sestavljeno iz drobnih in večjih projektov; recimo projekt otrok, novi dom, sprememba službe, postavitev pagea, v današnjem vremenu je bilo celo plačilo položnic cel "projekt"   ... Poleg tega empirija nekeko kaže, da največ sprememb v odnosu povzroča služba, ali bolje rečeno spremembe povezane s službo ... daljši delovnik, projektno delo v službi, ali pa "samo" zanimiv sodelavec-ka ... Tako da verjetno ne bom ustrelila hudo mimo, da tole kar namerava tvoj dragi, ni vajin prvi projekt ...

Zakaj potem tak strah ?


Po mojih izkušnjah s "projekti", se ne da nobene novote v življenju predvideti tako daleč, da te ne bi kakšna situacija zadela popolnoma nepripravljeno. To tveganje je pač del vsakega "projekta"  . Bistvo pri vsakem "projektu" je vztrajanje in doslednost - potem običajno tudi uspeh ne izostane, oziroma po drugi strani ... potrebna je tudi zadostna tankočutnost, da veš kdaj je potrebno nehat, ker je šel "projekt" predaleč ali pa ne zasleduje več svojega namena.
Lahko toliko zaupaš ... vama? da bosta znala vztraja oziroma tudi odnehat?


Nenazadnje kaj je to 100% podpora? Ali to pomeni zgolj odobravanje (moralna podpora), ali popolno angažiranje v smislu vložka dela, denarja, prostega časa in pozornosti v ta projekt?


Vsaj kar se mene tiče svojo energijo zelo nerada vlagam v projekte, ki me ne potegnejo. Po drugi strani pa vsaj v "projektu", ki ga ti predstavljaš ne bi videla kakšne bolj resne grožnje svoji vezi (samo to je vprašaje konkretne veze).  Poznam kar nekaj parov, ki odlično funkcionirajo, kljub temu, da je eden izmed njiju resno angažiran v kakšnem projektu, ki je podoben temu tule. "Izločeni" partner lahko v takem primeru odigra odlično vlogo "stika z realnostjo", ko se (recimo) začnejo stvari lomit, ko se zaide v pretiravanje, ali pa samo ko se doživlja "low energy day".

sinjeoka wrote on 27.12.2005 at 22:54:57:



Večina od naštetih projektov je osebnih, bi se jih lahko lotil vsakdo od njiju tud če ne bi bla v partnerski skupnosti. Tle ni problem določit, da so osebni in zanje prevzet osebno odgovornost, tud če jih je mogoče realizirat timsko. Že prej pa sem skušov lilith razložit, da odgovortnosti za projekte, ki izhajajo iz neke oblike skupnosti, ni mogoče tako enostavno osebno locirat. Iz predstvljenjega projekta je mogoče čist razločno razbrat, da je plod njunga odnosa (v bistvu presežka, ki ga je ta odnos genereriral in ki bi ga zdaj želela (oba) šerat š širšo skupnostjo), zato se pikola ne more iz njega povsem umaknt. Tko kot  se npr. partner ne more povsem umaknt/distancirat  od  ničesar, kar je posledica tega odnosa, pa naj bo to skupnen dom, vzgoja otrok, plačevanje računov za vzdrževanje ekonmoske podlage skupnosti... Tud če si partnerja odgovornosti  za realizacijo posameznih  projektov osebno  povsem porazdelita, v bistvu nobenga od teh projektov  sploh ne bi blo, če ne bi bila v odnosu. Odnos je vzrok problema in  tud če se lotevata problemov razreševat individualno, osebene vpletenosti ni mogoče zanikat. Mogoče le  v primeru, če bi se problema lotila   reševat  na način, da problem izgine, v tem primeru z zanikanjem  osebne vpletenosti in s tem zanikanjem   odnosa sploh.

In v čem pol strah?

V tem, da se pikola po m oje čist osnovano  boji, da bi če bi  nastali problem razrešila z izničenjem problema,  bi s tem zanikala tud njun odnos, iz katerga problem sploh izvira.

Lep pozdrav vsem
Ker je že toliko govora o meni, se mi zdi prav, da se tudi jaz vključim.  Ime mi je Marijan, star sem 32 let, doma iz Novega mesta, fant od Janje.
Projektu, ki sem se ga odlocil speljati do konca, sem predan z vsem srcem. Za 100 % podporo nisem nikoli prosil, sem pa res omenil, da bi mi veliko pomenila delna podpora. Povedal sem tudi, da zelo cenim njeno mišljenje in da mi njeni strahovi v resnico lahko samo pomagajo, kakor tudi njej.
Rad bi vam osebno predstavil sebe in svoj projekt.
Do 5-ga leta starosti je bila moj dom bolnica in nato 11 let ZUIM - zavod za invalidno mladino v Kamniku.
V tem času sem prestal 26 težkih operacij ter nekaj manjših, zgodaj čustveno dozorel, premagal veliko strahov in sprejel veliko odločitev, ki so mi pomagale izoblikovati mojo osebnost.
Vedno sem bil borec in to bom tudi ostal. V šoli sem bil odličnjak, vedenje zunaj nje pa hiperaktivno, za nekatere nesprejemljivo. Priznam, da sem si vsak sleherni dan bivanja v domu želel, da bi šel domov.
Leta 89 sem se na lastno željo izpisal iz internata z namenom, da bi se soočil s svojim največjim strahom - zunanjim svetom.
Želel sem si doživeti vsaj še malo otroštva doma, spoznati prijatelje in hoditi v šolo z zdravimi ljudmi. Doživljal sem veliko posmehovanja, žalitev in še bi lahko našteval, ni pa manjkalo tudi prijateljev, ki so mi stali ob strani. Kmalu sem postal del vsakdanjosti zunaj in doma.
Leta 93 sem se zaposlil v časopisnem podjetju, l. 94 pa že odselil na svoje.
Do leta 2001 sem zamenjal 4 najmeniška stanovanja, bil uspešen v športnih dejavnostih, opravljal več dodatnih del za izboljšavo finančne plati življenja.
1.8.2001 sva z Janjo postala par, kmalu za tem se je preselila k meni v najemniško stanovanje. Kljub vsem najemninam in ostalim stroškom sem privarčeval in ustvaril dovolj denarja za nakup svojega lastnega stanovanja. Leta 2002 sva se odločila za nakup. Denarja z moje strani je bilo ravno za enoinpolsobno, tako, da sva vzela vsak svoj kredit in kupila dvosobno stanovanje.
Veliko delam tudi na svoji osebnosti in duhovni rasti.

BIS
Zavedam se, da bo za dosego namena projekta potrebno vložiti še veliko truda.
Na prvi peticiji sva tudi imela svojo sliko, s katero pa Janja ni bila zadoovljna. Po manjšem popravku le te se je strinjala z mojim predlogom o novi sliki. Na podlagi takšnega strinjanja sem sklepal, da projekt predstavljava skupaj.
Ni me strah kako bo javnost to sprejela, saj vem da delam samo dobro in ne slabo. Za svoje preživetje imava dovolj, želim samo tudi drugim omogočiti lepše življenje, ker vem da je izvedljivo.

Z dosedanjim odzivom sem več kot zadovoljen.

Težko je biti retoričen in ob enem še resen v odosu s partnerjem, saj z njim poleg besed deliš še navdušenje in sproščenost.

V projektu sem večina svojih ciljev predstavil v zelo skrajšani verziji in to iz razloga, saj je večina ljudi komentirala, da neradi berejo dolgih tekstov.

Sam namen projekta bom imel priložnost podrobno opisati v občilih in v intervjujih. Razlogi tudi tičijo v strahu, da nebi določeni ljudje samo zadevo preprečili oz. da se mi ne bi kaj pripetilo.

Drugim bi rad predstavil, da je v Sloveniji možno veliko spremeniti in da nismo odvisni od drugih. Rad bi tudi naglasill, da nimam želje postati ikona, ampak si bom prizadeval svoje življenje živeti še naprej tako kot ga sedaj.
Kot ustanovitelj projekta bom samo podaljšana roka ljudstva.
Na kratko: niso mi všeč dosedanje huminatarne org., ki si nekaj od tega denarja prilastijo tudi sami (upravičena sredstva). Žalostno, da poleg toliko hum. org. ljudje še vedno umirajo, da v Sloveniji nekateri do predkratkim niso imeli pitne vode.

Jaz sem se odločil preiti iz besed v dejanja. Dovolj mi je samo poslušati ljudi kako negodujejo, čas je za spremembe.
Čas je da sebi, mladim in starejšim omogočimo lepše življenj.
Večina parov si želi zaživeti skupaj. Samo kako naj poleg visokih najemnin, slabih dohodkov ipd.? Kaj šele da si privoščijo otroka ali dva.
Z nakupom stanovanj bi lahko bila najemnina brezplačna oz. po lastni želji, saj bi le ta šla nazaj v isti fond, s katerim bi lahko zopet nekomu omogočili lepše življenje. Manj ljudi bi bilo prepuščenih ulici, prej bi odrasli, saj bi imeli za kaj živeti.

Bolnim otrokom bi lahko omogočili več pomoči, celo drage operacije.

Starejšim lepše domove.

Brezdomnim tople prostore z možnostjo izobraževanja.

Študentom lepšo prihodnost.

Zgradimo si lahko svoje bloke, parke za oddih.

Skratka, z rednimi nakazili je možno veliko spremeniti.

Kako država od nas vleče še dodatno denar? Če bi nam domov poslali položnico naj jim nakažemo denar za njihove potrebe, vem kaj bi vsi storili. Zato imajo svoj način ožemanja naših denarnic:

LOTO, po novem sedaj tudi 2-krat tedensko. Kaj se v resnici zgodi z dobitki, ki niso prevzeti?
Ali dobitnik v resnici obstaja? Vsake toliko časa že.
Igre na srečo na prvem mestu jemljejo in le redki kdaj pa kdaj dobijo.

Preračunaj si sam koliko denarja bi se zbralo, če bi vsi tako intenzivno nakazovali v BIS.

DDV?
Ali ste vedeli, da gre v DDV-ju tudi nekaj denarja za orožje? Ali ste vedeli, da se imate pravico odreči prispevka za orožje?
Jaz si ne želim pomagati nekomu ubijati. Iz podobnih razlogov tudi nikoli ne jem v Mc....., saj so eni izmed glavnih sofinancerjev za orožje.

Plačevanje raznih storitev po nepotrebnem itn.

Ali ste vedeli, da je DDV na prvem mestu bil namenjen samo podjetnikom in ker ga nekateri niso več plačevali, so ga dali še na fizične osebe. Od podjetnikov pa imajo koristi.

DDV - kraja našega težko prisluženega denarja.

Po dobitku lota se v Sloveniji do naslednje nedelje nabere več miljonov tolarjev.
Vsi vemo, da so je bar v najkrajšem času zbral veliko vsoto denarja.

Lahko bi naševal in našteval, zato sem zadevo predstavil kar se da na kratko.

Za invalide gre pa vse manj, sploh pa če so še med njimi ljudje, ki ga jemljejo upravičeno za svoje potrebe, nekateri tudi kradejo.

Svoje cilje sem si dovolj jasno zarisal in jih tudi javnosti razložil.
Poleg projetka se trudim še sam ustvariti veliko vsoto denarja, s katero bom lahko začel uresničevati namen.

Vesel sem, da sem se vam lahko predstavil na svoj način.

Vsem skupaj želim maksimalno pozitiven dan. Imejte se radi.

                                                  Marijan Ž.

P.S. Kakršnakoli kritika je več kot dobrodošla, vsak nasvet oz. mnenje kako zadevo predstaviti na lepši način, je zelo zaželeno.