Devi wrote on 05.09.2005 at 15:20:49:

Saj ne trdim, da so ločeni. To je vse ena in ista zgradba.

Po moje psiha izhaja iz fizisa, od koder tudi vse nastaja, kot hiša sloni na temeljih, streha pa na zidovih hiše.

Psihično stanje torej lahko izboljšaš (ali pokvariš)  tako, da sežeš spet nazaj "dol", v fizis, preko katerega vplivaš na telesno stanje in se od tod vrneš spet nazaj gor v psiho.
To so vse povezani krogi v istem organizmu (povratne zveze).
Seveda lahko podobno preko psihe izboljšaš telesno stanje, le da začneš zdaj delovati na krogu zgoraj (in se od tu zavrtiš preko povratnih zvez naokoli).

Ker je tudi psiha zapleten sitem, ki deluje preko fizisa (predvsem preko nevronskih poti), je še kako odvisna od kemičnih reakcij. Dokazov za to ni treba iskati prav daleč, od uporabe psihoaktivnih substanc do fizičnega stimuliranja možganov, ki se takoj odrazi na psihičnih doživetjih.

Poleg vsega tega, pa še vedno ostaja odprt problem zavesti. Kaj je zavest, od kje zavest, kdo se zaveda, to so  zaenkrat še vedno pretežka vprašanja, da bi nanja lahko z današnjim znanjem z gotovostjo odgovorili.

Pred leti sem na tem forumu že nekaj špekuliral o tem,  v smislu, da bi zavest lahko bila "vseprisotna", in da se v kompleksnem sistemu (kar živo bitje je) lahko na nek način "konkretizira" kot lokalni hologram, ki ravno tako vsebuje  informacijo celote, le da je ta bolj zamegljena.

To so seveda le špekulacije, brez kakšnih trdnih dokazov. Sem pa nekaj podobnega lahko prebral že na več mestih v literaturi, med drugim v knjigi Mitje Peruša, tako, da v podobni smeri razmišljajo tudi drugi.

ena fletna zgodbica, zelo na kratko: neki vladar je želel gospodariti nad svojimi občutki. od sufijskega modreca je dobil v odgovor prstan z napisom "tudi to bo minilo" ...in napotkom: kadar boš srečen poglej prstan, kadar boš nesrečen stori isto

prehajanje iz manj ugodnih stanj (dolin) v bolj ugodne (vrhove) povzroča občutek sreče... če bi bili skoz na vrhu, bi se tega naveličali in ne bi znali ceniti oz. le v temi ima luč svoj pomen, po kislem je sladko še bolj sladko

----
pa da vržem še eno filozofsko kost o predeterminiranosti, ko se je ravno omenjala: kaj pa če kozmos ve vnaprej (čas in prostor sta za neskončno hitrost duše itak samo koncepta) kako bomo reagirali v določeni situaciji? svobodna volja s tem ostane nedotaknjena

če je temu tako, potem je zelo osvobojajoče. če že obstajajo neki potencialni ali celo fiksni okviri moje prihodnosti (akasha zapisi), lahko te okvire maksimalno kreativno oz. po svoji želji in izbiri napolnim z občutki, ki jih želim živeti in izkušati. naenkrat se zavem, da recimo objokovanje preteklosti in upanje na lep(š)o prihodnost nima smisla in da je pomemben le občutek (doživetje) v tem (ja prav v tem) trenutku ker mi predstavlja vso dejansko kvaliteto izkustva... in če je temu tako ali ni, pravzaprav sploh ni važno - kar verjamem, je zame resnično in ima moč, dokler ni dokazano drugače

zelo zanimivo pa je tudi Jungovo načelo sinhronosti:

http://www.amazon.com/exec/obidos/tg/detail/-/0691017948/ref=lpr_g_1/103-7447477...

titud wrote on 05.09.2005 at 15:49:48:

tole me je čist prevzelo

Devi wrote on 06.09.2005 at 15:41:00:

To je bilo pred kakšnima dvema letoma ali še več.
Z iskalnikom bi lahko našel, vendar mislim, da ni bilo nič kaj takega, kar nisem v bistvu že tukaj povedal.

sej me ne, sam ko hočeš nekej premlet, včasih pomaga, če zbereš najprej nekej informacij na kup, sploh od ljudi, ki jih imaš za dost verodostojne

Eva wrote on 19.04.2013 at 20:08:50:


No, že star pregovor pove, da je vsak svoje sreče kovač. Drugače pa jaz mislim, da je sreča v pravem odločamju in pravilnem ravnanju vsakega posameznika posebej, kar tudi pove zgornji pregovor. Naša sreča se rojeva v spreminjanju napak iz naše preteklosti, saj si le tako lahko ustvarimo srečnejšo sedanjost in zagotovimo tudi srečno prihodnost. Bistvo sreče je, da ne delamo napak v svojem življenju, torej če ne delamo napak, smo srečni. Zelo enostavno, a vendar težko za nas ljudi, ki imamo podedovan padec v napake.

Kdor koli misli, da nam je tako določeno in da pač tako kot ravnamo je tudi prav, se je zelo zmotil, saj nam vendar ni nič določeno in zaradi svoje svobodne volje venomer spreminjamo naš tok življenja, kakor pač hočemo in želimo. Zato, če hočemo slediti sreči, moramo k temu tudi precej več prispevati in nam ne sme biti mar, kaj bomo počeli, temveč se moramo osvobajati napak in se nadvse zavzemati za nenapačno in pravilno pot. To je potem naša prava sreča.

Pa lep pozdrav.

kaj pravi o sreči?
i čing