Bardo_Thodol wrote on 18.05.2005 at 11:18:10:


Ahm, in ta problematika je po tvoje strogo ekonomska, daleč daleč od psihološke...

Bardo,  denar je menjalno/občevalno strestvo, ki predpostvlja zavest  o avtonomnosti  posameznika, saj prepostvlja tržišče kot sredstvo  za  izmenajvo dobrin in storitev med  avtonomnimi posamezniki. Neposedovanje denarja  ni nobeno znamenje neavtonomije enako kot ni znak aboslutne avtonomije, če bi posedoval ves denar na tem svetu, saj se lastnik
/nelastnik le  vzajemno lahko utemeljujeta vsak v svoji zavesti o  avtonomnosti.  

Ker  dosedanaje  brezlastninske družbe niso bile   utemeljena na zavesti o avtonomnosti posameznika, imamo po moje napačen vzorec, da brezlastninskih odnosv ni moogoče vzpostavit drgač kot da  hkrat  (na silo)  odpravimo   zavesti  o lastni avtonomnosti/induvidualnosti. Ker jo upravičeno štejemo  za naš najvišji  razvojno civilizacijski dosežek, se po  mojem čist neupravičaneo odrekamo tud viziji brezlastnisnke družbe. Zavest o lastni individualnosti in brezlastniska družba sta po moje združljivi, samo da ne premoremo še vedenja  tem, kako.  

Denar je mal poneserečeno uporabljat za metaforo o količini avtonomije, ker je  sam utemeljen na predpostavki o avtonomiji posmeznika. Brez te avtonomije ga sploh ne blo, zato velikost  njegovovega posedovanja   v ničemer ne povečuje/zmanjšuje avtonomije posameznika.   To sem v bistvu hotu povedat.

V bistvu res zleda kot da si je avtonomijo mogoče kupit, ampak če  pristaneš na tako logiko, pol moraš pristat tud na to, da je brez dnarja sploh nimaš. S tem pa je razčistu že rosseau, ko je na avtonomijii posameznika prvi zasnoval tud njegovo neodtujljivo  dostojanstvo, ki jo je dolažn rešpektirat  še tako kompleksen sistem.

V zvezi z naslovno temo bi mogoče priporočil ogled filma Čudoviti um, posnet po resnični osebi, matematiku in nobelovcu iz ekonomije, ki je zbolel za shizofrenijo in ki brez nesebične podpore njegove partnerice, ki mu je v najtežjih trenutkih stala ob strani, nikoli ne bi dosegel tega, kar je dosegel.

titud wrote on 18.05.2005 at 13:41:54:

Tega nisem nikjer rekel, čeprav drži da je mogoče tudi ljudi uporabljati kot "menjalno" sredstvo.
Napisal sem, da tudi če človek ni avtonomen, to ni nobena ovira, da ne bi mogel uporabljati denarja.

Avtonomija duha je stanje duha (eno od stanj).

Za avtonomijo človeka kot celote, pa avtonomija duha ne zadošča.
Nekomu, ki je priklenjen na voziček in se še vsrat ne more sam, mu do večje avtonomije niti avtonmija duha prav veliko ne pomaga.

Bardo_Thodol wrote on 18.05.2005 at 13:59:01:


Tkole se zmenva: avtonomija  človekove duše se glede na stanje duha   bolj ali manj uspešno manifestira v trenutnem  družebnozgodovinskem okviru in  položaju posameznika v  konkretni družbi. Trenutna stopnja manifesticje avtonomnosti v družbnem ali osebnem razvoju  torej ne postavlja pod vprašaj avtonomnosti človeka kot  bitja, ki teži k samorealizaciji.  

Pričakoval sem, da se bo vsul plaz mnenj, razmišljanj in polemik. Ne se bat zame in za mojo avtonomnost.   Saj sem dejal, da bo dobrodošla vsaka misel, bilo kaj. Me veseli, da ste se razpisali. Res pa je, da sem od vsega tega potegnil od nekoga nekaj več, od nekoga malce manj. Stvar je že itak del moje preteklosti, le da sem se obrnil na ta forum, kjer sem opazil, da vam takšne zadeve niso tuje.

Me pa zanima nekaj... Ta simbiotičnost. Recimo, jst pričakujem, da bom naredil nekaj iz sebe, diplomiral (to mi je že malodane obvezujoče ), si ustvaril družino itd. Torej me to naredi simbiotičnega, v večji meri odvisnega od samega sebe. In s tem ni nič narobe, mar ne?